29. 3. 2017 / Podobe / Kritika

Vladimir Židlicky: Artful Games

Do 31. marca je v Galeriji Photon na ogled razstava češkega fotografa in umetnika Vladimírja Židlickega, ki svoje serije gradi na spajanju slikarskih, risalnih in starih fotografskih tehnik. Izbor del, razstavljenih pod naslovom Artful Games, pokriva zadnjih deset let Židlickýjevega ustvarjanja s poudarkom na njegovi individualni percepciji ženskega obraza in telesa.

Galerija Photon nas s tokratno razstavo popelje v misteriozni svet žensk. Umetnine Vladimírja Židlickega se med seboj precej razlikujejo, posamezni sklopi pa prikazujejo vrsto raznolikih karakterjev v povsem različnih okoljih in barvnih paletah. S konsistentnim ustvarjanjem v povsem samosvoji tehniki (srebrov bromidni print, ferotipija, ambrotipija, pobarvani pozitivi in kombinirane tehnike) je upodobil stilsko in čustveno različne svetove, in vendar – vsem vladajo ženske.

Kot celoto bi razstavo označila za hibrid med starim svetom in sodobnostjo, med klasičnim slikarstvom in modno fotografijo. Večinoma so podobe bolj ali manj zabrisane in zamegljene, z nizkimi kontrasti in nasičenostjo. Od figur na slikah nas ločuje videz zamegljenega stekla, ki ustvarja nekakšno distanco, skrivnostnost in spoštovanje. Lepota za prepreko je nežna in nedostopna. Židlicky ustvarja novodobne Venere, modne, strastne, močne in svobodne.

Postavitev v galeriji Židlickyjev opus zadnjih desetih let združuje v smiselne celote. V predprostoru so razstavljene podobe treh na videz zastekljenih oseb in ene popredmetene glave. Obris osebe na drugi strani daje še izrazitejši vtis, da ta stoji v stekleni tuš kabini. Naš pogled posega v njihovo intimo in steklo bi bilo hkrati lahko tudi kletka, iz katere si želijo zbežati. To je najbolj opazno pri zadnji, skoraj do potankosti zabrisani grozljivi silhueti.

V prvem prostoru se srečamo z vplivi modne fotografije. Podobe naličenih mladih modelov, katerih ustnice povezujejo skrivnostne niti, prekine preprost, a prelep akt v zemeljskih tonih. Z druge strani v nas zrejo portreti dam v živih barvah, v katerih je zaznati sledi impresionističnih potez in baročnih osebnosti. Umetnik sodobno žensko postavlja v arhaična okolja, goloto pa uporablja zgolj kot sredstvo za prikaz ranljivosti in razgaljanja osebnosti. V naslednjem prostoru se srečamo z nizom strastnih fotografij, zaznamovanih z rdečo barvo, ki prikliče slutnjo nasilja. Ženski akti so združeni v nekakšen kult, novodobne čarovnice se povezujejo v divji fauvistični ples. V seriji izstopa akt s profila, ki se ga dotikajo roke, zamazane z rdečo barvo.

Sodobna mladostnica na sliki Lasje izžareva kreativnost in nedolžnost. Na najdaljši steni prevladujejo meditativne slike v modro-vijoličnih rokokojskih odtenkih. Klasični ženski akti se mešajo s krajinami v mirnem melanholičnem ozračju. Na določeni točki se vijolična prelije v komplementarno rumeno in izrazi v nostalgični sliki igrivih mladenk v s soncem obsijani sobani. Draperija zavese je le nakazana, a kljub temu skoraj otipljiva, topla sončna svetloba mojstrsko pronica skozi blago. Na sliki Družabna igra liki delujejo kot izložbene lutke v gibanju. Tudi krajine se med seboj močno razlikujejo, nekatere so divje, nekatere pa nežne, kot bi imela vsaka svoj karakter.

Židlickýeva dela, izjemno cenjena med strokovnjaki, zbiratelji in profesionalnimi fotografi, so razstavljena tudi v vrsti zasebnih in javnih zbirk (Centre Pompidou, Bibliotheque Nationale, Maison Europeenne de la Photographie). Umetnine nas v surrealističnem duhu popeljejo v sanjske prostore drugih dimenzij. Paleta med seboj skorajda nasprotujočih si pogledov na podobo ženske razkriva, da njene narave pravzaprav ni mogoče definirati.