VIS-À-VIS
V čem je privlačnost razstave VIS-À-VIS in kaj pri njej pogrešam. To je izhodišče pričujočega besedila. Gre namreč za premislek, ki ga razstava sama omogoča. V tem je odlična – v tem, da pušča odprt prostor –, tako dejanski kot miselni prostor je nakazan in nezaključen. Je vabljiv, dostopen in obvladljiv. Pa vendar se za prostorom, ki ga razstava oblikuje s sklicevanjem na univerzalno v umetnosti, odpira drug prostor, ki je prostor razlik. Pri teh ne gre toliko za razlike v sporočilnosti razstavljenih del, temveč za vprašanje zbirke kot take. Pri soočanju stalne zbirke Umetnostne galerije Maribor in francoske zbirke 49 Nord 6 Est – Frac Lorraine iz Metza so morda najbolj zanimive prav razlike, ki so jasno zaznavne, saj gre za formalne razlike med obema zbirkama, ki kličejo po pozornosti, a ostajajo v ozadju.
O čem govorim. VIS-À-VIS je svojevrstno umetniško srečanje. Dela iz stalne zbirke UGM so priložnostno razstavljana, vsakič z drugačno kuratorsko vizijo, saj prostorska stiska galeriji onemogoča stalno, poglobljeno, pregledno postavitev. Tokrat je izbor iz domače zbirke razstavljen ob delih iz Metza, kar omogoča svež pogled na dela slovenskih (mariborskih) umetnikov, hkrati pa gre za preseganje domače zbirke na način iskanja skupnih točk z deli iz mednarodne zbirke sodobne umetnosti. Tukaj se zgodi sklicevanje na univerzalnost, ki tako proseva skozi umetniška dela vseh obdobij in vsega sveta.
Kako se kaže univerzalnost umetniškega sporočila v razstavljenih delih. V glavnem gre za povezovanje na podlagi tem, ki jih umetniki razpirajo, raziskujejo, prikazujejo. Teme so precej ohlapno določene, a v resnici potrebe po večji konkretizaciji ni, saj se dela zelo dobro povezujejo. Krajine, ki merijo na vprašanje begunstva, preseljevanja, birokratizacije gibanja (Nika Autor in Marco Godinho), meditativno poglabljanje vase in povezovanje s svojo okolico (Marko Pogačnik in David Lamelas), besede, ki jih umetniki prevajajo v nove kompozicije (Claire Morel, Alen Ožbolt, Sašo Vrabič), portret, spreminjajoča se podoba posameznika in skupnosti (Stojan Kerbler, Ludvik Pandur, Roman Opalka, Patrick Faigenbaum) … Razstava ostaja zvesta svojemu zastavku in izvedba je učinkovita. Doživim jo kontemplativno. Razstavljenih del ni veliko, omogočeno jim je dihanje, obstoj zase in v dialogu z drugimi. Meni kot gledalki je s tem omogočeno, da se lahko resnično posvetim vsem. Da se slušno poglobim v občutenje mesta, kot ga predstavita Petra Kapš in Mira Sanders, da se s pogledom sprehodim po delih umetnikov, ki jih premamljata svetloba in barva (Oto Rimele, Sandi Červek, Karin Sander, Jingfang Hao in Lingjie Wang), da poskušam občutiti domačnost ali tujost človeške izkušnje, kot jo izpovedujejo Ivan Dvoršak, Zdenko Huzjan ali Marie-Ange Guilleminot. Razstavi to uspe in vsaka soba daje pomirjujoč občutek prav zaradi neprisiljenega ujemanja razstavljenih del. Univerzalnost pač.
A učinkovitosti tokratne postavitve navkljub: ne morem mimo precej zaznavne formalne razlike med obema zbirkama, ki je zagotovo vredna pozornosti, a ostaja zanemarjena. Na razstavi je le omenjeno, da zbirka 49 Nord 6 Est – Frac Lorraine posebno pozornost posveča »nematerialnim vidikom sodobne umetnosti«. Zbirka namreč nastaja kot rezultat premisleka o tem, kaj pravzaprav pomeni zbirati umetniška dela, pri tem pa so bistveni vsakokratni pogoji nastajanja in zbiranja umetnosti. V zadnjih desetletjih to torej pomeni, da ustanova zbira več predlogov del, konceptualnih zasnov in manj otipljivih uresničitev le-teh. Ta usmeritev je razvidna že iz vzorca, ki se pojavlja na pričujoči razstavi. Kar nekaj razstavljenih del je del po navodilu umetnika, del, ki vsakič znova nastajajo tam, kjer so razstavljena, del, ki so prav zaradi tega povsod drugačna, del, ki bivajo v prostoru, a predvsem v času. Marco Godinho ustvari žig z napisom Forever Immigrant, a v Mariboru ni razstavljen žig, pač pa kompozicija, ki je nastala na licu mesta, brez prisotnosti umetnika, umetnica Claire Morel, ki ustvarja s knjigami, galeriji ponudi navodila in galerija je tista, ki poišče sestavne dele razstavljene celote v lokalnih antikvariatih, delo Davida Lamelasa je zvočni zapis, ki je v Sloveniji znova posnet zato, da na mariborski razstavi izzveni v slovenskem jeziku.
Dela iz stalne zbirke UGM se od tega radikalno razlikujejo v tem, da nesporno obstajajo kot objekti in vloga galerije je med drugim prav v tem, da jih kot take ohranja. Konceptualno v tem izstopa le risba Saše Vrabiča, ki jo umetnik vsakokrat nariše na steno galerije, kjer razstavlja, in ji tako omeji rok trajanja, vendar pa je tudi delo Pričakovati Karin (2008) izjemoma razstavljeno na papirju.
Ta bistvena razlika v (ne)materialnosti obeh zbirk ostaja neizpostavljena, četudi morda prav prostorska stiska UGM kliče po taki izpostavitvi. Vprašanje, ki se poraja in na katerega bi bilo treba odgovoriti, je, zakaj prav ta zbirka? Prav lahko bi dela iz stalne zbirke UGM soočili z deli iz katerekoli svetovne zbirke in našli bi vzporednice, ki bi ustrezale tokratnim. Konec koncev nam to sporoča razstava sama z izpostavitvijo univerzalnih vidikov umetniškega ustvarjanja. Specifika francoske zbirke pa kliče ne le po iskanju vzporednic, temveč tudi (in morda še bolj) po izpostavljanju razlik.
Gre za zbirki, ki sta si torej v osnovi različni, in razstava, ki ju sooča, se zdi kot odlična priložnost za problematizacijo zbirke kot take. Kaj pomeni zbirati umetnost, ki nastaja danes? S kakšnimi izzivi se sooča ustanova, ki se za to odloči (ali si to celo zadaja kot poslanstvo)? Kaj nam lahko gostujoča zbirka pove o domači in obratno? Pričujoča postavitev v tem pogledu ne zadošča. Zdi se, da to pomembno in opazno razliko med deli, ki ju obe ustanovi hranita, razstava spregleda ali pa se ji izogne na račun povezovanja podobnosti. Slednje je, kot že rečeno, pomirjujoče in, priznam, prija. Pa vendar. Za kaj takega v resnici ni pomembno, katero zbirko galerija gosti. Zakaj torej prav 49 Nord 6 Est – Frac Lorraine? Poleg vprašanj ostaja torej želja po obogatitvi, ki bi izvirala iz afirmacije razlik, namesto, da se nanje pozablja.
