27. 11. 2014 / Podobe / Kritika

Vidno nevidno. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo

Do konca novembra bo v Galeriji sodobne umetnosti Celje na ogled razstava Vidno nevidno. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo kustosinje Irene Čerčnik. Sodeluje 22 slovenskih fotografov: Goran Bertok, Rajko Bizjak, Brane Božič, Tomaž Črnej, Luka Dakskobler, Jon Derganc, Andreja Džakušič, Luka Gorjup, Severin Hirsch, Robert Hutinski, Ciril Jazbec, Jurij Korenjak, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Arven Šakti Kralj Szomi, Jure Kravanja, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Small but dangers, Tomaž Tomažin in Šimen Zupančič.

V spremnem tekstu razstave je zapisano, da so razstavljene fotografije, ki jim »s podobo in kontekstom« uspe doseči »močne čustvene učinke« pri gledalcu. Tematsko se razstava osredotoča na predstavitev sodobnega sveta, izkoriščevalskega kapitalizma, človeka kot uničevalca narave in samega sebe ter na nezmožnosti sprememb, zato dela vzbujajo predvsem občutke tesnobnosti, nelagodja in nemoči.

Prva soba nam najprej predoči poetično videnje in občutenje narave (Koštrun, Tomažin), naproti pa postavi izkoriščanje te iste narave (Džakušič, Hirsch, Kravanja) ter že videne posledice ekoloških katastrof (Jazbec). Preko podob narave nas v drugi skupini tematika pripelje do obravnave pozabe in izbrisa človeka v razmerju med osebnim in kolektivnim spominom (Hutinski), zatiskanju oči pred družbenimi problemi, kot so pri nas vedno (ne)aktualni povojni poboji (Derganc) ter do nevednosti in nedostopnosti osebnih zgodb, ki so povezane s fizičnimi prostori v naravi (Small but dangers, Pucelj).

V tretjem delu si nasproti stojita cikla dveh avtorjev, ki obravnavata človeka vsak na svoj poseben način. Bertok izpostavlja individualnost osebnih zgodb in njihovo vpetost v zgodovinski čas, medtem ko Bizjak s primerjanjem telesnih tkiv z vesoljem postavi človeka v neskončen čas in s tem izbriše njegovo individualnost. Naslednja skupina je človeka iz podob odstranila ter izpostavila način delovanja sodobne družbe, v kateri so igre in manipulacije v odnosih nekaj vsakdanjega (Črnej, Kralj Szumi) ter posledice takega delovanja, ko se propad in praznina (v ljudeh) začneta kazati tudi v krajini (Krajnc, Peterlin).

Zadnja skupina del nam poda dve skrajni izhodišči za rešitev te generalne tesnobnosti v svetu, to sta upor in nasilje (Dakskobler, Zupančič, Gorjup, Božič) in/ali kontemplacija pri umiku v svoj svet (Korenjak). Lahko bi trdili, da manjka tretja možnost, sredinska, konstruktivna pot, vendar to vprašanje morebiti ostaja odprto ravno zato, da bi gledalec, vsak zase, začel iskati odgovor.

Izredno premišljena postavitev razstave gradi na postopnem razvijanju in odkrivanju zgodbe o sodobnem svetu. Pri tem nam ne prikaže zgolj splošnih problemov, s katerimi se kot družba soočamo, temveč stopi korak dlje ter nas prisili tudi v razmišljanje o rešitvah in v spraševanje o realnih možnostih naše osebne in kolektivne prihodnosti.

Izpostavila bi predvsem dejstvo, da so za prikaz tematik izbrana dela, ki nas v prvi vrsti nagovarjajo s svojo tenkočutno estetiko. Glede na vsebine bi lahko pričakovali impozantna in šokantna dela, ki bi v nas takoj zbudila odpor in nemir. Namesto tega pa razstavljena dela ob prvem pogledu vzbujajo predvsem lagodje, ugodje, ki pa je vseeno toliko skrivnostno, da gledalca takoj zanimata tudi vsebina in kontekst. Ta pa sta pri razstavljenih delih ravno sorazmerno močno obratna prvotnemu užitku in ravno to nasprotje, ta prepad nas toliko bolj šokirata, vznemirita. Ob splošnem nelagodju pri spornih temah doživljamo še podzavestno obliko krivde zaradi prvotnega estetskega zadovoljstva ob teh izbranih temah. S tem celotna razstava uspešno razbija splošno apatijo, ki se naseljuje v človeku sodobnega sveta.