10. 5. 2016 / Kritika / Podobe

Vesna Bukovec: Eksploanacija

Zaporniška celica zmotnega patriotizma

Protesta, ki sta se odvijala na isti dan – eden za pomoč in sprejemanje beguncev in drugi proti temu – sta pokazatelja tega, kako so dogodki, povezani z begunsko krizo, razdelili slovensko javnost. Negativna čustva in odzivi, zaničujoči komentarji ter sovražni govor, ki jih lahko zaznamo v medijih in na socialnih omrežjih, so bili glavni povod za nastanek razstave Vesne Bukovec. S pomočjo ironičnih risb je nastavila ogledalo vsem, ki v duhu patriotizma nasprotujejo pomoči migrantom in se zavzemajo za zaprtje državnih meja. To napoveduje že naslov razstave, ki je seštevek besed eksploatacija (tj. izkoriščevanje drugih sebi v prid) in nacija – prav nacije so namreč tiste skupine, ki idejo o svoji pripadnosti podpihujejo z nestrpnostjo in celo sovraštvom do drugih.

Ob vstopu v galerijo, kot glavna akcenta prostora, nase najprej opozorita dve deli, predstavljeni kot fototapeti. Gre torej za računalniško povečani izvirni risbi, natisnjeni na papir ter prilepljeni na steno galerije, tako da segata približno dva metra v višino. Na prvi so upodobljeni begunci, ki jih spremljajo polno opremljene in oborožene specialne enote, z namenom, da skrbijo za mir in nadzor njihovega gibanja. Ne varujejo torej beguncev, temveč Slovenke in Slovence pred morebitnim škodovanjem prišlekov. Takšno razmišljanje je po avtoričinem mnenju povsem zgrešeno in je rezultat medijskega zlorabljanja pojma varnosti. Prebivalstvo se tako zaradi navideznega občutka nevarnosti in strahu egoistično postavi v vlogo zatiranega naroda, ki mu preži nevarnost – begunci. Sprva gre torej le za strah, ki se lahko hitro spremeni v sovraštvo in sovražni govor, kar je prikazano na drugi fototapeti. Množica protestnikov, tako starih kot mladih, drži v rokah slovenske in evropske zastave, med njimi pa je izpostavljen transparent z napisom: »Ponosni, da sovražimo!!!«.

Drugi dve risbi prikazujeta dogajanje v Šenčurju, kjer so protestniki odločno nasprotovali izgradnji novega nastanitvenega centra za begunce. Na ceste so se podali s traktorji in gradbenimi stroji, da bi s tem preprečili gradnjo. Avtorica je humorno preoblikovala njihovo poslanstvo, ko je transparente s sovražnimi vzkliki preoblikovala v napise, ki izražajo dobrodošlico in strpnost do migrantov – s čimer protestnike preobrazi v borce za človekove pravice.

V razstavo je vključena tudi serija osmih risb z naslovom Na čigav račun, ki sicer niso bila ustvarjena izključno za ta dogodek. Lahko bi rekli, da vsaka risba prikazuje resnične cene izdelkov, ki jih ima razviti svet za samoumevne in se praktično nikdar ne sprašuje, kako do njih sploh pride. Da lahko družina uživa na nedeljskem pikniku ob peki na žaru, morajo delavci v klavnici opravljati grozljiva pobijanja. Otrok, ki si zaželi čokolade, jo dobi zaradi izkoriščanja otroške delovne sile v državah tretjega sveta. Ženske in tudi moški uporabljajo kozmetiko, ki je pred prodajo testirana na tisočerih malih živalih, ki v procesu testiranja trpijo, umirajo. Gre torej za tematiko, ki predstavlja temeljne socialne probleme na globalni ravni in prikazuje širše ozadje oz. tabuje potrošništva. V okviru razstave se lahko vprašamo, na čigav račun skušajo torej ‘domoljubi’ zavarovati svojo državo pred morebitno nevarnostjo? Na račun beguncev in ljudi v stiski. Tem zavračajo pomoč ter namenjajo sovražne besede.

Razstavljena dela so preproste risbe, ki ne vsebujejo senčenja ali barv, s čimer pa nikakor ni okrnjena njihova izjemna pripovedna moč. Prizori ne vsebujejo odvečnih detajlov in so skoncentrirani predvsem na množice ljudi in njihove kretnje. Prav zaradi te preprostoti gre za najbolj primerno tehniko, ki je avtorici omogočala hiter odziv na sočasne dogodke, o katerih je jasno podala svoje mnenje in postavila gledalca pred dejstvo, da gre za pomembno tematiko, ki jo politika in mediji izkoriščajo sebi v prid. Del razstave je tudi video, kjer se na ozadju v barvah slovenske zastave pojavljajo pojmi, kot so država, domovina, demokracija, obramba itd. Ob zvočni kulisi slovenske himne se ti pojmi tako hitro menjujejo, da jih gledalec sicer zazna, a lahko o njihovem pomenu in zlorabi razmišlja šele kasneje, ko že zapusti galerijo. Slednje tako nihče ne bo zapustil ravnodušen. Preproste poteze del se namreč z lahkoto vtisnejo v spomin in silijo obiskovalca k razmisleku – s tem je namen razstave tudi dosežen.

Umetnica sicer z risbami opremlja zgodbe pisateljice Widad Tamini, ki piše življenjske zgodbe ljudi iz begunskih centrov. Tudi te so prežete z določeno mero ironije, ko prikazujejo, kako mladoporočeni begunski par preživlja svoje medene tedne v obmejnem zatočišču, ali s puško oboroženega sodnika na nogometni tekmi med Sirijo in Somalijo. Pravzaprav je škoda, da kakšne od njih ne zasledimo na razstavi Eksploanacija, saj bi bile zanimiv kontrast ostalim delom. Glede na njihovo izvirnost in pripadajoče zgodbe pa bi predstavljale zanimivo gradivo celo za samostojno razstavo.

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih v sklopu predmeta Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.