Valovanje v skulpturi

Val sodobnosti

Valovanje v skulpturi je širok naslov, kar se odraža tudi v končni podobi razstave, katere namen je tematski prikaz slovenskega sodobnega kiparstva. Kustos Sarival Sosič si je zamislil vsebinski okvir razstave, nato pa k projektu povabil avtorje – nekateri med njimi so že imeli dela, ki so jih lahko vključili v koncept razstave, drugi so bili povabljeni, da ustavarijo nova, ki ustrezajo njihovemu razumevanju valovanja.

Gre za tretji del razstavnega cikla v Mestni galeriji, ki pomeni nadaljevanje razmišljanja o sodobnem slovenskem kiparstvu. Predhodnici Valovanja v skulpturi sta bili skupinski razstavi Pot skozi skulpturo (2012) in Raztezanje kiparskih struktur (2014). Na vseh treh je bilo skupaj predstavljenih že sedemindvajset slovenskih sodobnih kiparjev. Na tokratni postavitvi so razstavljena dela osmih kiparjev, saj to najbolj ustreza prostorski zasnovi galerije – vsak umetnik je lahko obravnavan individualno, v svojem prostoru.

Kustos je poskušal v okvir razstave vključiti avtorje različnih generacij in nazorov ter njihova dela, ki zajemajo uporabo raznovrstnih materialov in pristopov. Spodnji del dvonadstropne postavitve odpre prostor z naborom skulptur v bronu in štirimi risbami na japonskem papirju Draga Tršarja, poznanega kiparja starejše generacije. Tako kot je za njegova dela značilno, se delovanje namesto na površini odvija v notranjosti. Vsa izbrana dela v sebi izražajo idejo oziroma željo valovanja. Medgeneracijski preskok občutimo z vstopom v naslednji prostor, namenjen Juretu Finguštu. Takoj se v nas zastrmi skulptura očesa v kotu prostora, ki s pomočjo sodobne tehnologije zazna gibanje v prostoru in sproži valovanje svetlobe v svoji šarenici. Oko sicer s svojo velikostjo obvladuje prostor, vendar pa ne uspe obdržati pozornosti obiskovalca.

Tretji prostor nadaljuje dramatično stopnjevanje postavitve v prvem nadstropju – s prepletajočih linij traku visijo snopi las, ki med prebijanjem skozi prostor postajajo vedno gostejši in temnejši. Elena Fajt tako s svojo postavitvijo Amplituda neznane prisotnosti obiskovalca prisili v aktivni kontakt s svojim delom, saj on postane tisti, ki sproža valovanje – je valovanje. Z uporabo nenavadnega materiala, ki umetnici predstavljaja rast in življenje, v nekaterih pa zbuja odpor in gnus, postavitev v obiskovalcu vzbudi močno reakcijo. Vrh napetosti doživimo z vstopom v zadnji prostor, ki je osvetljen z dušečo modrikasto svetlobo in vibrira ob zvokih Mozartovih skladb. V udarni instalaciji Marka A. Kovačiča Tekoča moderna zasledimo družbeno kritiko, ki je predstavljena skozi tri različne tekočine, ki predstavljajo surovine – črno materijo, ki spominja na nafto, živo srebro in vodo, ki valovi ob zvokih glasbe, svetloba pa jih projicira na steno.

Stopnišče galerije si je za svoj razstavni prostor izbral Tobias Putrih, ki se v svojem ustvarjanju ukvarja s prepletanjem kiparstva in arhitekture. Na njem je razstavil svoj projekt Pz/P5 – pet kamnov iz votline Potočka zijalka, postavljenih na okvirje z različnimi svetlobnimi jakostmi, ki sovpadajo s svetlobnimi razmerami na mestih v jami, kjer so bili kamni najdeni. Pred razstavo so bili kamni razpršeni po različnih krajih Slovenije, kjer naj bi vsrkavali energijo okolice in začasnih lastnikov; tukaj gre za valovanje časa, prostora in svetlobe. Ideja projekta sicer zveni zanimivo, vendar pa je v svoji izvedbi delo zlahka spregledano in ne navdušuje.

Postavitev v drugem nadstropju daje vtis nežnosti in odprtosti. V prvem prostoru je razstavljen cikel Mangrove kiparke Milene Braniselj, ki uspe v svojih železnih strukturah pričarati valovanje korenin dreves, ki živijo v vodi, vendar pa ta vtis na žalost nekoliko pokvari odprtost in nezapolnjenost prostora. Občutek nežnega valovanja se nadaljuje v naslednjem prostoru z delom Katje Oblak … Sporočilo je bilo / brez besed, / samo globok vdih / in izdih. Pri ustvarjanju umetnico zanima raziskovanje telesa in ples, predvsem japonski ples butoh. Njene stopnjujoče se figure so lahke in nežne, podobne so razpirajočim cvetovom. K temu prispeva tudi sama osvetlitev prostora, saj je prostor zatemnjen, osvetljene pa so le figure, skozi katere pronica svetloba, kar daje vtis, da so figure same tiste, ki oddajajo svetlobo.

Zaključni prostor postavitve vsebuje dela Vita Rozmana, ki je idejo valovanja upodobil v najbolj tradicionalnem smislu – kot valovanje vode. Njegove kamnite skulpture, ujete v času, spremljajo pomirjujoči zvoki neprestanega kapljanja vode.

Vseh osem kiparjev in kipark tako na svojevrsten način poda svojo idejo valovanja, od popolnoma abstraktne interpretacije Tobiasa Putriha do čisto konkretne, kot je izražena skozi delo Vita Rozmana. Če smo dovolj pozorni pa opazimo, da je valovanje pomagal soustvariti tudi sam kustos. V obeh nadstropjih je prvi prostor najbolj osvetljen, vsak naslednji pa je temnejši, v postavitev obeh zadnjih prostorov je vključena tudi zvočna spremljava. Zaradi prostorskih danosti galerije se mora obiskovalec vračati po poti po kateri je prišel. Pot od svetlobe k temi, tišine k zvoku in nato spet nazaj pripomore k občutenju valovanja, ki ga pomaga v obiskovalcu vzbuditi vsak izmed soustvarjalcev razstave.

Kritika je nastala pod mentorstvom doc. dr. Rebeke Vidrih v sklopu predmeta Seminar iz moderne umetnosti in umetnostne kritike na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.