Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo (2. del)

Razstavljajoče umetnice_ki: Arhiv Sanje Iveković, Nika Autor & Obzorniška fronta, Damir Avdić, Milijana Babić, Jože Barši, Marko Brecelj, Danica Dakić, Walter De Maria, Družina v Šempasu, Džuverović (ona/nje), Vukica Đilas, Goran Đorđević, Lenka Đorojević & Matej Stupica, Šejma Fere, György Galántai, Gorgona, Tomislav Gotovac, Igor Grubić, IRWIN, Hristina Ivanoska, Sanela Jahić, Filip Jovanovski, Doruntina Kastrati, Božena Končić Badurina & Duga Mavrinac, Andreja Kulunčić, KURS (Miloš Miletić & Mirjana Radovanović), Siniša Labrović, Irena Lagator Pejović, Goranka Matić, konferenca Drug-ca žena Nebojša Milikić & Jelena Mijić, Neue Slowenische Kunst (NSK), Nove tendence, OHO, Marika & Marko Pogačnik, Darinka Pop-Mitić, Zoran Popović, Uroš Potočnik, Radical Education Collective, Rena Rädle & Vladan Jeremić, Mladen Stilinović, Nebojša Šerić Šoba, Škart & Horkeškart, Biljana Tanurovska - Kjulavkovski & Ivana Vaseva, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Goran Trbuljak,  TV galerija,  ULUS – Društvo likovnih umetnikov Srbije,  Via Negativa, Za K.R.U.H., Zrenjaninski socialni forum
Datum: 22. 9. 2022–29. 1. 2023
Kraj: Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), Ljubljana
Kuratorstvo: Zdenka Badovinac, Ana Mizerit, Bojana Piškur, Igor Španjol
Kuratorstvo posebnih projektov: Sezgin Boynik, Jelena Vesić

Prvi del prispevka Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo je reflektiral pritlični sklop razstave, in sicer delovanje neodvisne scene na jugoslovanskih tleh. Drugi del kritiškega prispevka se nanaša na nadaljnji ogled razstave v ločeno kuriranem prvem nadstropju, v katerem sta kuratorki Zdenka Badovinac in Ana Mizerit pripravili razstavo z naslovom Zamenjava vlog: umetnost kot delo v jugoslovanskem in pojugoslovanskem kontekstu, ki predstavlja glavni sklop razstave v prvem nadstropju. Glavnemu sklopu se pridružujeta dva obsežno predstavljena projekta, ki se osredotočata na natančnejšo vsebinsko obravnavo samostojnih gibanj, nastalih v jugoslovanskem prostoru. Enega izmed teh projektov je kurirala gostujoča kuratorka Jelena Vesić, ki preko predstavljenega gradiva obravnava jugoslovanske avantgardne kolektive in primere feminističnih intervencij. Kurator drugega projekta je Sezgin Boynik, ki je z MSUM-om v preteklosti že večkrat sodeloval kot gostujoči kurator. Boynik tokrat v sklopu drugega (ločenega) projekta razstave nudi vpogled v delovanje umetniškega društva Westeast. 

Obiskovalca v razstavo Zamenjava vlog in jugoslovansko umetniško dogajanje v prvem nadstropju povede kronološko urejena multimedijska instalacija Darka Fritza z naslovom Kronologija (Novih) tendenc iz 60. in 70. let 20. stoletja. Gibanje Nove tendence se je pojavilo kot posledica postopne digitalizacije sveta, ki je v umetnikih vzbudila zanimanje za kibernetiko in računalniško tehnologijo. Navdušenje nad novimi tehnologijami je umetniško prakso vzhodnega, kakor tudi zahodnega bloka, docela predrugačilo; z njim je namreč prišlo do rojstva digitalne umetnosti. Umetniki so skozi digitalizacijo umetnosti pričeli raziskovati povsem novo konceptualno in vizualno polje, ki ga označujejo s pojmom  informacijska estetika¹. Vstop digitalnega v življenja umetnikov tako ni predrugačilo zgolj tedaj nastajajočih umetniških del, temveč tudi samo naravo dela in umetnikov vsakdan. 

Nadaljnji ogled razstave Zamenjava vlog razkriva, da se nove težnje umetniškega ustvarjanja v 60. letih niso izrazile zgolj v vključevanju digitalnega v umetniško prakso, temveč tudi v izrazitih težnjah umetnikov po kolektiviziranju. Del razstavnih prostorov MSUM-a, ki sta jih kurirali Zdenka Badovinac in Ana Mizerit, tako nadalje sooblikujejo tudi dela umetnikov, ki so v jugoslovanskem in pojugoslovanskem obdobju večinsko soustvarjali v umetniških kolektivih. Med omenjenimi kolektivi so v ločenih prostorih predstavljeni OHOjevci, njihova širša komuna imenovana Družina v Šempasu ter hrvaška skupina Gorgona.  Člani gibanja OHO so svoje domiselne in delovno naravnane umetniške projekte vključevali v javno urbano okolje. Primer takšnega interaktivnega projekta je bila izvedba prodaje promocijskega materiala ob stavbi Kazine, katere prodajni artefakti, t. i. ARTikli, so na ogled na obravnavani razstavi. Prodajni model OHOjevcev je bil povsem nedobičkonosen, saj je bil namen projekta zgolj komentirati ironično tržno (kapitalistično) usmerjenost socialističnega sistema, v katerem so umetniki bivali. 

OHOjevci so se v 70. letih preobrazili v širšo komuno oziroma alternativno človeško združbo pod imenom Družina v Šempasu. Skupaj s prijatelji in otroci so ustanovili kolektiv, ki je v svojem bistvu prepletal bivanje, obrtno dejavnost in umetnost. Razstavljene fotografije, načrti, koncepti in diagrami, ki govorijo o delovanju in bivanju družbe ter o njihovih umetniških procesih, pod vprašaj postavljajo odnos življenje-delo-umetnost. Že tedaj so se umetniki pri svojem delu spraševali in motrili, kje je ločnica med življenjem, delom in umetniško prakso, oziroma, ali je razmejitev sploh mogoča. 

Podoben preplet delovne kulture in umetniške prakse predstavlja hrvaška skupina umetnikov in umetnostnih zgodovinarjev imenovana Gorgona, kateri je namenjen naslednji razstavni prostor. Skupina je izvedla večje število skupinskih akcij in happeningov, vodila je skupno administracijo, vse svoje delovanje pa je tudi popisala. Njihova dopisovanja in srečanja so obrodila mnogo inventivnih zamisli, katerih namen nikoli ni bila dejanska uresničitev. Na razstavi si je mogoče ogledati administrativne zapise, vprašalnike in dopisovanja umetnikov. Med dopisovanji so eni umetniki postavljali najrazličnejša vprašanja, drugi pa so svoje odgovore vnašali v tabele. Našteto so člani soustvarjali z namenom zbiranja samih idej, te pa so večinoma ostale zgolj na konceptualni ravni. Josip Vaništa naj bi v sklopu takšnih dopisovanj leta 1964 ustvaril sliko, ki je ostala zgolj v besednem zapisu. 

Konceptualno ravén pa so s svojimi projekti več kot presegli člani Neue Slowenische Kunst (NSK), ki so v času razpada Jugoslavije (od 1992) ustanovili lastno državo, katere člani so svoje državljanstvo lahko izkazovali z dejanskimi potnimi listi. Grafično prikazana struktura organizacije NSK, t. i. Organigram, se na razstavi Zamenjava vlog v obliki nalepljene tabele razgrinja od tal do stropa. Močno razpredeno strukturo organizacije je mogoče interpretirati na različne načine. Lahko jo razberemo kot komentar strukture nekdanjega državnega sistema, ali pa zgolj kot promocijo monumentalnosti lastne organizacije, ki s svojo kompleksnostjo prerašča v institucijo.

Ogled razstave, ki sta jo kurirali Badovinac in Mizerit, nekoliko konfuzno prekinjata zgoraj omenjena projekta Jelene Vesić in Sezgina Boynika, katerima je namenjen velik osrednji del razstavnega prostora v prvem nadstropju. Tako jugoslovanski avantgardni kolektivi in vmesne feministične intervencije orisane s strani Vesić, kot delovanje umetniškega društva Westeast, ki ga predstavi Boynik, sta prikazana v obliki obsežnega muzeološko razpostavljenega gradiva, ohranjenega v obliki besedil, izročkov, fotografij in videov. V kolikor se obiskovalcu le uspe prebiti skozi izdatno količino gradiva, mu projekta nudita resnično poglobljen vpogled v specifična dogajanja v jugoslovanskem prostoru.

Po ogledu delovanja društva Westeast obiskovalec ponovno vstopi v razstavo Zamenjava vlog, kurirano s strani Badovinac in Mizerit. Nadaljnjo razstavo dopolnjuje večje število dokumentiranih akcij, ki so bile izvedene v jugoslovanskem in pojugoslovanskem obdobju v obliki umetniških intervencij v urbano okolje. Med predstavljenimi umetniki so Gygörgy Galántai, Tomislav Gotovac, skupina IRWIN, Raša Todosijević in Goran Trbuljak. Vsem naštetim umetnikom in njihovim umetniškim delom je skupna skrbna dokumentacija z videom, fotografijami in/ali popisom, nemalokrat pa se navedenemu pridružujejo tudi rekviziti in drugi pomniki performansa. Predstavljen del umetniške prakse ni več umetniški akt sam, temveč se mu pridružuje celotna organizacija, uprizoritev in dokumentacija, ki je izpostavljena na razstavi. Zaradi spreminjajočega se načina umetniškega dela so v 70. letih nastala različna dela, ki prevprašujejo koncept umetnosti in vlogo umetnika v njej. Primer tega je performans Was ist Kunst? (1976–1981), ki je na razstavi predstavljen v obliki dveh videov. Na televizijskem ekranu obeh je prikazana ženska persona, v ozadju pa se sliši glas umetnika Raše Todosijevića, ki v različnih okoljih ponavlja vprašanje v naslovu umetniškega dela: »Was ist Kunst?«. Umetnik vprašanje zastavlja v zastrašujoče avtoritarnem tonu, brez premora, vse dokler mu ne zmanjka glasu. 

Z vlogo in samim konceptom umetnika se je ukvarjal tudi Goran Trbuljak, ki je v letu 1972 izvedel performans z naslovom Referendum. Njegovo delo je na razstavi predstavljeno skozi fotografije in besedilo, priloženi pa so tudi ohranjeni volilni lističi. Na t. i. referendumu je Trbuljak mimoidoče spraševal za mnenje, ali je nekdo (čigar imena in dela mimoidoči ne poznajo) umetnik, ali ne. Slogan performansa je bil: »Umetnik je človek, ki mu drugi dajo možnost, da to je.«

Spreminjajoči se umetniški sistem, njegovo institucionalizacijo in posledično omejevanje umetnikove svobode je v uporno dejanje strnil Goran Đorđević. Ta je leta 1979 umetnikom po vsem svetu poslal pismo s pozivom na Mednarodno stavko umetnikov. Prejel je 40 odgovorov, ki so v večini vsebovali zadržane in negativne komentarje, med njimi pa je bilo tudi nekaj pozitivnih odzivov. Med pismi umetnikov se je mogoče sprehoditi na razstavi, saj so ta predstavljena v obliki večjih kopij, prilepljenih na stene hodnika. Đorđević je s svojim pismom umetnikom že konec 70. let odprl še danes aktualno, a prezrto problematiko delujočega umetniškega sistema, v katerem umetnik izgublja svojo umetniško svobodo. Svoboda po njegovemu mnenju umetniku ni odvzeta zgolj zaradi spremenjene narave dela, kar osvetljuje celotna razstava Umetnost na delu, temveč mu jo je odvzela institucija sama. Njegova kritika se morda dotika raznih diskurzov o institucionalizaciji umetniške scene s kuratorjem kot novim glavnim akterjem v umetniškem svetu. Institucije in kuratorji sicer z umetnikom delajo z roko v roki, kritike sistema pa letijo na to, da naj bi lastne agende in cilji institucij ter kuratorjev pogosto kompromitirali objektivnost ob izbiranju umetnosti, ki jo bodo razstavili in podprli.  Ob Đorđevićevi sicer upravičeni kritiki sistema se poraja vprašanje, kaj je alternativa, in ali je sistem, v katerem bi umetnik dosegal popolno umetniško svobodo, sploh mogoč.

Izpostavljena dela Todosijevića, Trbuljaka in Đorđevića je mogoče interpretirati kot njihov odziv na spreminjajoče se čase, nove okoliščine umetniškega dela in prevpraševanje lastne vloge v umetniškem sistemu. Omenjene spremembe takratnega časa so osrednja ideja razstave Zamenjava vlog, ki želi predvsem izpostaviti odziv jugoslovanskih umetnikov na lastno spreminjajočo se vlogo v umetnostnem sistemu. Narava umetnikovega dela se je skozi preteklost nedvomno spreminjala, prav tako se je seznam njegovih zadolžitev docela predrugačil. 

Vprašljivo je dejstvo, da razstava Zamenjava vlog naslavlja omenjene spremembe z nostalgičnim ozirom na preteklost, ko naj bi umetnik resnično lahko bil samo eno: slikar, kipar, fotograf. Oseben kritični pomislek na sledeče je: je temu res kdaj bilo tako? Umetnik se je šele v renesansi razbremenil obrtniške konotacije, ki ga je zaznamovala stoletja poprej. Od renesančnega obdobja pa  vse do 19. stoletja je nato deloval v službi cerkve, države in drugih mecenov, pri katerih (z nekaj svetlimi izjemami) tudi ni užival t. i. »svobode«. Umetniški poklic pa je bil tudi takrat le redko edini poklic, ki so ga umetniki opravljali za preživetje. V  19. stoletju so si umetniki izborili »svobodo«, a so s tem prevzeli vrsto novih vlog: prodajalec, administrator, računovodja, promotor, organizator, arhivist, kurator in druge stranske poklice, ki so jim omogočali preživetje. Naštete vloge so se ohranile vse do danes in tudi v 20. stoletju niso predstavljale nikakršne novosti. 

Del razstave Umetnost na delu, ki je predstavljen v 1. nadstropju, je nadvse obsežen, predvsem pa tako razdrobljen, da se je skozenj skoraj nemogoče prebiti zgolj v enem obisku MSUM-a. Hkrati je odločitev, da se prekine glavni del razstave in se v osrednji del razstavnih prostorov postavi posebne projekte, za obiskovalca dodatno konfuzna,  postavitev glavnega dela razstave v stranske prostore pa je nejasna. Zato, da obiskovalec uspe doumeti vsebino predstavljenega, je potrebno dodatno raziskovalno delo, prebiranje obrazstavnih tekstov in kataloga. Umetniška dela sicer spremljajo dodatna besedila, vendar so za splošno publiko tudi ta preobsežna. Razstava, ki je predvsem kuratorsko osnovana, se je na ta način omejila zgolj na strokovno občinstvo. Glede na pritlični del razstave prvo nadstropje po poglobljenem pregledu razstavljenega zagotovo nudi širši vpogled v vloge, organizacijo in načine umetniškega dela v obravnavanem obdobju, saj pritličje, ki ga je kuriral Igor Španjol, prej ponuja vpogled v negotovo družbeno stanje, ki se izraža v umetniških delih 90. let, iz izbranih del pa ni v tolikšni meri razvidno, kako dogajanje vpliva na samo delo oz. prakso umetnika.

Opombe

[1] Darko Fritz pojem informacijska estetika uporabi v katalogu razstave Umetnost na delu: Na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo (Ljubljana, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, 22. 9. 2022–29. 1. 2023, ur. Tamara Soban), Ljubljana 2022, p. 30.

Uredila: Jernej Čuček Gerbec in Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa