Tone Lapajne: Spomin zemlje

Retrospektivna razstava del Toneta Lapajneta Spomin zemlje je strukturirana tako, da nas popelje skozi vse njegove umetniške faze. Prvi del predstavlja njegov umetniški, čustveni in predvsem lokalni način življenja, saj zajema njegovo otroštvo, kraj bivanja in ustvarjanja, predvsem pa likovno izraža njegovo najpomembnejšo ero. Je sinteza avtorjevega življenjepisa na avtoportretu kot ozadju in zbirke zemeljskih vzorcev, ki so najbolj zaznamovali njegovo umetniško ustvarjanje. Z avtobiografijo v skupku večih medijev tako dobimo prvotno predstavo umetnikove življenske poti. Razstavna pot je vodena kronološko in ciklično. Sleherno ustvarjalno obdobje ima svoje navidezno območje, deluje avtonomno v odnosu do celotne razstave, njegova obsežnost pa je odvisna od pomembnosti.

V prvi fazi so razvidna Lapajnetova dela iz časa njegovega predakademskega šolanja. Razstava se nadaljuje z množico kipov v različnih tehnikah in materialih. Lapajne je bil nedvomno v krogih umetnikov, ki so sledili inovacijam na slovenski kot tudi tuji likovni sceni. Razstavljeni kipi njegove prve faze so izdelani v kamnu, betonu in varjenem železu. Poleg materialov in tehnik pa so raznovrstni tudi motivi. Umetnik se je preizkušal tako v tuji kot slovenski mitologiji, že v tej fazi pa je moč zaznati njegovo individualno tankočutnost in navezanost na domačo zemljo. Eden izmed kipov, ki pritegne največ pozornosti, je namreč Barjanec. Izdelan je v varjenem železu s poudarjenim trupom in zelo neizrazitimi okončinami. Takšna upodobitev izhaja iz avtorjevega stališča, da človeška čustva prihajajo od srca.

Naslednji del razstave se navezuje na umetnikovo sodelovanje v umetniški skupini B54. Neokonstruktivistične stvaritve iz tega obdobja izpadejo precej tuje v primerjavi z ostalimi umetnikovimi deli. Ta faza ustvarjanja je bila zelo krata in zanj ne najbolj izpolnjujoča. Znano je, da je umetnik tekom življenja postavil kres, na katerem je uničil ogromno, po njegovem mnenju, nepopolnih del, med drugim tudi več neokonstruktivističnih objektov. Določena dela iz te faze so se ohranila po zaslugi njegove prve žene, umetnice, Dragice Čadež.

Pot se nadaljuje od stenskih skulptur vse do lesenih rezbarskih reliefov, ki pa nekako poskušajo postati slike. Vsebujejo sloje barjanske zemlje, avtorjevo osebno navezanost in domoljubnost pa izražajo tudi v motiviki. Ta dela predstavljajo prehod v Lapajnetovo najbolj zaznamovano likovno izražanje.

Umetnik je namreč najbolj znan po svoji inovativni tehniki slikanja z zemljo. Iz kiparja, za katerega se je uril na Akademiji, tako preide v slikarja in uresniči svojo otroško željo. S to tehniko je Lapajne najlažje prikazoval življenje barjancev. Prevladujejo motivi dela, doma, zemlje, živali, poljedelstva in ostalih navezav na Barje. Inovativno slikanje kaže tudi na avtorjevo naklonjenost naravi in njenim materialom. Zemlje sicer ni nanašal samostojno, ampak v sintezi z vezivom PVC, ki pa ga je pri tem uporabljal v najmanjših možnih količinah. Vezano zemljo je nanašal na juto, ki je zaradi večje grobosti in drugačne strukture zanj bolj primerna kot običajna slikarska platna.

Kasneje se je več umetnikov lotilo slikanja z zemljo, zato se je odločil za nove tehnike. Preizkusil se je v drznih oblikah in zanj neobičajnih intenzivnih barvah, prav tako pa je upodabljal nove, ne tako osebnoizpovedne motive. V zadnji fazi se je vrnil nazaj k svoji inovativni in najljubši tehniki. Svojemu opusu je dodal dela, ki so poleg zemlje vsebovala tudi druge naravne materiale, s čimer je dobil večji spekter barv. Razstavljena dela vsebujejo izolsko sol, s katero je pričaral bele kontrastne odtenke temnim zemeljskim barvam.

Razstava je v celoti zelo pestra in zajetna, vendar glede na prostor ni prenasičena. Razstavljena dela so nanizana v smiselnih zaporedjih, ki se jim uklanja le velika slika z motivom okupirane Ljubljane, ki izpade iz kronološkega zaporedja. Je ena izmed najpomembnejših del iz njegovega najbolj plodnega obdobja, s čimer je upravičena postavitev v samem začetku. Postavljena je v neposredni bližini umetnikove ‘življenjepisne slike’ in jo nekako dopolnjuje. Različni mediji so v prostor postavljeni tako, da sami narekujejo gledalčevo pot. Večina kiparskih izdelkov je postavljenih ‘prosto v prostor’, s čimer so vidni z vseh strani. Prva faza tako deluje kot kaos in metaforično spominja na umetnikovo iskanje v avtorskem izražanju. Neokonstruktivistične stvaritve delujejo kot instalacije, v prostor pa so postavljene povsem arhitekturno. Zavzemajo velik del razstave in delujejo kot tujek v celoti, s čimer je njihova predstavitev v tako majhni galeriji vprašljiva. Reliefi in slike si posamično lastijo primeren del prostora in medsebojnih cezur. Ogledamo si jih lahko iz logične distance ali pa podrobno. Razstavljeni predmeti svojo avtonomnost izražajo ne le s postavitvijo, ampak tudi s svetlobnimi učinki, kar omogoča prostor, ki je sam po sebi zelo temen. Razstava je enovita, logično zaokrožena in sovpada z razstavnim prostorom.