Tomaž Lavrič: Čarobni jezik stripa
V Galeriji Cankarjevega doma se je 17. novembra odprla razstava z naslovom Čarobni jezik stripa: Tomaž Lavrič. Avtor razstave, dr. Jure Mikuž, umetnostni zgodovinar in antropolog likovnega, nam Lavričevega obsežnega stripovskega opusa ne predstavlja retrospektivno, ampak s celovitim in študijskim vpogledom v svet avtorjevega ustvarjanja. Na devetnajstih študijskih panojih si namreč lahko ogledamo približno štiristo reprodukcij izbranih Lavričevih del ter primerjalnega gradiva. Vzporedno z razstavo je na 120 straneh izšel tudi obširen katalog, ki vsebuje tekste in reprodukcije, ki so sicer predstavljeni na razstavi.
Tomaž Lavrič je eno velikih imen slovenskega in tudi svetovnega stripa. Zanj avtor razstave pravi, da je eden tistih mojstrov stripa, »ki so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cenzurami med njimi, doseči z likovnimi sredstvi in besedilnimi obrati pomensko gostoto, ki bralca drži v napesti do konca«. Lavriča slovenska javnost še najbolj pozna po njegovem sodelovanju s tednikom Mladina, kjer je spomladi leta 1988 začel objavljati Diarejo – družbenopolitično satiro v stripovskih pasicah. Kljub številnim napovedanim samoukinitvam ta časopisni strip še vedno izhaja. Njegove Bosanske basni (1997) so prvi slovenski stripovski album, ki mu je uspel prodor na evropski stripovski trg – izšle so namreč v Franciji pod imenom Fables de Bosnie (1999) in bile prodane že v več kot milijon izvodih.
Lavričevo delo zaznamuje tudi intertekstualnost, saj črpa iz najrazličnješih področij in obdobij vizualne kulture – od začetkov v risbi, slikarstvu in grafičnem oblikovanju, pa prek fotografije in filma do sodobnega videa in raznih načinov izražanja virtualnih računalniških svetov. Jure Mikuž nam tako skozi svojo študijo umetnikovega dela želi prikazati prav to Lavričevo umeščenost v vseobseženi svet vizualnih podob.
Skozi razstavni prostor nas zaokroženo popeljejo študijski panoji, ki ob značilnih primerih Lavričevega dela poudarjajo »problemske sklope, ki zaznamujejo slovar, sintakso in posebnosti stripovske govorice v svetu od njenih začetkov do danes«. Tako je predstavljenih osemnajst tematskih poglavij: Pripoved s sliko in besedo, Kadriranje, Gibanje in dinamika, Ptičja perspektiva in prehodi, Črno in belo: silhuete in sence, Črno in belo: sence in silhuete, Črno in belo: neurejenost in urejenost, Črno in belo: proti abstrakciji, Upodobitev vid(e)nega kot vir in njegove parafraze, Hommage vzornikom, Slika v sliki in cameo, Close up: obraz, Udarni motivi, Prikrita erotika, Diareja, izjave in ekstremi ter Ilustracije za Mladino. Na vsakem od panojev najdemo primerjave med Lavričevimi deli ter gradivom iz različnih področij kulture, ki jih spremlja teoretična utemeljitev dr. Mikuža. Na panoju II. si tako poleg Lavriča lahko ogledamo tudi na kakšen način so se kadriranja lotili v filmu Briana de Palme Oblečena za umor (Dressed to Kill) in kako so se dotičnega problema lotevali Velasquez, Picasso, Spiegelman in drugi. Avtor postavitve v svojem besedilu razlaga, kako se je moment uokvirjanja slik, torej omejevanja gledalčevega vidnega polja, skozi filmsko in fotografsko teorijo uveljavil kot postopek kadriranja in se razširil na vse ostale vizualne medije.
Zanimivi so tudi predstavljeni elementi na panoju XVI. Prikrita erotika, kjer pisec navaja, da »lahko pogled na erogeni del upodobljene človeške anatomije povzroči enako vznemirjenje kakor pogled na isti del živega telesa«. Zaradi tega imajo vaginalne, falične in druge fetišistične prikrite simbolne oblike še posebej velik vpliv na gledalca in so se skozi zgodovino umetnosti posledično velikokrat pojavljale v tihožitjih, danes pa jih najdemo tudi v konceptih stripa in filma. Ogledamo si lahko primerjavo prizora spolne združitve pri Lavriču in filmu Davida Zuckerja Gola Pištola 21/2 (1991) – oba namreč spremlja ognjemet, le da tovrstni izstrelek Lavrič poudari še s falično oblikovanim stolpom.
Ob našem sprehodu po razstavnem prostoru nas po stenah spremljajo prepoznavne Diareje, oblikovan pa je tudi poseben Diarejin kotiček, kjer se obiskovalec ob vnaprej pripravljenih modelih lahko preizkusi v ustvarjanju svoje Diareje ali priredbi stripa. Poleg lastnega ustvarjanja, obiskovalec v Diarejinem kotičku lahko čas nameni tudi listanju in branju izbranih Lavričevih stripov. Od slednjih je še posebej zanimiv Sokol in golobica, epska romaca, ki v slogu satire in parodije bralcu predstavlja ljubezensko zgodbo Janeza Janše in Urške Bačovnik.
Na razstavi si v posebnem prostoru lahko ogledamo tudi dokumetnarni film režije Dušana Moravca Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič (2013). Ker umetnik ni pristaš soja žarometov, v filmu ne nastopa. Nekaj dni pred odprtjem razstave je dobil tudi medaljo za zasluge predsednika RS Boruta Pahorja, a se svečane podelitve, kot je zanj običajno, ni udeležil.
Na ogled je postavljenih tudi okoli trideset izvirnikov, izbranih iz nekaterih najpomembnejših Lavričevih stripovskih albumov. Pri teh si lahko prav od blizu pogledamo, kako poteka ustvarjanje velikega mojstra stripa in tako kot pri ogledu slikarskih mojstrovin dobimo občutek o risarski potezi. Ta je pri stripu izražena v mehkih niansah črne barve, ki se kasneje s strojnim tiskom izgubi. Zanimivo je videti tudi podrobnosti, prisotne le na originalu – umetnik namreč besedila, ki jih običajno beremo v oblačkih ob likih, pogosto ne napiše neposredno, ampak ga na posebnem papirčku pričvrsti v oblačke kar z lepilnim trakom.
Razstava obiskovalcu predstavi natančen in izčrpen vpogled v Lavričev svet stripa. Tako nam približa skrivnostnega umetnika, človeka številnih imen, ki se s svojo bistroumnostjo ter raznovrstno nabrušenimi komentarji kaže kot »rahločuten spremljevalec celovitega družbenega dogajanja«. Razstava bo na ogled do 14. januarja 2016.
