Tinca Stegovec: Impresivna perfekcionistična individualistka

Od 9. marca do 3. junija je v Likovnem salonu Kočevje v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Kočevje, Občino Kočevje in Ministrstvom za kulturo RS na ogled gostujoča razstava Belokranjskega muzeja Metlika ob donaciji grafik Tince Stegovec.

Tinca Stegovec, akademska slikarka in grafičarka, pedagoginja ter publicistka in pomembna predstavnica Ljubljanske grafične šole, je edina ženska v svoji generaciji, ki je po diplomi iz slikarstva opravila tudi grafično specialko. Nekonformistična umetnica se je izpopolnjevala v Parizu, njeno delo pa je bilo dolgo v tujini cenjeno celo bolj kot doma. Leta 1966 je prejela nagrado Prešernovega sklada, lani pa za svoj življenjski opus tudi nagrado Riharda Jakopiča, največjo nacionalno nagrado za likovno in vizualno umetnost.

V Kočevju je na ogled 40 grafik, ki so razporejene v treh prostorih. V manjšem prostoru so njena zgodnja dela, portreti, nastali v poznih 40-ih in zgodnjih ter srednjih 50-ih letih. V drugem manjšem prostoru so grafike iz poznih 50-ih in zgodnjih 60-ih let, v osrednjem pa večinoma tiste iz zadnjega obdobja njenega ustvarjanja v 70-ih in 80-ih letih. Na javnem vodstvu po razstavi je umetnico in njene grafike odlično predstavila Mojca Slapar.

Umetničine grafike, večinoma ustvarjene v tehnikah jedkanice, akvatinte, litografije, vernis-mouja in lesoreza, odlikujejo izjemna urejenost, preciznost, geometrična načrtovanost kompozicije in natančna razporeditev elementov. Z odličnimi barvnimi odtisi v akvatinti, globoki tehniki tiska, ki zahteva natančen in dolgotrajen postopek pripravljanja matrice, pri kateri »barvna skladnost matric odstopa s kakovostjo iz povprečja in tako predstavlja in premika meje ter zmogljivosti te tehnike na papirju«, se je Tinca Stegovec tudi med poznavalci zapisala kot izjemna umetnica. V svojih delih je dosledna, prepričana je namreč, da ima vse svoj namen, zato ničesar ne prepušča naključju, vsaka podrobnost je premišljena. Z igro kontrastov kljub določeni meri ploskovitosti, značilni za vse njene grafike, ustvarja zmerno dinamiko in globino. Izvirno to stori z urejenim vzorcem tlakovcev pri grafikah Vožnja in V pristanišču. Njena arhitektura je stroga in skrbno urejena.

Umetnica je vse življenje tako v ustvarjanju kot v političnih nazorih in javnem delovanju ostajala izjemno etična in zvesta sama sebi ter svojim načelom, zaradi česar je izstopala. Namesto takrat aktualnih socrealističnih tem je upodabljala intimne zgodbe malih ljudi. »Vsi so upodabljali srečne ljudi, ki gradijo ceste in proge, jaz pa sem vsak dan videla revščino,« je leta 2012 povedala za Delo. Kljub temu njene umetnine ohranjajo upanje v prihodnost (npr. nasmehi žensk na grafiki Za plesiščem). Grafika Med nitmi v nasprotju z ostalim opusom deluje precej abstraktno. Naslanja se na industrijo, skoraj nevidna delavca pobirata niti med stroji.

Snov za ustvarjanje je umetnica jemala iz vsakdanjega življenja. S svojim tenkočutnim umetniškim očesom je zapazila detajle, ki so povsem običajne prizore delali posebne, in v njih pogosto nehote uvidela globlje aktualne pomene ter motive za prispodobo njenega lastnega življenja. Grafika Beneška noč na Ljubljanici običajen večerni prizor ob Ljubljanici z upodobitvijo ladijske sence spremeni v skrivnostno igro senčnih lutk. Podobno učinkuje tudi ujet odsev rozete z nasprotne stavbe na grafiki Zvečer. Tudi Stopnice so povsem običajen in preprost motiv, ki pa v njeni upodobitvi lahko brez težav stoji sam zase, medtem ko ga organsko rastje ovija v čar skrivnostnosti. Če pogledamo od blizu, lahko vidimo, da se natančno izrisane vitice nadaljujejo v temi. Grafike odlikujeta izčiščenost in perfekcionizem, umetnica pa vseskozi uspešno lovi ravnotežje med nežnostjo in ostrino, realnostjo in domišljijskimi prizori. Strogost, jasnost in čistost izraza se mešajo z igrivo poetičnostjo.

Grafika Pred zapornicami odlično odseva umetničino počutje ujetosti in osamljenosti v svojem okolju. Pravljično drevo je v kontrastu s togimi figurami ljudi z dežniki in hladnimi konstrukcijami v ozadju. Renesančna globina priča o njenem občudovanju italijanskih umetnikov. Ljudje, hiteč vsak po svojih opravkih, so pogosto upodobljeni kot sence samih sebe, ujete v sivino vsakdana. Umeščeni v urbano okolje so pogosto razčlovečeni, stilizirani. Med seboj so si podobni, a vsak se drži zase, med seboj ne komunicirajo (Vožnja v dežju, Srečanje V, Turisti). Kljub temu umetnica do njih ohranja pozitiven odnos. Človek je na njenih grafikah namreč vedno prisoten – človek kot popotnik v iskanju sreče, četudi prikazan le delno (How to be happy). Pozornost zbujajo drobne podrobnosti, kot so potniki, ki jih zapazimo v vzvratnem ogledalu vozil.

Umetnica ljubi morje, ob katerem so (ob treh različnih »okrevanjih«) nastale tri grafike v močnih barvah, ki kljub časovnem razmiku učinkujejo kot cikel – Kopalka, Tobogan in Ob morju. Na grafiki Tobogan bingljajoče noge ustvarjajo ponavljajoč se vzorec, ki je stalnica v mnogih njenih delih.

Ta izjemna grafičarka, ki je od nekdaj gojila tudi ljubezen do pisane besede, je po tem, ko je zaradi kemičnih substanc, potrebnih za njeno delo, zbolela na pljučih, in se bila zato prisiljena odpovedati grafičnemu ustvarjanju, napisala monografijo Človek in njegovo okolje (2006) in avtobiografijo Bilo je takole: romanje za lepoto (2008). Da Tinca Stegovec sodi med najpomembnejše slovenske avtorje grafike in obenem med najbolj zapostavljene, je dokazala razstava v Mednarodnem grafičnem centru, na kateri se je prvič celoviteje predstavila šele leta 2012. Na ljubljanskem mednarodnem grafičnem bienalu so bila njena dela zadnjič na ogled leta 1968.

Tinca Stegovec, svetovljanka mnogih talentov, z veliko ljubeznijo do znanja, je zaradi svojega čudovitega, vsebinsko in estetsko brezčasnega opusa ter impresivne osebnosti pomembna figura slovenske zgodovine.