Tilyen Mucik: »Rastline in glive se bodo že znašle in za njih konca sveta ne bo.«

Fotografinja Tilyen Mucik je lani poleti razstavljala v Galeriji Fotografija, v okviru katere se je septembra predstavila tudi na dunajskem sejmu sodobne umetnosti viennacontemporary. Pred kratkim je v Mladinskem centru Mengeš prvič razstavila svoj fotografski herbarij. Ta vsebuje projekte in dela, ki so se skozi leta počasi nabrala v umetničinem arhivu. Poleg lišajev, odtisov praproti, prikaza razkroja krizanteme, gobelina in rabljenih vrtnih rokavic je v skladu z naslovom serije razstavila tudi nekaj klasičnih herbarijev. Pridružile so se jim še nepogrešljive fotografije iz ljubljanskega botaničnega vrta, slike domačih potaknjencev in nekaj domiselnih avtoportretov. 

Svojo fotografsko pot je umetnica začela v velenjskem mladinskem klubu eMCe plac, kjer je fotografirala koncerte, zdaj pa se posveča intimnejši fotografiji, ženskemu telesu in navdušujočim podobam botaničnih sfer. Z raznovrstnimi fotografskimi tehnikami in nenehnim eksperimentiranjem uspešno prepleta omenjene tematike in ustvarja dopadljiva dela, polna fascinantnih oblik in kontrastov, ki jih v domačem vrtu ali na spontanem sprehodu nenamerno spregledamo. Znotraj fenomena fotografije Tilyen Mucik raziskuje razvoj življenja, njegov naravni razkroj in fantastične simbioze, ki jih združuje v iskren prikaz lepote z dobro mero okoljevarstva in feministične literature.

Ena izmed tvojih najbolj prepoznavnih serij je Flora Femina, ki je pravzaprav tvoje diplomsko delo. Prvič je bila predstavljena na obrambnem stolpu velenjskega gradu, sledila je razstava v galeriji Photon. Pri delih, pri katerih smo priča spoju ženskega motiva in botanike, je šlo med drugim tudi za delikatno razvijanje fotografije na liste pravih rastlin, natančneje monstere, fikusa in hoste. Raziskovala si vpliv rastline na sam fotografski film, izvajala postopke antotipije in klorofilni proces obrnila v svojo korist. V procesu ustvarjanja si bila prisiljena upoštevati neizbežen naravni propad rastlin in njihovo občutljivost. Kako obsežen je bil projekt v resnici in kako se spopadaš s tem, da zaradi same narave tvojega glavnega motiva dela ne uspejo vedno tako, kot sprva pričakuješ?

S praktičnim delom sem se intenzivno ukvarjala približno tri mesece. Nekaj informacij o postopkih sem našla na internetu (največ na alternativephotography.com), a še zmeraj je zadeva ravno zaradi svoje rastlinskosti tako delikatna in nepredvidljiva, da sem sama naredila nešteto poizkusov, da sem prišla do »končnega rezultata«. Ta končni rezultat postavljam v navednice, ker v taki vrsti postopkov nikoli zares ne obstaja, zmeraj bi lahko bilo še bolje, a potem je vprašanje, kaj je bolje in kaj slabše. Govorim o anomalijah, slučajih, na katere zaradi organskosti postopka ne morem vplivati – to je ta čar in med drugim tudi razlog, zakaj sem se odločila za te postopke. Neprestano se mi namreč dogaja, da sem pri svojem ustvarjanju preveč precizna, natančna in korektna, kar se na končnem izdelku pozna kot nekaj nenaravnega. Delu umanjka reža, napaka, nekaj, kar mu doda pristnost in sled človeške geste – nepopolnost, kar prav ti postopki omogočajo. Seveda je bil na začetku potreben čas, da sem se sprijaznila, da podoba nikoli ne bo takšna, kot sem si jo zamislila. A zato ne morem trditi, da je končen rezultat boljši ali slabši od tega, ki sem na začetku imela v mislih – preprosto je in obstaja. Lahko rečem, da sem polovico odločitev tako prepustila naravi, naravnemu materialu, da se »odloči« po svoje, in ni me razočaral – kvečemu je projektu dodal nekaj, česar sama nikoli ne bi bila sposobna sproducirati.

Lani si na sejmu viennacontemporary v okviru Galerije Fotografija predstavljala svoji najnovejši seriji Prisilna simbioza in Tihožitje. Slednja vsebuje upodobitve raznovrstnega cvetja znotraj navidezno klasične postavitve, značilne za tihožitja iz prejšnjih stoletij. Nekatera dela so kolažirana in vključujejo tudi obilo skrbno izbrane mrtve narave, jesenske sadeže in nakit. Za nameček so uokvirjena v masivne pozlačene okvirje. Se namenoma sklicuješ na preteklo tradicijo slikanja tihožitij, ki je bila skoraj izključno v domeni ženskih umetnic, in kaj to pomeni za tvoj opus, znotraj katerega tako ali tako prevladujejo upodobitve rastlin in žensk?

Tihožitja so se rodila iz občudovanja slikarskih tihožitij. Ne vem še zares, kaj in zakaj čutim ob pogledu nanje – s tem se trenutno ukvarjam in prebiram literaturo, da bi razvila odnos do te zvrsti slikarstva in ga ubesedila. Mislim, da ima tukaj veliko vlogo to, da se kot fotografinja nikoli nisem zares izobraževala o slikarstvu in se mi zato zdi toliko zanimivejše, prav tako pa me močno prevzame, kako so slikarska tihožitja realna, koliko je podrobnosti in kako živo je naslikano cvetje (v mislih imam predvsem zlato dobo nizozemskega slikarstva). A vseeno vsebujejo to »človeškost«, o kateri sem govorila že prej – jasno je, da jih je naslikal človek in so zato le blizu popolnosti, nikoli niso zares popolna.

Svoja tihožitja sem želela ustvariti kot poklon, odziv na slikarska. To me je pripeljalo do tega, da sem poleg rastlinja, ki ga v svoji praksi uporabljam, dodala tudi predmete. Te sem si izposodila od prijateljev in znancev, nekaj sem jih kupila na bolšjaku, nekaj je mojih. Odločila sem se za tehniko skeniranja, saj skener stvari »vidi« drugače kot fotoaparat. Globinska ostrina, ki pri tem nastane (ali pa ne), zelo spominja na tisto iz izvirnih slikarskih tihožitij. Zaradi omejitve manevrskega prostora – skenirala sem objekte, ki so večji od površine skenerja – sem se zato odločila za kompozite. Zadeva se je izkazala za kar zahtevno, saj moraš paziti na plane (leva in desna sta na skenerju obrnjeni), nekatere predmete moraš nadaljevati na drugem skenu in še veliko drugega, a bilo je izjemno zanimivo in tako zelo drugače od geste, ki sem je vajena in morda rahlo sita – fotografiranja.

Med samim ustvarjanjem sem začela prebirati besedilo Linde Nochlin Zakaj ni bilo velikih umetnic? in nato v projektu začela razmišljati tudi o vlogi žensk v umetnosti. Na prvem mestu izvora projekta ostaja fascinacija nad rastlinjem in tihožitji, nato pa so tu še misli o tem, ali je moja fascinacija nad cvetjem pogojena z mojim spolom. Ali lahko v sedanjem času tihožitja dobijo pomembnejšo vlogo v umetnosti glede na to, da so vedno veljala za najnižjo zvrst slikarskega ustvarjanja? Kako bi bila videti zgodovina umetnosti, če bi bile ženske umetnice enakovredne moškim umetnikom in tako imele enake možnosti za izobraževanje (tu mislim predvsem na najvišjo raven izobraževanja – slikanje akta)? Ali lahko na dejstvo prikrajšanih ženskih umetnic skozi zgodovino razvoja gledamo kot na stvar evolucije?

Kakšen je bil odziv obiskovalcev sejma in kako bi ocenila svojo izkušnjo na Dunaju? 

Mislim, da je bila predvsem izkušnja tista, ki šteje. Prvič sem videla takšen sejem, bila v stiku z galeristi, umetniki in kupci, skratka doživela in videla, kako stvari na sejmih funkcionirajo. Odzivi obiskovalcev so bili precej pozitivni, predvsem v smislu izbora tehnike. Težko si ustvarim mnenje o sejmih zgolj iz ene izkušnje, tako da bom počakala na še kakšno priložnost. Tu bi morda še omenila, da sem se na sejmu počutila dobro tudi zaradi dobrega sodelovanja z Galerijo Fotografija; menim namreč, da je odnos med umetnikom in galerijo ter galeristom zelo pomemben.

Tvoja fotografska pot se je sicer začela s fotografiranjem divjih koncertov v Mladinskem klubu eMCe plac. Glede na to, da se zdaj ukvarjaš s fotografiranjem botaničnih sfer, bi lahko rekli, da te je fotografska pot zanimanja ponesla v čisto nasprotno smer. Osrednja botanična vsebina namreč terja drugačen pristop do objekta in njegove oklice, saj sta ta statična, a vseeno minljiva. Tudi časovni okvir, ki ga imaš kot avtorica na razpolago, se od prejšnjega nekoliko razlikuje. Česa te je naučila koncertna fotografija, kaj svojevrstnega ti je morda prinesla? Jo tu pa tam vseeno kaj pogrešaš? 

Koncertna fotografija in z njo Mladinski center Velenje ter klub eMCe Plac, ki sta mi dala priložnost za prvo opravljanje fotografskega dela v praksi, je bila moja vstopnica v svet fotografije. Ko reflektiram občutke in pogledam v obdobje fotografiranja koncertov, opazim, koliko sem se zares naučila – tu mislim tako na dejstvo, da je koncertna fotografija zahtevna kar se tiče svetlobnih razmer in prilagajanja subjektom, na katere težko vplivaš, kot tudi na sodelovanje z ljudmi. Najboljši del te službe je bilo opazovanje ljudi. Zaradi svoje introvertiranosti sem imela pogosto probleme z gnečo, glasnostjo in žurerskim kaosom, zato je moja praksa fotografiranja koncertov temeljila predvsem na »ždenju«, skrivanju po temnih kotičkih in fotografiranju brez bliskavice, kar mi je omogočilo ujeti ljudi v element, v nevednosti, da so fotografirani. Ko je zadeva postala rutina, sem to delo končala. Sama namreč ne morem ustvarjati, če nek »drive« ni več na prvem mestu. Kot poklon in zahvalo vsem vpletenim sem v oktobru 2018 pod okriljem Mestne občine Velenje izdala svojo prvo fotografsko knjigo 00:00 – Alternativno koncertno dogajanje v Velenju.

Težko rečem, da pogrešam koncertno fotografijo, mogoče gre bolj za to, da se na koncertu »ne znam« več obnašati kot obiskovalka. Manjka fotografiranje in seveda so tudi trenutki, ko vidim popolno sceno in si želim, da bi imela s seboj fotoaparat. To bo verjetno za zmeraj del mene.

Nekaj časa si fotografirala ženske portrete in njihova telesa, nakar si jih začela povezovati in združevati s cvetjem in ostalimi rastlinami. Spotoma se je kopičil tvoj fotografski Herbarij, ki je v celoti posvečen rastlinam in naravi. Zdaj si rastlinje spojila z raznovrstno neživo naravo in upodobila sožitje med njima. V mislih imam serijo Prisilna simbioza, pri kateri vidimo odličen prikaz združitve žive in nežive narave, saj upodablja fascinantno, minljivo rastlinje, prepleteno s sproduciranimi materiali, ki so umetni in plastični. S tehniko skeniranja pridejo kontrasti, tekstura in barve še toliko bolj do izraza. Ideje, predvsem pa nova vprašanja, ti je menda porodilo literarno delo Petra Wohllebna z naslovom Skrito življenje dreves. Je tudi tvoja serija del nekoliko kritika naše nizkotne brezbrižnosti do narave, ki jo imamo za samoumevno in statično, po drugi strani pa jo kratimo z nečim umetnim, resnično mrtvim?

Težnja po razumevanju rastlinskega sveta je v meni že od otroških let. Tu se mi zdi najzanimivejše to, da v naravi vse funkcionira, vse ima namen, vse obstaja z razlogom. Včasih se sprašujem, kdo je spisal ta pravila in tako neverjetno sestavil sistem. Knjiga, ki si jo omenila, mi je odgovorila na nekaj vprašanj, medtem ko mi jih je še dvakrat toliko porodila. Prisilna simbioza je definitivno odziv na ekološke katastrofe, ki jih povzročamo ljudje in se ob tem ne zavedamo oziroma ne želimo zavedati, da tako škodimo tudi sebi. Govori tudi o človeški ideji o samoumevnosti narave in nerazumevanju komuniciranja in delovanja rastlin, pa tudi živali in gliv.

Ustvarjene podobe tako združujejo umetno in naravno v prisilno simbiozo, kot simbol tega, kar počnemo na več ravneh v vsakdanjem življenju. Po drugi strani pa prevprašujejo evolucijo in prilagajanje – če so se mesojede rastline na primanjkovanje hranil iz zemlje odzvale s prehranjevanjem z žuželkami, je v mojem imaginarnem scenariju mogoča tudi rastlinska prilagoditev na umetne reči. A ta scenarij verjetno ni izvedljiv, saj govorim o prilagoditvi v normalnih razmerah, ki bi morale biti glede na stanje našega planeta ekstremne, če bi želeli, da zaležejo. Glede narave sem vseeno optimistična, ljudje radi uporabljamo izraz »konec sveta«, a ta v našem pogledu pomeni konec človeštva na tem planetu. Po mojem se bodo rastline in tudi glive že znašle in za njih konca sveta ne bo.

Znotraj tvojega fotografskega herbarija so magnolije, praproti, lišaji, palme, vrtnice, kaktusi, kopica potaknjencev in celo rabljene vrtne rokavice. Večina te flore je v tvoji okolici in ljubljanskem botaničnem vrtu, lepo število rastlin pa je iz tvojega doma. Vzgoja rastlin ti očitno gre odlično od rok, zato ti po navdihujoč material ni treba iti daleč. Divjost narave in njena minljivost te tako venomer spremljata. Lahko bi rekli, da jim s fotografijo zagotoviš večno življenje, saj ostanejo navkljub neizogibnemu propadu ujete v času. Veliko fotografiranih rož in lončnic ne živi več, nekatero cvetje si posušila, spet drugo zgolj odtisnila ali zabeležila razkroj. Kako poteka tvoja selekcija rastlin, katere najraje fotografiraš in vzgajaš? Misliš, da je botanična fotografija nekaj, kar lahko znotraj svojega opusa kadar koli dokončno raziščeš? 

Selekcija rastlin je delno pogojena s sezono, delno z rastlino samo, delno z mojimi občutki, delno pa tudi s konceptom, ki ga želim prevesti v podobo. Poleti po navadi operiram s travniškim cvetjem in tistim, ki ga posadim v lonce na svoji terasi. Če dobim kakšno novo rastlino, običajno traja nekaj časa, da se »sinhronizirava«, kar pomeni, da ugotovim, kakšne razmere ji ugajajo. Če katero preveč zalijem ali jo postavim na preveč sončno mesto, se pojavi njen odziv v kakšen porumenelem listu, ki čez čas odmre – te liste uporabim za svoje projekte. S pogojenostjo izbire rastlin glede na koncept pa je delno prisoten tudi jezik rož (floriography), ki temelji na simbolnih pomenih določenih vrst cvetja. Pa tudi sam fizičen videz rastline, okolica, v kateri raste …

Na vprašanje, katere rastline najraje vzgajam in fotografiram, zato nimam odgovora. Načeloma do vseh čutim enako, četudi katera začne naenkrat bolj rasti kot po navadi in mi za nekaj časa priraste k srcu, jo potem spet prehiti kakšna druga, morda novo pridobljena rastlina ali pa podarjena od ljube osebe. Na splošno pa lahko priznam, da imam raje mlade, drobne, morda rahlo nebogljene rastline, ki jih nato s pozornostjo in pravilno nego vzgojim v samostojne in velike.

Mislim, da botanični fotografiji v mojem primeru ni konca, saj je ta pojem res širok in poln rastlinskih vrst, podvrst, rastlinskih delov, barv, oblik, letnih časov, krajev … Obstaja le možnost, da me naenkrat prenehajo zanimati rastline in najdem predmet občudovanja v čem drugem. A iskreno mislim, da bo do tega zelo težko prišlo.

Večina nas lahko le ugiba, kakšnega eksperimentiranja se boš lotila pri nadaljnjem ustvarjanju. Nekatere fotografije rastlinja si natisnila na bombaž, cerado ali resnične rastline, ki si jih uporabila kot vir razvijalnih tehnik. Katero eksperimentiranje ali morda neobičajna tehnika ti je predstavljala največji izziv in kaj je tisto, česar še nisi preizkusila, pa si v prihodnosti želiš? 

Največji izziv do sedaj sta bila klorofilni proces in skenografija. Pa tudi poskus žive vezave, pri čemer sem želela knjigo zvezati z rastlinskimi kalčki, ki so rasli skozi luknje ob strani knjige. Največji izziv po navadi predstavlja to, da ni vse odvisno od mene, načrta projekta,  dejanj, temveč od narave same. Ne morem vplivati na obnašanje rastlinskega, na rast, cvetenje, gnitje in razkroj. Ne vem, kako se bodo rastline zares obnašale znotraj mojega ustvarjanja, lahko le predvidevam. Najhujši pri vsem pa je definitivno čas – čakanje, da nekaj zraste, se odzove, nastane. A ravno to čakanje je tisto, ki me nekako prisili k užitku ob delu, spomni me na to, da naj ne prehitevam dogodkov, da naj si »vzamem u izi«, da se stvari pač ne morejo zgoditi čez noč. Ko pa se zgodijo, je občutek sreče toliko intenzivnejši.

Glede na letni čas sem s svojim ustvarjanjem zelo omejena. Zima je za naravo čas počitka, spanja, umiranja. Priznam, da tudi pri mojem ustvarjanju zime niso priljubljene in skoraj nikoli niso zares prinesle kakšne hude produkcije. Tako da za zdaj hiberniram in čakam na maj.