Tao G. Vrhovec Sambolec: Brati branje
Razstavljajoč umetnik: Tao G. Vrhovec Sambolec Datum: 13. 4.–28. 5. 2023 Kraj: Cukrarna (klet) Kustosinja: Mara Anjoli Vujić
Avtor naslovne razstave Brati branje Tao G. Vrhovec je trenutno v Amsterdamu raziskujoči umetnik, ki se osredotoča predvsem na raziskovanje tehnologije ter njeno vključevanje v umetnost. Pokušino njegovega primarnega raziskovalnega in ustvarjalnega področja so nam tokrat omogočili kletni prostori Cukrarne.
Brati branje raziskuje konkretne oz. fizične zmožnosti/moči besede in sestoji iz pisanega nabora eksponatov, ki se poslužujejo najrazličnejših medijev. Razstavljena dela datumsko segajo že v leto 2017, ko je Sambolec načel naslovno temo poigravanja z različnimi dimenzijami branja, v Cukrarni pa je razstavljenih šest najnovejših pridatkov tega opusa: Brati Vita Acconcija (2019), Brati (kot) telesa (2020), Brati branje (2020), Pokrajina mimoidoče_ga (2022–2023), Dotikati branje (2023) in Morfologija pred-pogleda (2019–2022).

Kot sugerira že sam naslov, avtor z vsakim izmed omenjenih eksponatov poskuša vzpostaviti štiri različne dimenzije branja: Morfologija pred-pogleda ponuja dimenzijo diskreditacije pomena besedila zavoljo štetja črk, Brati (kot) telesa vzpostavi razsežnost nekakšnega »telesnega branja«, Pokrajina mimoidoče_ga prednost daje motnjam, ki nas odvrnejo od branja in prilepijo na dejanja mušice, Dotikanje branja pa s svojstveno tehniko prepisovanja prav tako odvrača pozornost od samega besedila. Krovno intonacijo razstavi torej daje odmik od vsebine, odmik od metaforike (čeprav so – ironično – ravno s tem eksponati preobloženi) in obrat h konkretizaciji izkušnje branja.
Temačen, zvočno izoliran hodnik, skozi katerega vstopimo v samo razstavo, (ne)hote vzpostavi kontrast z belino le-te. V ozadju nenehno slišimo nadležno štetje »štiristo ena, štiristo dva, štiristo tri,…«, ki že tako izredno hladno, skorajda robotsko urejenemu prostoru dodaja zastrašujočo razsežnost. Na projekciji pred nami se izrisuje begajoča bela črta, ki odstavek, katerega črke prešteva omenjeni glas, s svojim čečkanjem čez izpisane besede razvrednoti ne samo na ravni pomena, temveč tudi na ravni samega koncepta besede. S tem ko avtor projekta prešteva črke in jih posledično obravnava zgolj kot kvantitativno gmoto, jim odvzema njihovo konvencionalno vlogo, hkrati pa – s pomočjo senzorja – konkretno uprizarja človekovo bralsko izkušnjo. Iz tovrstnega inovativnega in hkrati tehnološko izvedenega projekta je bila med leti 2019 in 2022 ustvarjena Morfologija pred-pogleda; gre za serijo šestih digitalnih tiskov (od katerih so v Cukrarni trenutno razstavljeni trije), ki neposredno prikazujejo (v vsakdanji rabi popolnoma nevidno in odmišljeno) pot premikanja bralčevih oči v času štetja posameznih črk. Gradivo, ki naj bi navdihnilo v okviru Morfologije nastali video, pa je konceptualna poezija Vita Acconcija z naslovom READ THIS WORD (1969).

Ta eksponat sicer vzpostavlja intonacijo, ki pravzaprav dominira tudi pri vseh ostalih; brez dodatne razlage bi (sploh v tehnološkem smislu) laični opazovalec težko doumel funkcijo monotonega štetja. V stvarnem, ideologije oropanem smislu namreč pred gledalcem stojijo trije digitalni tiski, ki jih polni neprekinjena bela čačka. Tudi iz video projekcije ni razvidno, kaj naj bi črta, ki vse bolj prekriva in briše zapisano besedilo, sploh pomenila. Šele kontekst, pa tudi (tehnično) pojasnilo, samemu eksponatu vdihneta fascinacijo.
Nasproti videa, kjer lahko v živo spremljamo bralsko popotovanje, se nahajajo klopi, na katere je položenih nekaj publikacij Brati branje (nastalih leta 2020). Gre za štiriindvajsetstranske knjižice, napolnjene s takimi in drugačnimi artikulacijami izkušnje branja, s čimer je izkušnja branja postavljena v nekakšno četrto dimenzijo – to pa ustvarja kontemplativen učinek snidenja bralca (oz. njegovega pogleda) in napisanega besedila. Večino strani zaseda eden ali več stavkov, ki konkretno upovedujejo izkušnjo med samim branjem – največkrat se recimo v knjižici pojavlja odstavek:
»Reading text as texture.
Reading text as surface.
Reading text as meaning.
Reading text as image.
Reading text as sound.
Reading text as trace.
Reading text as thought.
Reading text as representation.
Reading text as interpretation.«
Na sosednji strani je narisana črta, ki izrisuje pot avtorjevega pogleda skozi ravnokar citirano besedilo (torej gre za podoben pristop, kot ga na bolj interaktiven način prikaže Morfologija pred-pogleda).
Na sredini prostora se širi na tla nalepljen napis »DESIRE TO SENSE MAKE«. Slednje tvori središče eksponata Brati (kot) telesa (2020). Že sam naslov nam lahko poda grobo idejo tega, kar moramo kot obiskovalci interaktivno postoriti sami, da dosežemo željeni učinek na tleh izpisanih besed. Napisu je namreč priloženih nekaj nahrbtnikov, na katere so pritrjeni zvočniki, iz njih pa štrlijo nekakšne kamere. Le-te omogočajo po prostoru razpostavljenim senzorjem, da s tem, ko (opremljeni z opisanim nahrbtnikom seveda) stopamo po posameznih na tla nalepljenih črkah, zvočniki namesto nas artikulirajo izpisane besede. S tem je torej vzpostavljena tudi fizična dimenzija branja; glasna artikulacija je prepuščena visoki tehnologiji, na nas pa je samo, da se premikamo z ene črke na drugo. Za polno zaobjetje tega eksponata je idealno, če se v razstavnem prostoru nahajamo sami. Sicer pretirana zvočna kulisa (ki je tako ali tako nenehno potencirana zaradi v neskončnost ponavljajočega se štetja) ovira zmožnost kvalitetnega ogleda razstave. Morda pa je to zgolj šibkost majhnega kletnega prostora, ki eksponatom ne omogoča, da bi stali vsak zase, temveč v skupni gmoti ustvarjajo intelektualistično hipersenzorično godljo.

Begajoče razpoloženje – ki nas morda prevzame v primeru večjega števila hkratnih udeležencev razstave – pa morebiti lahko ponazori Pokrajina mimoidoče_ga (2023). Gre za videoprojekcijo, prek katere spremljamo mušico in njeno vandranje po knjižnih straneh. Mušica služi kot motnja, ki bralcu onemogoči nadaljnjo osredotočenost na tekst, ter ga premami, da raje sledi njenim brezciljnim potem. Slednje so tudi izrisane (in v vitrini razstavljene) nedaleč od z mobilnim telefonom narejenega posnetka muhe, poleg njih pa se nahaja časopisna stran. Celotna kompozicija naj bi – vsaj po opisu sodeč – upovedovala nekakšen nerazrešljiv konflikt »bivanja z nerazumljivim drugim kot dejanj[a] radikalnega poslušanja«.
Zavoljo splošne visokoletečnosti opisa pa sama izvedba njegove ideologije razočara s svojo enostranskostjo in siromašnim številom podpornih materialov. Skozi video mušice, ki se sprehaja po časopisni strani, lahko gledalec ujame esenco eksponata – Sambolec z njim vzpostavlja še eno od mogočih dimenzij izkustva samega besedila ter branja. Dvom pa vzbuja trditev, da naj bi ob njem v gledalcu vzniknil tudi »razmislek nezmožnost[i] dojemanja nastalih odnosov in srečanja nezdružljivih subjektivnosti, pomenov in pozornosti, kot pogoj za vznik kreativnega dogodka«, kot to opiše programni list.

To prav tako kaže na pretirano intelektualističen pristop k eksponatom, ki slednjih ne povzdigujejo, temveč jih diskreditirajo zavoljo cilja, ki zaradi že omenjenega pomanjkanja podpornih materialov ni dosežen oz. izvršen na stvaren, tudi laični publiki dostopen način. Kot tak seveda ne naredi tako globokega vtisa, kot bi ga morda lahko, če eksponati ne bi bili sestavljeni tako razpršeno in skorajda nonšalantno.
Na poti ven nas kot zadnji eksponat pospremi sveženj prepisov predavanj Kompozicija kot razlaga (iz leta 1926) Gertrude Stein. Gre za zahtevno, z mnogimi temami soočajoče se branje, kompleksnost tematike pa ponazarja že težavnost branja, kateremu nas s svojstvenim načinom prepisovanja izpostavlja avtor. Namen omenjenih prepisov pravzaprav ni v tem, da bi bralec dojel njihovo vsebino, kar poskuša pokazati tudi tako, da s posebno tehniko prepisa dejansko onemogoči jasno branje, kaj šele razumevanje. S tem je predstavljena še ena (in hkrati zadnja) dimenzija branja – slednjega se Sambolec tokrat loteva prek »dotika s pisalom, in sicer tako, da besedilo z lastno pisavo prepisuje čez natisnjene črke«. Zaradi takšnega postopka, katerega produkt je predstavljen v obliki šestnajstih digitalno tiskanih risb, se poslednja točka razstave tudi imenuje Dotikanje branja (2023). Avtor se na ta način poglablja v interpretacijo same vsebine, hkrati pa ostaja zunaj nje, zataknjen v vmesnem, ambivalentnem trenutku, v katerega skuša pritegniti tudi bralca/obiskovalca. Celostno gledano razstava nekoliko razočara. Visokoletečemu in intelektualističnemu napovedniku kontrira malce siromašna izvedba, katere vsebina je sicer neverjetno sveža, presenetljiva, inovativna in tehnološko dobro izvedena, a krivično reprezentirana zavoljo posameznih eksponatov, ki so postavljeni preblizu eden drugemu. Vsaka stopnja, ki nam branje pokaže v vseh svojih potencialnih ter večinsko spregledanih dimenzijah, se z drugimi zliva v kaotično gmoto, ki jo je težko zapopasti. Vseeno pa neizpodbitno kvaliteto dotični razstavi dajeta že omenjeni ideologija (katere podlago v prvi vrsti tvori konceptualna poezija Vita Acconcija in Kompozicija kot razlaga Gertrude Stein), ki (nekje celo preveč) povzdigne nivo posameznih eksponatov, in tehnologija. Meja med njima je zabrisana, kar lahko razumemo tudi kot jasnovidno napoved v prihodnosti vse bolj tesnega prepleta že tisočletja dokaj linearne bralske izkušnje in nenehno napredujoče računalniške tehnologije (brez katere nenazadnje tudi Bratibranje ne bi moglo konkretizirati svoje filozofije).
Uredila: Maša Žekš
Lektorirala: Ivana Rosa