16. 12. 2014 / Kritika / Podobe

Talk to strangers

Do 21. 12. je v Galeriji erotike Račka v Celju na ogled razstava mlade akademske umetnice Ize Pavlina. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Plevnik-Kronkowska, kustos razstave je Matija Plevnik.

»Talk to strangers« je vodilo spletne strani Omegle, kjer je posamezniku omogočen anonimen stik preko spleta z neznanimi ljudmi po celem svetu. Uporabo tega socialnega omrežja je celjska umetnica Iza Pavlina spretno vpeljala v svojo prvo samostojno razstavo Talk to strangers, njena pozornost pa je usmerjena predvsem na pojav pedofilije med starejšimi uporabniki portala Omegle.

Tematike, ki sicer v ušesih odzveni z negativnim prizvokom, na razstavi ne spremlja moralizirajoča nota. Umetnica ne kritizira pojava pedofilije niti ne kaže s prstom na starejše sogovornike, katerim se je predstavila kot štirinajstletna deklica. Karte položi na pladenj, gledalci pa si postrežejo sami. Izbrana tematika pri posameznikih odpira mnogokatere debate ter različna mnenja, pri tem pa s strani umetnice niso potisnjeni na nobeno stran. Izhajala je iz lastnega zanimanja za erotiko, seksualizacijo otrok ter pojav pedofilije.

Razstava je v prostorih galerije Račka spretno razdeljena v štiri sobe, vsaka izmed sob pa svojevrstno povabi gledalca, ga vpelje v svet spletnih pogovorov ter izzove v njem raznolike reakcije. Prva soba soustvarja inštalacijo mladoletne dekliške sobice s posteljo, posterji mladih sodobnih pop ustvarjalcev in mizo z računalnikom, od koder vseskozi vabi spletni portal Omegle. Gledalec se lahko posluži spletnega portala in prične pogovor s popolnim neznancem, tako se odpre nov podton razstave, ki je zaznamovan rahlo humoristično. Gre za interaktivni del razstave, ki vključi gledalca in element zabavnega ter predvsem sprosti ozračje. Vsak se ima možnost postaviti v vlogo, ki jo je pred tem odigrala umetnica ali izkusiti osnovno idejo spletnega »chata« z neznanci.

Druga soba nam predstavi najbolj »klasičen del« razstave, kjer se v bivši »peep show« kabini nahajajo risbe pod UV svetlobo. Opazujemo jih lahko le preko kukala, ki ustvarja podobno razmerje med gledalcem ter umetniškim delom kot Duchampovo delo Étant donnés. Ta del razstave nas, bolj kot k umetnici, približa k neznancem na drugi strani njenih pogovorov. Motiv voajerstva se ozira na nepotešeno željo akterjev na drugi strani portala Omegle in za trenutek lahko izkusimo njihovo poželjivost.

Sledi manjša sobica, kjer se predvaja le video brez zvoka, prikazuje pa enega izmed pogovorov umetnice s starejšim neznancem. Med ogledom ni nobene potrebe po zvoku, vzdušju zadoščajo njegove geste in odkrivanje spodnjega perila z motivom muppetkov. Neznančevi nasmehi ter poželjivost, ki sicer iskreno vejejo iz njegovih oči, pa vzbuja gnus. Ena izmed fascinantnih lastnosti gnusa je človeško zanimanje zanj – določene situacije želimo obiti, vendar se jim le ne moremo zavestno popolnoma izogniti. Pedofilija je pojav, s katerim ne želimo imeti stika, v nas vzbuja gnus ter strah, če bo predvajana na velikem platnu, si jo bomo pa vendarle ogledali.

V zadnji sobi nas čakajo natisnjeni posnetki zaslona z umetničinimi pogovori s starejšimi neznanci, ki so rezultat njenega surfanja po spletnem portalu Omegle. Poleg črnobele slike neznanca nam je v branje ponujen tudi tekst pogovora. Med pogovori so bili najpogostejši primeri starejših moških, ki so poskušali zapeljati mladoletno dekle, razstava pa se zaključi z momentom, ki spletni portal Omegle rahlo izvleče s temne strani, v kateri se je znašel zaradi pogostega pojava pedofilije ter ekshibicionizma. Zadnji posnetek zaslona prikazuje pogovor med neznano žensko ter umetnico, kjer je ženska med pogovorom priznala, da je v resnici moški in da sem prihaja le izražat svojo drugo identiteto, umetnico je prosila, naj ga ne obsoja, odprl pa se je iskren pogovor.

Z razstave Talk to strangers zagotovo nihče ne odide s prazno glavo. Umetnica, ki je razvila zanimanje za erotiko ter njene sprevržene sorodnike, je zelo nezahtevno postavila gledalca pred obstoječa dejstva. Ob neslavni poziciji njenih starejših sogovornikov ne smemo pozabiti, da je tukaj situacija manipuliranih oseb tudi obrnjena, odpira se vprašanje, kdo je manipuliral ter kdo je bil manipuliran. V tem primeru na stolčku za računalnikom le ni sedela štirinajstletnica, vendar umetnica, ki je izvajala svoj projekt, pri čemer je spretno izbrala svoje žrtve. Čeprav neradi z drugega zornega kota gledamo nič hudega sluteče zmanipulirane starčke.