Tadej Vindiš: “Ko človek in mašina ustvarjata v sožitju”

Tadej Vindiš je umetnik in raziskovalec na križišču fotografije, kulturnih študij, tehnologije in raziskovanja medijev. Osredotoča se na področje strojne vizije – njene kulturne implikacije in motnje. V preteklosti je razstavljal tako doma kot v tujini, tokrat pa se je s svojim Rekonfiguriranim predstavil v Kinu Šiška. Gre za prvo razstavo v novem ciklu samostojnih razstav, po Lari Plavčak cikel zdaj kurira Anja Zver.

Pogovarjala sva se dan po odprtju razstave, ki bo na ogled do 4. marca. Ob kavi in smehu mi je govoril z neizmerno energijo, do toka besed, idej in teorij pa ohranjal določeno ironično distanco.

Začniva (skoraj) na začetku. Na FAMU v Pragi si najprej študiral fotografijo, nato zaključil magistrski študij Interaktivni mediji: Kritična teorija in praksa na univerzi Goldsmiths v Londonu. Kakšna je bila tvoja izkušnja, ko si naredil ta preskok iz fotografije na akademiji v teoretsko podkovan študij medijev?

Teorija je zelo pomembna. V preteklosti, predvsem v kontekstu umetniškega izobraževanja, mi je manjkal širši teoretski diskurz, torej ne samo umetniško specifični, ampak širše v družboslovju, humanistiki in kritični teoriji. Pomemben premik je bil torej v bolj teoretski magisterij, s katerim sem dobil ta input, sploh s stališča kulturnih študij, ki je zelo širok spekter teoretskega diskurza. To mi posledično podaja možnost bolj poglobljenega umetniškega raziskovanja.

Z razstavo Rekonfigurirano se osredotočaš na stroje in kako osmišljajo človeški svet. Bi lahko rekli, da instalacija, ki temelji na treh omreženih strojih, predstavlja kreativen dialog med umetnostjo in znanostjo?

Umetnost in znanost sta vedno v dialogu. Prav tako sta isto kreativna – vsaka po svoje, s svojo metodologijo, ampak istočasno stremita k zelo podobnim ciljem, tematikam in konceptom. Ta projekt sicer ni kaj dosti znanstveni, ker je zelo reprezentativen, preprost v tem, kako je skonfiguriran. Ampak skozi to dramaturgijo strojev izpostavlja umetniški pogled na nekaj, kar morda sicer umeščamo v znanost. Izpostavlja vzorce, oblike ter s tem aplicira na identifikacijo z nami. Predstavi koncepte, s katerimi se soočata tako znanost kot družba in tako dalje oziroma izpostavlja določeno logiko racionalne avtomatizacije, ki jo prav tako najdemo v kulturi kot taki.

Ker je projekt nastal v okviru magistrskega študija, si se ga verjetno lotil študijsko, raziskovalno.

Da. Moj študij je bil naravnan raziskovalno, tako imenovano theory through practice. Center za kulturne študije na Goldsmiths bazira na tovrstnem izobraževanju; torej da research, ki ga opraviš, kasneje kataliziraš oziroma prizemljiš. Teorija seveda nikoli ne ostane enaka v praksi.

Ideja Davida Huma je, da je navada velika vodnica človeškega življenja. Enako verjetno velja za stroje v našem vsakdanu, katerih vizija, kot je zapisano v opisu razstave, je zdaj prepletena z našo.

Ta vidik postane hitro zelo kompleksen. Primarni interes mojega trenutnega raziskovanja je tako imenovana machine vision oziroma vizija strojev, ki se aktualno pojavlja ob hitrem vzponu razvoja umetne inteligence. Lahko rečemo, da so mašine dosegle avtonomno stopnjo kognicije. Eden izmed najbolj odmevnih primerov tega je nedavni projekt podjetja DeepMind, ki je ustvarilo sistem umetne inteligence, ki je premagal svetovnega prvaka v intuitivni igri Go. Zame je predvsem zanimivo, kako nas mašine vidijo nazaj, in ali sploh vidijo enako kot mi, ali vidijo drugače in če drugače – kako drugače. Stroji so del človeškega okolja že zelo dolgo. Tudi vedno so bili; že kladivo je neke vrste »stroj«. Gre za predmete, ki so do nedavnega predstavljali podaljšek človeškega korpusa za voljo optimizacije. Problem prehoda iz analognih naprav v inteligentne digitalne sisteme informacijske dobe pa je, da čisto zares več ne moremo govoriti o stroju kot orodju, ki ga upravlja človek, ampak o mašini kot entiteti, ki ima svojo ontologijo. Na tem mestu nastopi dialog, ki se vzpostavi med dvema različnima entitetama, z različnimi miselnimi procesi. Mašine imajo zelo specifičen način razmišljanja. Je zelo mehanski, zelo strog, zelo rigiden. Problem nastane, ko nam stroji poganjajo, nadzirajo in vodijo javne uprave, gospodarstva, finančne politike, vojne, sprejemajo odločitve neodvisno od nas in brez našega posega vanje. Torej ne gre več samo za to, da človek uporablja svoje orodje, ampak da človek in mašina v sožitju ustvarjata socialni in kulturni prostor. Ne vemo pa, kakšna bo ambicija tovrstnih inteligentnih mehanizmov in kaj bo to pomenilo za človeka. Kar pa so danes ključna vprašanja.

Odvisnost od strojev, tehnologije lahko razumemo tudi kot instrument represije, ki jo nad nami izvaja potrošniški kapitalizem. Je tvoja razstava upor ali kritika temu, ali si želel z njo predati kakšno drugo sporočilo?

Danes tehnološki razvoj predstavlja koncepte dominacije. Kapitalizem obožuje eksponentnost informacij, hrani se na statistikah, predikcijah in kalkulacijah, nadzor so njegove mokre sanje. Eksponentnost sistema, ki zahteva požrešno platformo, rabi čim več. Potrošnik mora konstantno konzumirati in sočastno producirati, da se ohranja slika razvoja in njegove rasti. Ob tem velja omeniti, da se tehnologija sama po sebi ni kaj dosti spremenila; čipi so še vedno čipi, samo manjši, z večjim ekranom in več jih je. Tehnološki centri, ki nam konstantno slikajo projekcijo neustavljivega in vedno hitrejšega napredka tehnologije, so neoliberalistična fikcija na steroidih. Nam ne prodajajo strojev, prodajajo nam ekrane.

Projekt Rekonfigurirano gre ravno nasprotno in odstrani vse, kar gledamo na ekranih, vse človeške ambicije in interese, ves balast ter izpostavi, kaj stroji so oziroma kaj platforma, na kateri se danes formira sodobnost, sploh je. Stroji primarno niso opredeljeni, ampak jih opredelimo mi. Grafični vmesnik je rasističen, homofoben, represiven, politiziran – stroj to ni. Ampak ravno, da stroj vse našteto ni, odpre celo novo kategorijo problemov.

Meniš, da se z digitalizacijo odmikamo od človeškega bistva in ustvarjalnosti?

Lahko kar nadaljujem, kjer sem pri prejšnjem vprašanju končal. Za primer vzemimo kar specifično Facebook. Facebookov Newsfeed je skonfiguriran tako, da nam nenehno daje nove informacije, s katerimi se moramo v istem trenutku soočiti, jih doživeti in preživeti. Ostajamo v stanju afekta, v njegovem transu, ki ne omogoča koraka naprej v potencialno kritično distanco ali refleksijo. Ustvarja se družba, ki je ujeta v stanju nenehnega afekta, kar spreminja ustvarjalnost v produkcijo in ne več v kreativno razmišljanje. Za produkcijo uporabiš orodja, ki zelo hitro producirajo nov sistem podatkov, pošlješ in začneš znova, istočasno pa vse doživiš in preživiš.

McLuhan je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja govoril o medijskih tehnologijah kot človeških podaljških; danes lahko rečemo, da je človek začel ponotranjati tehnologijo. Kako daleč, misliš, še lahko gremo?

Lahko se nam zgodi, da bomo podaljšek tehnologije mi in ne obratno. Popolnoma realno je danes reči, da se lahko človek prav kmalu znajde v situaciji, ko bo celotna njegova civilizacijska infrastruktura domena strojev in mehanske avtomatizacije. Vprašanje je, kaj bomo potem počeli mi. Če človek ne bo več potreben v tovarni, trgovini, na uradu, recepciji, v bolnišnici, pisarni in tako dalje, ko se bodo vsi sistemi avtomizacije nadzorovali in izpopolnjevali sami, ali to pomeni, da bo človek namenjen samo še produkciji govoric, konstantne zabave, konfliktov in vseh ostalih iracionalnih neboloz? Mašine bodo procesirale dalje, zadovoljevale naše potrebe in preživetvene nagone, a morda se lahko znajdemo v svetu, kjer je človeško bistvo zreducirano na ustvarjanje podatkov, ki napajajo mašine, da le-te procesirajo dalje.

Pa vendar ne morem mimo fotografije. Leta 2014 si fotografsko postavitev Figure brez naslova zaznamoval s premišljeno rabo antropomorfizacije – psihološkega procesa, v katerem ljudje pripisujemo človeške lastnosti nečloveškim akterjem. Kako si prišel na idejo in jo nato konkretiziral?

Antropomorfizacija me zelo zanima. Projekt v Kibli se je ukvarjal z vprašanjem, kako je človek nagnjen k iskanju podobe tudi v materialih, ki niso organski – živo v neživem. Fotografije so bile nekakšne tvorbe iz žice, najlona in voska, potopoljene v vodo ter fotografirane pod določenim zornim kotom, ki nato vzpostavi figuraliko v očeh gledalca. Naslov je bil namenoma Figure brez naslova, ker se figura pojavi v vsakem primeru, brez naslova pa zato, da si vsak ustvari svoj koncept figure, ki jo vidi. Ljudje so videli vse od žab do Jezusa. Če se navežem na aktualni projekt v Šiški: vprašanje antropomorfizacije je prav tako prisotno v tehnologiji. Koliko so stroji človeški oziroma nečloveški? Mi smo jih ustvarili, ampak ne gre za naše podobe, temveč strukture, racionalne procese, ki smo jih avtomatizirali. Vprašanje antropomorfizacije v tehnologiji je zelo zanimiv teritorij.

Kakšno mesto zavzame fotografska umetnost ob množičnosti »Instagram fotografov«, takšnih in drugačnih podob, selfijev itd.?

Digitalne platforme, mogoče Instagram še najbolj, omogočajo pluralizacijo fotografije. So fantastične in za fotografijo samo pozitivne, ker ji omogočajo eskalacijo tega, kar medij je. Če pogledamo umetnostno zgodovinsko, izraz skozi na primer slikarstvo je zahteval izjemno obrtniško znanje, slikalo pa se je tiste, ki so lahko svojo imortalizacijo tudi plačali – kulturo premožnega sloja. Danes se na dnevni ravni uploadaokrog dve milijardi fotografij z vseh koncev in krajev. Zaradi tovrstne kvantifikacije kulturne dediščine imamo večji vpogled v razvoj kultur in vseh njenih večplastnosti ter njihovih relacij in korelacij.

Kakšna pa je tukaj vloga umetniške fotografije?

Umetniška fotografija se mora pač na to odzvati. To enostavno je fotografija danes. Vprašanje, ki se postavi, je, kaj sploh je umetniška fotografija. Na to ne poznam odgovora. Ne vem, če ga kdorkoli. Sam ne vidim ekskluzivnosti umetniške fotografije. Umetniki danes med drugim uporabljajo fotografijo, ampak ta je medij sodobne družbe. Pri njej je prav to nekaj najbolj privlačnega – ta njena množičnost.

Mimogrede, glede na to, da sam ustvarjaš v Londonu, meniš, da mora danes umetnik najprej uspeti v tujini, preden lahko doma?

Res močno upam, da ne. Slovenija je majhna. To ne pomeni, da ni primeren in prijeten prostor za ustvarjanje in da nima potenciala, ker ga ima, kot ga ima tudi vsak drug prostor. Je pa res, da me zanima zelo specifično področje in sem našel katedro, ki se s tem področjem ukvarja. Ta je slučajno v Londonu, lahko bi bila kje drugje, in bi šel tja. Absolutno pa je pomembno, da se kljub temu, da živim v tujini, z delom vračam v Slovenijo. Vseeno sem iz te države. [smeh]

Se ti zdi, da so tvoja dela drugače sprejeta v tujini kot v Sloveniji? 

So, saj je tudi večji prostor, več ljudi se ukvarja s podobnimi zadevami, je več institucij in tako dalje. Določene prakse in koncepti raziskovanja so že uveljavljeni, tako da hitreje najdeš svoj prostor. Predvsem pa je več finančnih možnosti in fluidnosti umetniškega trga oziroma kulturne produkcije na splošno. Koncepti, ki jih v Sloveniji razumemo samo konceptualno. V tujini je težje, a istočasno tudi lažje živeti od dela v kulturnem sektorju.

Kako vidiš vlogo umetnosti danes?

Kot ključno, saj imajo umetniki, kulturni delavci in ustvarjalci blazno pomembno odgovornost. Vzpostavljajo kritično distanco, drugačne poglede, rušijo zidove, prestopajo meje, polnijo in osmišljajo, kakorkoli drugače želimo to poimenovati – umetnost ima to vlogo. Sicer pa težko dodam ali dopišem še karkoli govoru Vinka Möderndorferja na letošnji Prešernovi proslavi. Vsak kulturni delavec se mora zavedati, da ima primarno odgovornost do sebe in do ljudi, da tudi pove, da so nekatere zadeve fucked up.

Zdi se, da meje vizualne umetnosti vedno potiskaš na rob. Začel si s fotografijo, nato instalacijo, zdaj dodal zvok. Kaj še lahko sledi v nadaljevanju?

Joj, ko bi vedel. [smeh] S tem se zares ne ukvarjam, ampak samo grem tja, kamor me povleče. Najbolj zabavno se mi zdi, da si omenila razstavo v Kibli in zdaj v Kinu Šiška in sploh ne vem, če imata kaj skupnega. Mogoče bi kot odgovoren ustvarjalec moral začeti razmišljati o konsistentnem opusu. Verjetno bi to bilo dobro za mojo umetniško kariero. Ampak se še ni zgodilo. Morda pa se bo z naslednjim projektom. Ali pa imam z vsakim novim projektom drugo umetniško obdobje. Čisto mogoče. [smeh]

Že delaš na kakšnih novih idejah, projektih?

Novi projekt, s katerim se ukvarjam na Goldsmithsu, so sebične mašine. Glavna predpostavka projekta je, ali je mogoče opredeliti interes znotraj mašine, ki je izključno njen. Ali imajo mašine svoje lastne preference? Ali nam uspe definirati, kje bi potencialno res lahko bil interes mašine in kaj to je? Kaj stroje zanima? Jih lahko skonfiguriramo na način, da v svoji operativnosti stremijo samo k svojim lastnim ciljem? Lahko mašine druga drugi komunicirajo svoje interese? A bo v tovrstni ekologiji stroje sploh še zanimal človek?