Svetlobna gverila 2017

V sredo, 17. maja, se je na že ustaljeni lokaciji Trga francoske revolucije (in v okolici) začel 11. mednarodni festival sodobnih vizualnih umetnosti, festival Svetlobna gverila. Letošnja tema so Spomini, sodelujoči umetniki pa so se je lotili na precej različne načine.

Mladi slovenski umetnik Luka Savić se v Galeriji Vžigalica predstavlja z instalacijo Modulator ikon, ki je hommage delu Svetlobni prostorski modulator Lázsla Moholyja-Nagyja. Savićevo delo spreminja videz prostora, obenem pa z odtisnjeno podobo vsebinsko nadgrajuje Nagyjevo abstrakcijo.

Nizozemec Ralf Westerhof z dvodelno interaktivno postavitvijo, poimenovano Iz teme, izhaja iz kolektivnega spomina in opozarja na spreminjanje dojemanja medijskih podob v trenutnem času panike. Delikatna, iz tanke žice izdelana podoba srca, ki ji utrip z dotikom senzorja daje gledalec, pomirja in ustvari intimen odnos med gledalcem in umetniškim delom. Osrednji del postavitve pa predstavlja serija figur, podob Drugega, katerih utripajoča srca gledalca nezavedno povežejo z neznanim.

Ian Burns s projektom Postanki podaja humorno kritiko sodobni tehnologij. Spreminjajoči se napisi, ki jih ustvarjajo analogni mehanizmi, zavzemajo spekter časa, obenem minljivosti in neskončnosti, s tem pa se izrazi tudi cikličnost napisanega, saj je nemogoče določiti začetek ali konec umetniške situacije.

Projekt Car-Go je delo Boruta Bučinela in Mihe Zupana. Kovček po navadi asociira na potovanja, vendar z elementi, ki jih vanj spravljamo, vnašamo vanj tudi svoje spomine. Tako avtorja s kovčki ustvarjata scenska prizorišča, ki jim z lastnimi zgodbami in izbranimi predmeti dajeta življenje.

Neznanec (NN) umetnika Andreja Štularja je minimalistična svetlobna skulptura figure, ki simbolizira pomen neznanca in se povezuje z njegovim projektom na fasadi nekdanje Cukrarne, kjer se nahaja serija osvetljenih silhuet, prav tako anonimnih oseb, katerih notranjih vsebin in spominov ne moremo niti poznati niti razumeti.

V parku ob Križankah kinetično svetlobno instalacijo, imenovano Nostalgija po svetlobi/Mrtva konstelacija, razstavlja hrvaški multimedijski umetnik Davor Sanvincenti, ki izhaja iz poznavanja ugasnjenih in posledično nevidnih ozvezdij. Nezmožnost opaziti mrtvo zvezdo pa ne pomeni, da slednje tam več ni, vendar ostaja zgolj spomin. Umetnik tako opozarja na koncept spomina: kako se spominjati nečesa, česar nismo nikoli čutno zaznali?

Francosko-poljska naveza umetnika Milosha in DJ-ja Patricka Vidala na fasadi SAZU na Gosposki ulici je bila sestavljena iz atonalne elektronske glasbene kompozicije in vizualnega odgovora na le-to. Projekcija pod imenom Vzorec 4 raziskuje več vidikov realnosti, ki so posledica subjektivne interpretacije posameznika.

Matej Andraž Vogrinčič s projektom Zaslepljenost raziskuje osebni in kolektivni spomin. Na “komercialno neposeljeni” Salendrovi ulici ironično razstavlja svetlobne oglasne panoje, ki zelo očitno uničujejo čistost ulice, obenem pa vsebino oglasnega prostora prepušča gledalcu in s tem omogoča subjektivni priklic posamezniku najbližje asociacije na reklamni oglas.

Sodelovanje umetnikov Ane Brumat in Tima Winklerja na Križevniško ulico prinaša Memofrakt, svetlobno platformo, ki sledi primarnim vzorcem kozmosa. Oblike, ki jih tvori preplet svetlobe in senc, ustvarjajo vzorec nevronov, po katerih se pretakajo spomini in s hipnimi utrinki ogledal imitirajo prebliske nepredvidljivosti kozmičnih energij.

Atrij ZRC na Novem trgu prekriva video pod naslovom Fosil češkega umetnika Jakuba Nepraša, ki je organske oblike (pre)nasičil s podobami vsakdanjega sveta. Umetnik z delom podaja kritiko razvoju sodobne tehnologije in na videu tvori kontradiktorno situacijo; fosil, kot prazgodovinski indikator življenja, je v situaciji ponovno živ, vendar tokrat z gibljivostjo in strukturami nakazuje na zmedenost sodobne družbe.

Stéphane Masson s projektom Čarobna ulična svetloba na Novem trgu izpostavlja pomen urbanega pohištva. Tokrat je z javno intervencijo ulične svetilke spremenil v magična projekcijska platna, kjer se gibljejo podobe iz filmov in reklam. Nadgradnja vsakdanjosti ulične svetilke mimoidočim podaja prizore iz preteklosti, obenem pa primarno praktičnim elementom dodaja umetniško vrednost.

Na različnih lokacijah po središču mesta je bilo mogoče najti projekt kolektiva Bildwerk in MO:YA Visuals, ki so ga pripravili v sodelovanju z begunci z Bližnjega vzhoda in z domačini. Z njim opozarjajo na begunsko krizo in vprašanje identitete, pri tem pa izhajajo iz vprašanja jezika in povezave slednjega s podobo človeka, ki ga govori.

Svoja projekta sta razstavili tudi SŠOF (Srednja šola za fotografijo in oblikovanje in ALUO (Akademija za likovno umetnost in oblikovanje). Na fasadi SŠOF so dijaki pod mentorstvom Dominika Miheliča in Uroša Acmana z logo projektorji predstavili filmske podloge, pri katerih so izhajali iz lastnih spominov, živahno nostalgijo pa so na Novi trg priklicali študentje ALUO-ja pod mentorstvom doc. Boštjana Drinovca, s projektom Nazaj v prihodnost K67. Prostor dogajanja zavzema znameniti Mächtigov kiosk, ki so ga napolnili z elementi šestdesetih in z glasbo ter s filmskimi projekcijami ustvarili disko atmosfero, obenem pa so uspeli opozoriti tudi na uspehe domačih oblikovalcev.

Tudi letošnja otvoritev Svetlobne gverile je navdušila z raznovrstnimi tehnološkimi iznajdbami, ki so spretno uspela opozoriti na naraščanje nemirov, ironično stanje sveta in propadanje posameznika, ki ga živega ohranjajo zgolj še spomini.

Izpostavila bi projekt Ralfa Wersterhofa, ki je z intimnim posegom v gledalčevo notranjost povsem nevsiljivo ozavestil, da nam vsem še vedno bije srce in da ni nujno, da poznamo tujca, a nam ta vseeno lahko ustvarja občutek varnosti.

Povsem drug spekter pa je v obiskovalcih prebudil “back in time” kiosk. Ob vstopu namreč pozabiš na občutke in misli o absurdih sodobnega sveta, namesto tega pa se vzbudi energičnost, sproščenost in iskrena sreča, česar nam v vsakdanu sicer vedno bolj primanjkuje.