Svetlobna gverila 2016
V okolici Trga francoske revolucije se je 16. maja ob 21:30 z osvetljitvijo mnogih instalacij začel enomesečni festival sodobnih vizualnih umetnosti. V Galeriji Vžigalica razstavlja več domačih in tujih umetnikov.
Gilberto Esparza se predstavlja s projektom Avtofotosintetične rastline, ki kombinira organsko in elektronsko. Sistem organizmov je sestavljen tako, da je popolnoma samozadosten in sposoben preživeti zunanje onasneževanje. Rastline uspevajo v izoliranem mehurčku zaradi prisotnosti gorivnih celic iz bakterij, ki prebavljajo umazanijo onesnaženih rek, s tem pa osvetljujejo notranji organizem. Za projekt je prejel tudi nagrado zlata nika festivala Ars Electronica 2015 na področju hibridne umetnosti. Podoben vtis tihega ohranjanja življenja dajejo tudi razstavljeni elementi slovenskega umetnika Natana Eskuja, ki je s projektom Evolucija zavrženo plastiko uporabil kot simbol vedno spreminjajoče se žive narave. Naslednja slovenska umetnica Urša Vidic se predstavlja z objektom Glassworks #1, ki izhaja iz koncepta “primarne materije”. Gre za nekakšno iskanje jedra vsakega posameznika, obenem pa delo utopično poskuša zaobjeti naravo celega sveta. Sonce kot ultimativni kapital je nastal v sodelovanju Špele Petrič in Shreyasi Kar, ki kritizirata človeško proizvodnjo denarja. Projekt opozarja, da uspešna družba ne obstaja zaradi moči delovnih sil, temveč zaradi neločljive povezave med sončno svetlobo in rastlinami, ki posledično lahko dajejo dobrine človeštvu.
Pred galerijo je največ pozornosti privabil Kokon, ki so ga ustvarili študenti NTF-ja, z Oddelka za tekstilstvo pod mentorstvom profesoric Elene Fajt in Marije Jenko. Notranjost Kokona poudarja flourescentnost, od obiskovalcev pa zahteva sodelovanje. S ključi ali drugimi ostrimi predmeti je namreč možno risati na eno steno kokona, že na otvoritvi pa je postalo očitno, da se za črnim zidom skriva neka podoba. Izkazali so se tudi dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki so izdelali kalejdoskop za opazovanje lepote oblik. Te bi vsak lahko opazoval cel večer, če se ne bi okoli nabrala kolona obiskovalcev. Na projektorju zraven so se mešale oblike in tvorile prijetne pisane kompozicije, preplet barv pa so spremljali dijaki na balkonu z govorjenimi pesmimi.
Festival se nadaljuje na Gosposki ulici, s projekcijo Koda Kup Lenke Đorojević, Line Rica, Maje Burja in Staša Vrenka, ki postavlja vprašanje ravnotežja med stvarnim in virtualnim, originalnim in kopijo. Na Novem trgu je v leseni krogli svetlobe zažarel pojekt Zate sem shranil sončni zahod, ki ga je postavil portugalski umetnik André Bahna. Kljub temu da že zaradi naslova projekt deluje intimno, je avtor s posegom v javno okolje želel odziv mimoidočega gledalca.
Na fasadi ZRS SAZU sta projekcijo rastlinskih delov pripravila Nuno Maya in Carole Purnelle, ki delujeta pod skupnim imenom Ocubo. Šlo je za opazovanje tekstur, oblik in vzorcev organskih form, kjer arhitektura nima osrednjega pomena, temveč predstavlja ozadje za opazovanje nekončne narave. V atriju ZRC SAZU-ja pa se je predstavil dvojec francoskih umetnikov Rolanda Devocella in Audreyja Rocherja, ki sodelujeta pod imenom Atsara. Delo (M)ondes je kinetična svetlobna instalacija, ki raziskuje odnose med svetlobo, prostorom in časom, gledalca pa potegne v breztežnostni, vedno spreminjajoči se svet skrivnostnega organskega živjenja. Skrivnostim se je posvetila tudi Tina Drčar z instalacijo Turrutipsis Nutricula – Nesmrtna meduza. Umetnica je na Vegovi ulici obesila tri meduze, staro živalsko vrsto, ki zaradi svoje nevarnosti in nepoznanosti še vedno fascinira. Zadnji projekt otvoritve sta ustvarila Sabina Černič in Janez Grošelj. Utrip drevesa odkriva povezave med človekom in drevesom, njuno soodvisnostjo in enovitostjo. LED-trakovi, ki sledijo organski obliki vej drevesa, spominjajo na človekovo ožilje in posamezniku približajo dejstvo, da je tudi drevo živo. Obenem lahko gledalec z dotiki vpliva na osvetlitev krošnje, ki tako utripa v ritmu njegovega srčnega utripa.
Naslednja otvoritev je potekala 23. maja v deževnem in temačnem Botaničnem vrtu, ki so ga prijetno osvetljevale lučke na tleh in seveda svetlobne instalacije, ki jih je bilo moč opaziti že od daleč. Kančki svetlobe na različnih koncih parka so v obiskovalcih kljub žalostnemu vremenu vzbudili igrivo željo po raziskovanju svetlobnega labirinta.
Sophie Guyot je svoje reciklirane cvetlice z naslovom 1000luces razstavila z namenom opozarjanja na krhkost narave. Zaradi obsega razstavljenih del, je njene projekte mogoče dojeti kot dejansko delo narave, ki se ne končuje in se stalno regenerira. Podoben vtis je dajala tudi instalacija Lampyris Noctiluca, ki jo je razstavila nizozemska umetnica Tamar Frank. Potovanje svetlobe okoli ribnika povzroča približevanje gledalcev in spominja na let kresničk, od koder izvira tudi naslov dela.
V Botaničnem vrtu so sodelovali tudi študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in študenti Fakultete za arhitekturo. Študentke Oddelka za industrijsko in unikatno oblikovanje, smer unikatno oblikovanje, so sestavile instalacijo Gojišče MDXV. Kljub temu da je Botanični vrt naravno okolje, ga je ustvaril in omejil človek. Tako tudi gojišče predstavlja še večji odmik od naravnega, saj zarodki v sintetičnih inkubatorjih nimajo vpliva na razvoj svojega življenja. Gre za kritiko družbe, ki postaja vedno bolj sintetična namesto organska.
Tri manjše skupine študentov in študentk arhitekture so na različne lokacije v parku namestile tri prostorske instalacije. Prva skupina se je poglobila v vprašanje energije, ki je ciklična in vidna v rasti in metamorfozi organskih oblik, kar so prikazali z gostoto forme, kompozicijo in jakostjo svetlobe. Druga skupina se je usmerila na zid na vrtu, s čimer simbolično opominja na odnos med umetno grajenim in naravnim. Tretja skupina opozarja na interakcije v naravi, ki so človeški vrsti nerazumljive, s tem pa posameznika spodbuja k razmisleku o svojem odnosu do narave.
V okviru 8. festivala Bobri je letos januarja potekala delavnica za najmljaše, ki se je nato z mentorjem Davidom Krančanom predstavila tudi na festivalu Svetlobna gverila. Narisane elemente gozda so z laserskim rezalnikom izrezali iz pleksi stekla in jih ožičili. Tako je nastala svetlobna instalacija z naslovom Čarobni gozd, ki ob prižiganju posameznih elementov razkriva skrivnosti gozda.
Svetlobna gverila tudi letos dokazuje moč svetlobe. Tehnologija in znanost sta z razstavljenimi projekti sicer zasenčili popolnost sveta favne in flore, vendar ravno s tem posredno povedali, da človek s svojim delom nikoli ne bo dosegel neskončne lepote narave, ki obstaja čista in pristna brez vpliva človeka. Majhen vrtiček, ki je v tišini in temi ostal neopažen v Galeriji Vžigalica, je ravno s tem potrdil, da človek še vedno povsem ne zaznava narave okoli sebe in slednje ne dojema kot bistvene za svoj obstoj.
Nekatera razstavljena dela v obiskovalcu vzbudijo občutek primarne povezave, ki arhetipsko obstaja v vsakem človeškem bitju. Kot tako na tem mestu izpostavljam projekt Zate sem shranil sončni zahod, ki v posamezniku že zaradi naslova povzroči pristno čutenje, ob opazovanju napol skrite žareče svetlobe pa je mogoče začutiti še močnejšo toplino, ki za trenutek omami. Druga prijetna instalacija pa je tista, ki je bila na ogled v Botančnim vrtu. 1000luces so mirno svetile in izgledale žive, kot da med njimi poteka neslišna komunikacija, intimni pogovor, ki ga razumejo le one.
Letošnji koncepti in ideje so sami po sebi postavljali pomembna vprašanja o našem planetu in o vplivu človeške vrste na naravo ter tako uspeli opozoriti na prehitro izgubljanje unikatne boginje, brez katere nekega dne morda ničesar več ne bo.
