Svetloba kot barva. Obarvana in barvna fotografija na slovenskem od začetkov do leta 1945

Živimo v času, ki nam omogoča neprestano, obsesivno dokumentiranje vsakega trenutka, saj imamo kamero vedno pri roki, obeležen imamo vsak pomemben (ali pa tudi ne tako zelo pomemben) dogodek. Z vseh smeri smo bombardirani s poplavo fotografij, ne nujno lepih, umetniških ali estetskih. Samo da se zabeleži, za spomin ali pa da potešimo ta novodobni občutek, da se stvar ni zgodila, če je nismo zabeležili. Pa tako teh fotografij najbrž nikoli več ne pogledamo, redki doma še zlagajo albume. Ta dostopnost ter razširjenost medija pa umetniško vrednost samih fotografij velikokrat potiska na drugi tir.

Ravno zato se mi zdi čas razstave v Umetnostni galeriji Maribor odličen. Muzej za arhitekturo in oblikovanje s soprirediteljem Muzejem novejše zgodovine Slovenije predstavlja obsežnejši pregled obarvane in barvne fotografske produkcije na naših tleh, prvič sicer že predstavljene v Ljubljani pred pol leta. Z okoli 300 deli nas popeljejo čez približno stoletni razvoj, vse od začetkov obarvanih fotografij iz sredine 19. stoletja vse do let po drugi svetovni vojni. Njihov cilj je predstaviti fotografe in najpomembnejša dela, hkrati pa osvetliti slovenski kulturni prostor z vidika dovzetnosti za nov fotografski način in tehnične inovacije. V prvem delu so v kronološkem zaporedju na ogled prvi primeri obarvanih fotografij ob spremljavi poučnih pripisov, ki razlagajo tehniko barvanja in toniranja fotografij. V drugem in osrednjem delu so na ogled fotografije iz časa, ko je bila barvna fotografija že širše sprejeta, razporejene pa so po motivih (portret, žanr, tihožitje, krajina …) in po avtorjih. Ti so fotografirali predvsem družinske člane in bili pri tem zavezani realističnemu podajanju. Uporabljali so predvsem t. i. barvne plošče Agfa, v drugi polovici tridesetih let pa so jih zamenjali barvni diapozitivski filmi po subtraktivnem postopku. Pravi razcvet barvnega diapozitiva na Slovenskem sta povzročila ameriški Kodacrhome in nemški Afgacolor, ki sta omogočila zadovoljivo kvaliteto in dostopne cene. Že prej naštete motive so dopolnili posnetki javnih dogodkov, poleg realističnega pristopa pa so prisotni eksperimentalni posnetki. Razstava se nadaljuje z dokumentarno fotografijo medvojnega časa, ki nam poleg posnetkov nemških in italijanskih okupacijskih sil pri nas postreže še z barvnimi podobami partizanskega življenja in domobranskega gibanja ter zaključi s pomirjujočimi krajinskimi in portretnimi posnetki prvih parih mesecev po drugi svetovni vojni.

Obsežnejši zgodovinski pregled srečamo pred začetkom same razstave, kjer odličen izbor fotografij v vsaki sobi pospremi razlaga tehnike ali motiva, zaradi katere so same fotografije še bolj zanimive, zaradi te se k njim vrneš in jih želiš pogledati še enkrat in na njih videti vse opisano. Razstava ni zanimiva samo z umetniške plati, temveč je pogled v vsakdan ljudi iz začetka prejšnjega stoletja, pogled, za katerega smo navajeni, da je črno bel – z barvami podobe oživijo, fotografije pa delujejo sodobno, s prav tistim nostalgičnim pridihom, ki je zadnja leta tako popularen na sodobnih fotografijah. Tudi pred sto leti so delali »selfije«, slikali so hrano, svoje otroke in živali. Pa saj je bila tudi takrat fotografija zato, da obeleži nek trenutek ali pa obraz, kot so ga mnoga stoletja poprej obeleževali slikarji. Fotografija kot medij je bila samo manj množična kot danes, zato pa samo toliko bolj posebna in dragocena. Mi, prav tako, kot so včasih ljudje barvali fotografije, zdaj dodajamo in spreminjamo barve v neštetih aplikacijah na telefonih ali pa na računalnikih. In imajo lahko najbolj preproste fotografije kljub temu čar, čeprav je na njih samo kup jabolk ali pa glava zelja, če jih le ujame pravi mojster, pa naj bo to v začetku 20. ali pa 21. stoletja.