Sprejeti lastne okruške

Razstavni format: Festival sodobne umetnosti 
Naslov: Art Stays – Prah: Kajti prah si in v prah se boš vrnil 
Razstavljajoči umetiki_ce: Marko Batista, Filippo Berta, Lynn Book, Vincenzo Castella, Jera Dacar, Metod Frlic, GEA dance community,  Bojan Golčar, Paul Hazelton, Ana Janež, Ajda Kadunc, Boštjan Kavčič, Julien Klopfenstein, Alja Košar, Tomáš Koudela, Blažka Križan, Claudia Kübler, Liza Libenko, Talya Lubinsky, Katarina Marov, Maria Elisabetta Novello, Gabriele Picco, Anastazija Pirnat, Wojtek Radtke, Marek Schovanek, Juan Sorrentino, Cristina Treppo, Wolfgang Stiller, Serena Vestrucci, OoopopoiooO (Valeria Sturba in Vincenzo Vasi), Giuseppe Ripa, Paolo San Martin.
Datum: 10. 7.–14. 9. 2025 
Kraj: Galerija Mesta Ptuj, Ptujski grad, Miheličeva galerija, Dominikanski samostan, Galerija Luna, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Ozka galerija Art Stays, Galerija Magistrat, Grad Borl, Galeija FO. VI, Kreativni center Breg.
Kreativni direktor: Jernej Forbici 
Kreativna direktorica: Marika Vicari 
Zunanji kustosi_inje: Marek Schovanek, Doroteja Kotnik, Dušan Fišer, Italo Bergantini

Festival Art Stays se letos predstavlja pod krovno zasnovo, ki preseneča s svojo konkretnostjo in obenem nedoločljivostjo. Prah. Prah je sled, nekaj, kar ostane ob koncu. V kontekstu prahu kot konceptualnega izhodišča bi se lahko navezovali na Lucy Lippard in njene analize dematerializacije umetniškega objekta – motrenje premika od fizičnih umetniških del k delom, ki prioritizirajo idejo nad materialom¹, a to ne bi bilo pretirano produktivno, saj govorimo o umetniškem izhodišču, ki se je dematerializiralo samo po sebi, pred intervencijo umetnika, in je torej časovno premično, v zadnjem stadiju metamorfoze, ki briše vsako idejo o tem, kaj je obstajalo poprej. Najprej nas lahko prevzame količina umetnikov, ki na tak ali drugačen način uporabljajo prah kot osredje svojega dela (ali ga tematizirajo posredno, v sklopu s prahom povezanimi asociacijami). Kljub navidezni obrobnosti motiva, mu lahko sledimo v samo zibelko moderne konceptualne umetnosti in se spomnimo na denimo Marcela Duchampa in Man Raya. Fotografija Man Raya Dust Breeding (1920) je nastala ob opazovanju Duchampove priprave na ustvarjanje The Bride Stripped Bare By Her Bachelors, Even (1915-23). Pustil je, da steklo zbira prah, ki ga je nato deloma obrisal pred dokončanjem dela. Gesta uporabe prahu v konceptualnem delu je potencirana prav zaradi procesa propada, ki vodi do samega nastanka materiala. Sporočilnost se ustvari sama, umetnik jo mora le usmeriti in dodatno osmisliti. Nekaj neizogibnega in tudi nadležnega postane izhodišče za poetiko, ki sama po sebi govori o krhkosti, minljivosti, dokončnosti. Prah predstavlja tudi nekaj, kar je zaradi vseprisotnosti nemogoče kontrolirati in obvladati. Izziva potrebo po občutku vnašanja reda in gledalca zaradi očitnosti osrednjega elementa postavi pred izziv: koliko sodobne umetnosti razumeš intuitivno, brez branja in predznanja? Prej omenjena Duchamp in Man Ray sta delala v povojnem obdobju, kjer je umetnost prav zaradi deziluzije nad moralo človeka opustila standardne formalne pristope. V primeru festivala gre za insert vizualne tišine v mesto Ptuj v obdobju, ko se umetniška scena lahko sprašuje o namenu umetnosti v času genocidov in vojaških spopadov. Kako se obnašati in kako ustvarjati v času, ko vsak dan beremo o grozotah, ki se nas zaradi privilegiranega položaja ne dotikajo direktno? Kakšen naj bo večji umetniški projekt, da ne bo izzvenel kot gluh in nem, obenem pa ne bo predstavljal performativnega umetniškega aktivizma (tematiziranje nečesa le zavoljo relevantnosti in odmevnosti), ki dotičnim problemom ne doprinese prav ničesar? Morda je odgovor v iskanju tematik, ki razmišljajo o človeku in okolju kot o delikatni strukturi, občutljivi na vsak zunanji premik in faktor. Z besedami T. S. Elliota v pesmi Pusta dežela (The Waste Land): “Pokazal ti bom strah v pesti prahu.” 

Festival Art Stays se, ne glede na situiranost v manjšem slovenskem mestu, vseeno ponaša z (letos temi primerno) veliko lokacijsko razpršenostjo in obenem časovno zgoščenostjo dogodkov. Poleg številnih spremljajočih dogodkov (vodenja, koncerti, performansi ipd.) lahko razstave najdemo na enajstih razstaviščih, ki vključujejo tako slovenske kot mednarodne umetnike. Že po sami zasnovi festivala lahko razumemo, da gre za produkcijsko nočno moro, ki jo lahko uspešno realizirano in izvedeno razumemo kot ogromen dosežek. Od obiskovalca festival zahteva tudi precejšno predanost, saj že ogled vseh razstavišč, lociranih na samem Ptuju, terja temu posvečen dan in precej sprehajanja, po drugi strani pa lahko na to gledamo, da festival tudi naključnemu obiskovalcu na vsakem vogalu ponuja ogled razstave, ki jo lahko srečajo tudi mimogrede, skozi daljše časovno obdobje, na primer ob obisku knjižnice, sprehodu mimo Ozke galerije (Bojan Golčar–  Usedline in sledovi) ali ob ogledu stalne zbirke na Ptujskem gradu, kamor je umeščenih več umetnikov festivala. 

Kot tri glavna in najbolj zanimiva razstavišča lahko definiramo Galerijo mesta Ptuj, Miheličevo galerijo, Ptujski grad in rahlo odmaknjen Kreativni center Breg. Vsa tri razstavišča ponujajo skupinske razstave, kjer je težko izpostaviti manj močne projekte, saj razstavljeni umetniki zadano konceptualno izhodišče festivala naslavljajo s kirurško preciznostjo, kar izkazuje tudi odlično kuratorsko posredovanje.  Ogled razstav od nas vseeno zahteva prej omenjeno intuitivno razumevanje sodobne umetnosti, saj so vsi projekti v dotičnih galerijah pospremljeni s precej kratkimi in dokaj splošnimi opisi, kar lahko razumemo v sklopu obsežnosti festivala. Odsotnost razširjene razlage lahko do neke mere doprinese k ogledu prek soočenja s sodobno umetnostjo brez poplave besed in teorije, a gre za dvorezen meč, saj se razslojeno koncipiranje umetniških del predvsem za laika porazgubi, v kolikor ni dodana razlaga, tokrat dostopna le na vodstvu ali v sklopu lastnega raziskovanja. Glede na zahtevnost razstavljenih del to za večino obiskovalcev predstavlja veliko izgubo. 

Galerija mesta Ptuj od vseh razstavišč morda najbolj pripoveduje prek imerzije, saj je postavitev izrazito dihajoča in lapidarna. To omogoči, da izstopa prav vsako razstavljeno delo in obiskovalec na nobeni točki ni vizualno preobremenjen. Kot umetnico, ki bi lahko prevzela tudi celotno galerijo, saj izkazuje popolno ujemanje z zadano ekspresivnostjo, lahko izpostavimo Mario Elisabetto Novello. 11.687 Grami približno (11.687 Grammi Circa) predstavlja preprogo, kjer je vzorec oblikovan iz manjših vrečk peska, pepela, prahu, različnih odtenkov. S tem neobvladljiv material umetnica reorganizirana v določljivo obliko in opomni na njegovo dimenzijsko specifičnost. Arhiv – Prašna hiša (Archivio – Polvere Casa) je instalacija, sestavljena iz urbanih najdb in rekonstruira prašno hišo, kjer so prah, peresa, premog … ujeti v vsakodnevne objekte in do polnosti izpostavljajo fragilnost materialnega sveta, ki neizogibno nosi antropološko, družbeno in osebno zgodovino. Izstopa tudi Claudia Kübler z geološko instalacijo Najboljši primer, najslabši primer, povprečni primer (Best Case, Worst Case, Average Case), ki raziskuje večstoletne zgodovinske in naravne zapise. Preprostost dveh lesenih palic, ki navidezno pretakata surovo glino in ob tem umažeta tudi steno galerije, izkazuje ideale postkonceptualizma, saj s svojo rudimentarnostjo zajame širok razpon motrenja naravnega časovnega okvirja, entropije in vprašanj o prihodnosti. Ob koncu ogleda nas pomiri sicer morbiden ogled filma Filippa Berta Kot prah v vetru (Like the Dust in the Wind), kjer spremljamo čoln poln prahu, ki se brez voznika premika po morju in ob tem v vetru počasi izgublja svojo osredje, svojo identiteto. V splošnem je Galerija mesta Ptuj razstavišče festivala, kjer je prav vsak razstavljen projekt vreden ogleda in posvečanja, četudi zahteva obiskovalčevo samoiniciativno intelektualno delo. 

V Miheličevi galeriji spodnje nadstropje prekriva interaktivna instalacija Regolith II Claudie Kübler, kjer ročno ulite mavčne plošče s hojo sproti drobijo obiskovalci. Naslov, ki govori o procesih preperevanja v geologiji, je s pomočjo obiskovalcev pospešen in potenciran, saj lahko pod lastnimi stopali opazujemo, kako doprinašamo k naravnim spremembam lomljenja in minevanja. Pomemben del instalacije je tudi zvok, saj nas ob vsakem koraku zmoti pok, ki zabeleži naše posredovanje v okolje in neizogibno, nenehno spreminjanje. Tudi zgornje nadstropje galerije zaznamuje odličen kuratorski nabor. Liza Libenko z razširjenim slikarstvom dopusti, da trohneče rože posežejo v galerijski prostor in kljub materalni trdnosti popolno ujamejo prhkost meje med življenjem in smrtjo. Tomáš Koudela z napisom v slogu Jenny Holzer sporoča: »Pepel, nimam kam iti, a še vedno hodim« (»Ash, Nowhere to go and still I walk«), črke pa oblikuje iz zemlje in kamnin, kar nas zadostno prepriča v njegovo originalnost, tokrat predvsem zaradi premišljene umeščenosti in sporočilnosti v sklopu festivala. Občutku splošne morbidnosti doprinese soočenje z negotovostjo in nesmislom, ki ju izraža umetnik – dvema pojmoma, ki se jima ljudje instinktivno izogibamo. Gabriele Picco s svojim prahom na platnu ustvarja vizualni uvod za Paula Hazeltona, razstavljenega na Ptujskem gradu, saj prah z ujetimi odpadki, sledmi obstoja, neurejeno ujema za steklo in se najbolj neposredno dotika vidika kaotičnosti prahu. 

Na Ptujskem gradu srečamo dva vrhunca festivala: Paula Hazeltona in Talyo Lubinsky. Paul Hazelton se navezuje prav na Man Rayevo fotografijo Vzreja prahu (Dust Breeding) in po njej tudi poimenuje svoj projekt. Izhaja iz osebne zgodbe izgube, po kateri je prah začel dojemati kot zadnjo oprijemljivost, ki mu je ostala. Iz prahu oblikuje nedojemljivo krhke figurice ljudi, ki vznikajo kot spomini na že prečkan prag razkroja in jih mestoma postavlja na starinske fotoaparate, od koder vstajajo kot materializacija vizualno ulovljenega spomina. Poigrava se tudi z metaforiko svetlobe in jih umešča v žarnice, ki obenem služijo kot zaščita za krhke figure in realizacija koncepta. Njegova dela nas zaradi majhnosti in figuralne preprostosti navdajo tudi s pronicljivo zmesjo občutka nedolžne otroškosti in odraslega zavedanja teže minljivosti. Na gradu ga spremlja tudi Talya Lubinsky (ki bi si jo sicer želeli videti v bolj nevtralnem razstavnem okolju) in predstavlja projekt Marmorni prah (Marble Dust). Izklesane marmorne plošče različnih oblik ponazarjajo spominska mesta in pokopališča v Mamelodiju, kjer so bili pokopani črni politični zaporniki, ki jih je apartheidska država v 1960-ih usmrtila. Njihovi posmrtni ostanki so bili med letoma 2016 in 2019 izkopani in vrnjeni družinam. Lubinsky je sledila konturam razpadajočih strani, ki beležijo grobove, in jih izklesala iz marmornih plošč. Krhkost papirnih arhivov in pozaba umrlih sta tako subvertirani s prenosom v obstojen material marmorja, Ptujski grad pa z umestitvijo dveh umetnikov postane eno od sporočilno najmočnejših razstavišč, ki navsezadnje umestitev kljub formalnemu neskladju upraviči s povezavo med zgodovinsko vrednostjo stalne zbirke in konceptoma umetnikov. 

V kontekstu festivala je vredno omeniti tudi razstavo Utelešenje minljivosti v Kreativnem centru Breg, ki predstavlja odličen izbor slovenskih umetnic mlajše generacije, ki v svojih delih izkazujejo subtilnost, preciznost in uspešno evocirajo občutek tihe kontemplacije že s formalnimi lastnostmi njihovega likovnega jezika (Ana Janež,Ajda Kadunc,Blažka Križan, Alja Košar,Anastazija Pirnat,Katarina Marov). Vrednost razstave je tudi v njenem odmiku od dobesedne interpretacije festivalske teme, s čimer jo uspešno razširja, kar velja tudi za razstavo Boštjana KavčičaORGanisms, ki se osredotoča na primarnost, prazgodovino in izvore življenja.(Dominikanski samostan in Ptujski grad). Na drugih mestih poskus odmika lahko deluje bolj kot prisilno ustrezanje zavoljo dopolnitve festivala, denimo Zdrs in premik (Drift and Shift) Giuseppe Ripa v Knjižnici Ivana Potrča in Ciljati v prah (Aiming at the Dust) – Vincenzo Castella v Galeriji Luna, saj gre v prvem primeru za slogovno preveč poenostavljeno izvedbo navidezno kompleksne sporočilnosti, ki dodatno izgubi na vrednosti zaradi izbire medija fotografije namesto instalacijske realizacije, v drugem primeru pa nas neštetokrat videna, izostrena arhitekturna fotografija odvrne od kontemplacije. 

Kot celoto lahko festival Art Stays označimo za ambiciozen in ogleda vreden festival, ki v slovenski prostor prinaša številne visoko kvalitetne umetnike, ki jih pri nas srečamo redkeje, obenem pa izpostavlja dovoljšno število slovenskih umetnikov, ki so tokrat razvidno vsi uvrščeni v program na podlagi njihove konceptualne in kvalitativne ustreznosti in ne kraja bivanja (poleg predhodno omenjenih tudi Jera Dacar in Marijan Mirt). Festival nadaljuje tradicijo kakovostne decentralizacije umetnosti in Ptuj zopet izpostavlja kot eno od umetniško najuspešnejših slovenskih mest. 

1. Lippard, Lucy R. Six Years: The Dematerialization of the Art Object from 1966 to 1972. University of California Press, 1973. ↩︎

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Saška Maček

Reportaža je del projekta EMFAZNA ZALEDJA, ki nastaja v sodelovanju s platformo Koridor. Projekt sofinancira Ministrstvo za kulturo.