SONICA: Vrt, ki ga preganja raj – skupinska razstava rezidenčnih umetnic_kov

Kdaj:8.–27. september 2020
Kje: Galerija Equrna
Predstavljene_i umetnice_ki: Simona Oprescu, Clara de Asis, Peter Kutin, Florian Kidlinger, Aloïs Yang, Svetlana Maraš
Kurator: Martin Bricelj Baraga
Produkcija: Neja Tomšič, Barbara Tomšič
Besedila: Neja Tomšič, Gala Alica Ostan Ožbolt
Tehnična izvedba: Igor Vuk, Jaka Berger
Naslovna fotografija: Simina Oprescu: Ludus (vir: sonicaljubljana facebook)

Dvanajsto edicijo festivala sodobne elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti Sonica v organizaciji MoTE je poleg primarno zvočnih predstav spremljala tudi razstava rezidenčnih umetnic_kov, ki si jo je bilo moč ogledati v Equrni. Evokativno občasno razstavo z naslovom Vrt, ki ga preganja raj sestavljajo zvočno-vizualne instalacije in eksponati, ki – skladno s preostankom festivalske ponudbe – raziskujejo in razkrivajo umetnost na meji: na meji medijev, meji med javnim in zasebnim ter meji med vidnim in slišnim ter preseku, ki druži naravo in zvok: (različne oblike) čas(ovnosti). 

Sam motiv vrta se nahaja na meji med naravnim in kultiviranim in je v zgodovini umetnosti pogosto reprezentiran: od srednjeveškega hortus conclusus do romantičnih krajin in Monetovih impresij. V skoraj vseh svetovnih jezikih in religijah je koncept vrta razpet med zavestjo sebstva in nezavednim, ki ga predstavlja vir, kar daje vrtu sveti značaj. Zato lahko takšen nadnaravni kraj transcendira čas in nered konkretne sedanjosti in materialnih razmer [1]. Ikonografija vrta nam skozi zgodovino umetnosti povečini ponuja prostor, odmaknjen od vsakodnevnega življenja, namenjen užitku in kontemplaciji.

Onkraj metafizike si lahko fenomen vrtov razlagamo tudi skozi prizmo materialne kulture. Človeška vrsta kultivira vrtove že vsaj od časa neolitika, prav poljedelstvo pa je pomenilo pomemben premik v naši evoluciji. Materialna kultura je integralnega pomena v konstrukciji in pogajanju družbenih svetov in identitet [2]. Z vrtovi se ljudje izražamo kot kreativni prisvajalci, saj z apropriacijo kosa divje narave pokažemo moč nad njo in/ali sožitje in simbiozo z njo, preraščen vrt pa pogosto pomeni premoč narave nad nami. Vrt se razpenja med zasebnim in javnim ter kot tak mediira družbene odnose med nami in drugimi posameznicami_ki, ko vstopajo vanj ali obstanejo zunaj, pred ograjo. Vrt je tako teorija (ideja med našim in drugim) kot praksa (ograjevanje), osnovana na konkretnem fizičnem prostoru. Simona Oprescu in Aloïs Yang v razstavljenih delih razmišljata prav o tej kontemplacijski kvaliteti vrtov, ki izhaja iz njihove živosti in jim omogoča zoperstavljanje stiskam ter uspevanje v njih. Avtorja sta naravo predstavila kot nekaj prvinskega, kar obstaja v opoziciji do človeške družbe, predvsem do histerij sodobnega hiperkapitalizma. Hkrati predstavita tudi mejo med aktivnim in pasivnim: Oprescu in Yang skladata zvočne kompozicije v sodelovanju z naravo, z intervencijo vanjo in s poslušanjem njenih zakonitosti. Naravo si prilagajamo, hkrati pa se ji prilagajamo tudi mi. Yangovo delo Daljna vodna eksotična pokrajina nastaja pred nami s spreminjanjem ko voda za razstavljeno tkanino izhlapeva.

Clara de Asis z instalacijo z navodili Sem mnoge poti, ki je zame osebno predstavljala vrhunec razstave, po drugi strani izpostavlja bolj metaforično pojmovanje miselnega vrta kot kraja kontemplacije. Obiskovalke_ci, ki stojimo pred potiskanim pleksisteklom ter premlevamo zvoke, prisotne v prostoru, in spomine na zvoke, zakopane v naših možganih, si ustvarjamo povezave, ki so samo naše, kar naredi delo formalno inovativno in interpretacijsko odprto. 

Zvočno–vizualni instalaciji dvojice Kutin-Kidlinger in glasbena skulptura Svetlane Maraš pa prevprašujejo predvsem naš odnos z naravo, (ne)slišnim, (ne)vidnim in (ne)zaznanim ritmom. Sopostavitev hladne glasbe in toplote, ki jo ustvarjajo glasbeni instrumenti, prisotni v delu Dekompozicija V: Toplota, razkriva kreativni način, s katerimi umetniško predstavljena narava dopolnjuje oziroma bogati naša življenja.

Vrt ponuja tranzitorni umetnosti neizčrpen vir navdiha, zvoki, ki jih narava proizvaja z našo intervencijo in brez nje, nam slišni ali nezaznavni, poleg vprašanj o metaforičnem drevesu odpirajo tudi široko paleto poetik, ki so jih ustvarjalke_ci letošnje Sonice dobro izkoristile_i.

Zavedanje samoumevnega in zaznavanje nezavedenega sta rdeči niti razstave, ob kateri se obiskovalke_ci kljub okviru prodajne galerije – predvsem, če si lahko razstavo ogledamo v tišini oziromasami – poglobimo v kontemplacijo, se umaknemo od vrveža sodobnega kapitalizma in smo: s sabo, z okoljem in z umetnostjo.

Nihče izmed razstavljajočih ni primarno vizualni umetnik: v razstavo vstopajo iz polj eksperimentalne, novomedijske in – najpogosteje – zvočne umetnosti. Zato pri razstavljanju kot primarni čut zaznavanja izbirajo sluh, kar nas na nivoju zaznavanja popelje po izredno netradicionalni razstavi, ki pa od obiskovalke_ca terja aktivno spremljanje in poglobitev. Ker pa publika ne bi smela čutiti neposrednega didaktičnega pritiska, razstava najverjetneje za marsikoga postane kaj hitro hermetična, še posebej, če si ne utegne vzeti časa za njen temeljit ogled in če nima priložnosti za tiho kontemplacijo. Idealna razstava bi morala s publiko komunicirati na treh nivojih glede na to, s kom si jo ogledujemo: na individualnem, kolektivnem in orientacijskem. Pri zadnjem je razstava obiskovalki_cu razložena po koščkih, s čimer se optimizira pridobivanje novega znanja [3]. Ne morem pa se upreti misli, da najbolje funkcionira le ob individualnem gledanju, saj pripeljejo tako vodstvo kot drugi skupinski ogledi s seboj preveč dražljajev, ki odvzemajo od predstavljenih umetniških del in onemogočajo poglobitev vanje. Na koncertnih dogodkih, ki so se zvrstili v okviru Sonice 2020, so se organizatorke_ji festivala temu spretno izognili z zatemnitvijo luči, ki je publiki onemogočila razpravljanje in jo prisilila, da nameni pozornost zvoku. V Equrni pa smo si morali obiskovalke_ci po sicer informativnem in jasnemu vodstvu (Neja Tomšič) razstavo še enkrat ogledati sami in v tišini. Onkraj novitet v zaznavanju razstave oz. načinu sprejemanja njenih sporočil pa ostaja sama postavitev dokaj tradicionalna – z izjemo vizualno-meditativne kompozicije Clare de Asis, ki zares izkoristi ambient, ki ga ustvarjajo (lefebvrovska) predstava prostora in eksponati, naseljeni v njem.

Okoljska kriza, epidemiološka situacija ter odločitve vlade nas trenutno napeljujejo k temu, da bi iskali pobeg v neokrnjeni naravi in kultiviranju vrtov, in Vrt, ki ga preganja raj nam ta beg ponudi že s samim obstajanjem v prodajni galeriji, saj njegovi eksponati niso naprodaj. Hkrati pa se zavedamo, da ni več kvadratnega centimetra narave, ki bi bil popolnoma neokrnjen. Kot se je izrazila teoretičarka Bojana Kunst, bi morali biti politični in ne romantični, saj prisostvujemo svetu, ki čas in življenje narave radikalno podvrže nasilju in hierarhijam. [4] Ravno ta premislek pa razstavi, ki tematizira odnos človeka do narave, umanjka oz. jo preganja. Narava, ki nam jo predstavlja razstava, je zgolj iz druge roke, mediatizirana, posredovana preko vizualij in zvoka, ki pa jim umanjkajo vonj, tip itd. Njena vsebina se nanaša na formalne možnosti, ki pa niso v celoti izkoriščene, poleg tega pa v času konfliktnosti to konfliktnost zanemarja. Razstavo lahko beremo kot dobrodošel pobeg, ki v času negotovosti ponudi prostor razmislekom o sublimnem, hkrati pa se ne moremo izogniti zavedanju te negotovosti in pomanjkanju kritičnosti. V času, ko se v skoraj vsako kavo prikrade omemba koronavirusa, se zavedam ambivalentnosti takšne razstave, razpete med nenaklonjenostjo do zakrivanja oči in hkratno željo po osredotočanju na druge (bolj bistvene) razmisleke.

Festivalu Sonica 2020 je negotovim okoliščinam navkljub uspelo predstaviti široko ponudbo zvočno-vizualnih ter pogovornih dogodkov, ki so nam popestrili vstop v jesen. Razstava rezidenčnih umetnic_kov v Equrni, ki je bila odprta ves čas trajanja festivala, je Sonico lepo uokvirila kljub pomanjkanju temeljitosti, ki označuje njene vsebinske in formalne razmisleke.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec