5. 1. 2015 / Kritika / Podobe

Psihedelika Petra Koglerja

Avstrijski umetnik Peter Kogler, znano ime mednarodne umetniške scene zadnjih trideset let, se predstavlja zagrebški javnosti v Muzeju sodobne umetnosti.

Rojen je bil v Innsbrucku leta 1959, dvajset let kasneje pa je zaključil študij na likovni akademiji na Dunaju, kjer tudi danes deluje in živi z ženo arhitektko. V 80. letih, ko je formiral svoj slog, je živel v umetnostnih žariščih – New Yorku in Los Angelesu, kjer je vpijal metode tedanjih umetnikov, kot so John Baldessari, Mike Kelley in Raymond Pettibon. Ta najpomembnejša leta so odredila smer, v kateri še danes deluje – zanimali so ga pop art, minimalizem, znanstvenofantastični filmi, leta 1984 pa se je začel ukvarjati tudi z računalniško umetnostjo.

Kot ostali predstavniki srednje generacije avstrijskih umetnikov (Franz Graf, Heim Zobernig in Erwin Wurm), ki so svoje delovanje začeli v istem času, je tudi Kogler začel svojo umetniško pot sprejemavši tradicijo konceptualne in medijske umetnosti ter z raziskovanjem področij, v katerih se mešajo različne discipline in mediji – performans, video, film, slikarstvo, računalniška umetnost, skulptura in arhitektura.

Med leti 1993 in 2005 je bil zaposlen kot profesor Računalniške in video umetnosti na Akademiji likovnih umetnosti na Dunaju, od leta 2008 pa svoje znanje grafike prenaša na študente Akademije likovnih umetnosti v Münchnu. O njegovi kvaliteti govorijo njegova dela, ki so bila razstavljena na mnogih prestižnih mednarodnih razstavah; na Beneškem bienalu (1986, 1993, 1995), na Documenti IX (1992) in Documenti X (1997) v Kasslu. Ob tem je imel veliko število samostojnih razstav: v Schirn Kunsthallu v Frankurtu na Majni; v Lizboni; v paviljonu Secesije na Dunaju 1987; v Ženevi; v Kunstvereinu v Hannnovru; v MoMA v New Yorku itn. Mnoga svoja dela je predstavil tudi na javnih prostorih: na postaji podzemne železnice na Karlsplazu na Dunaju (2012); na želežniški postaji v Gradcu (2003, 2013); v skate parku Porte d’Italie v Parizu (2007) in na podzemni železniški postaji Fröttmanning v Münchnu (2005).

Razstava, pri kateri so mu bili v pomoč tudi žena in štirje bližji sodelavci iz njegovega ateljeja, v megalomanskem Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu poskuša podati vpogled v umetnikova najnovejša in različna dela. Že preden stopimo v muzej, je s ceste viden Koglerjev prepoznavni znak: velike video projekcije belih podgan, ki stopajo v množici, mravelj … V notranjosti se čez široke hodnike masivnih belih zidov muzeja sprehodimo do drugega nadstropja, kjer se počasi odpira črno-beli svet Petra Koglerja. Pa čeprav je po njegovih besedah to zadnji prostor razstave, deluje kot očarljiv uvod v razstavo.

Razstava se pričenja z monumentalno zaveso, ki ima abstraktne rdeče motive ter deluje kot velika slika, ki je ločnica in psihološki uvod v kvadratni prostor z video projekcijo in zvočnim ozadjem. Ko stopimo v dvorano, se nahajamo v popolnoma drugačnem svetu – na vsakem zidu so video projekcije sivih ”cevi”, ki z malimi, nevidnimi spremembami (kot da cevi dihajo ali kot da se nahajamo v hitrem dvigalu) v obiskovalcih vzbujajo nelagodje, nestabilnost in občutek, da so v psihedeličnem sivo-belem svetu, pod opijati. Z zvokom v ozadju, ki ga podpisuje kustos Franz Pomassi, je ta atmosfera celostna.

Zatem pridemo v prostor, v katerem so predstavljene vsakodnevne vizualne strukture v dvo- ali tridimenzionalni obliki (skulptura mravlje, slike žarnice, človeški možgani, cevi, bele podgane …), v katerih se vidi jasen vpliv ameriške umetnosti minimalizma in pop arta.

V zadnjem razstavnem prostoru (oziroma prvem), ki ga vidimo, ko prihajamo s tekočimi stopnicami, je celoten prostor, vključno z zidovi, tlemi in stropom, obložen z črno-belimi tapetami, ki obkolijo gledalca. V nasprotju s tradicionalno postavitvijo tukaj ni razstavljenega predmeta, vendar pa dvorana deluje izpolnjeno. Črno-bele abstraktne krožne oblike povečujejo in množijo preprost kvadraten prostor, v katerem se obiskovalci počutijo, kot da so v virtualnem labirintu ali pa v svetu brez dimenzij, namreč robovi zidov in sten so s tapetami dokaj zabrisani. Z njegovimi sodobnimi tehnikami je virtualno področje postalo realnost, medtem ko so meje arhitekture pridobile nove dimenzije. Iz te dvorane se gre v majhno, popolnoma mračno sobo, v kateri je projecirana trodimenzionalna bela obla sveta.

V medijih zelo razvpita razstava je name naredila globok vtis, posebej zaradi skrbnosti avtorjeve izdelave, same ideje ter sinteze slik, inštalacij in projekcij, ki prispevajo, da v gledalcih zbujajo najrazličnejše občutke radovednosti, čudenja, občudovanja in izgube v prostorih, okolju in navsezadnje vesolju ter obračanje na samopremišljevanje o dimenzijah in naravi sveta, v katerem živimo.