8. 4. 2024 / Podobe / Kritika

Osvoboditev žensk ali farsa par excellence 

Vsakdanje, vsak dan je / Everyday I have to 
Razstavljajočia umetnica: Mina Fina
Datum: 15. 2.–15. 3. 2024
Kraj: Galerija P74

Razstava Vsakdanje, vsak dan je je najnovejša serija del vizualne umetnice in grafične oblikovalke Mine Fine, ki deluje kot nekoliko modificirano recikliranje njenih prejšnjih ustvarjanj. Gre za nadaljevanje prevpraševanja reprezentacije ženskega telesa, seksualnosti in intime, ki se vnovič giblje pod okriljem abstraktnega. 

Razstava obsega dva prostora: v desnem prostoru našo pozornost najprej pritegne z digitalnim tiskom na zaveso odtisnjena silhueta ženskega telesa (In secret, between the shadows), nato pa na ostale tri stene razporejena dela v mešani tehniki na papir manjših dimenzij. Na eni od sten je razstavljena tudi knjiga Every day I Have To, ki prikazuje vsa razstavljena dela. Ker so dela nenaslovljena in nesistematično razvrščena po stenah, jih je težko vrednotiti kot ločene skupke, o tem, katero delo pripada kateri od treh serij, pa lahko sklepamo le na podlagi vizualne sorodnosti. Tako tudi moja nadaljnja razvrstitev in obravnava temeljita zgolj na primerjavi tehnike in številu del, ki je v kuratorskem tekstu pripisano vsaki od serij. 

Prva serija, Soft animal of your body, ki obsega 21 del, deluje kot mehko in nič kaj prelomno nadaljevanje avtoričinih predhodnih ustvarjanj: sorodne upodobitve lahko zasledimo v njeni knjigi This is my love, nobody can choose it for me (2019) ali v seriji Body I-III (2018). Kot v omenjeni knjigi in seriji Body I-III se avtorica tudi tokrat ukvarja z reprezentacijo ženskega telesa v starih erotičnih revijah; gre za prebarvane izrezke ženskih teles. Skozi sloj črne barve lahko vidimo obrise teles, kretnje in poglede, zaradi česar se nam zdi, da smo le korak stran od intimnega, zaupnega in domala nedovoljenega. Zdi se, da nas le en sloj barve rešuje pred tem, da bi videli preveč; da bi videli tisto, česar ne bi smeli videti, česar ne bi smeli gledati.

Druga serija, You do not have to be good, vsebuje dva kolaža, na katerih je iz fotografije izrezano žensko telo, a spomin na njegovo prisotnost obujajo atributi ženske kot estetskega in seksualnega objekta – dolgi valoviti lasje in čevlji z visoko peto, ki jih avtorica ni izrezala. 

Tretjo serijo z naslovom Showgirls pa sestavlja šest del, ki delujejo kot rekonstruirana erotična revija, katere pripoved je avtorica predrugačila skozi izrez, zakritje in hoteno osvetlitev specifičnih delov ženskega telesa, med drugim so vključene tudi fotografije masturbiranja in spolnih odnosov. Domnevam, da je primanjkljaj črne na tem ali onem ženskem telesu tisto, zaradi česar je bil RTV-jev prispevek o razstavi naslovljen z »Mina Fina in osvoboditev njenih žensk«, kakor tudi tisto, zaradi česar jo kuratorski tekst označi za prelom v avtoričinem ustvarjanju. Po poglobljenem ogledu razstave pa se zdi, da ne moremo govoriti niti o osvoboditvi žensk niti o opevanem prelomu.

V levem prostoru se – kakor v prejšnjem – pogled sprva ustavi ob, tokrat srebrni resasti zavesi, levo in desno pa se na nasprotujočih stenah neprekinjeno ponavljata dva videoposnetka. Prvi, ki traja 23 sekund, je naslovljen Sun is either above or below in prikazuje lesketanje sonca na morski gladini, drugi, Everyday I have to pretend that everything is ok pa traja 3 minute in pol ter je kolaž več krajših videoposnetkov: morja, avtorice, sonca, resaste zavese idr., v ozadju pa se vsake toliko zasliši ponavljanje besed: »Everyday I have to pretend that everything is ok«. Čeprav lahko tezo o pretvarjanju beremo kot ozaveščenje ponotranjene konformnosti, ki jo ženske izvršujemo po nareku družbene regulacije kakor povsod drugod tudi na polju seksualnosti, se zdi vez med levim in desnim prostorom prešibka, da bi razstava delovala kot koherentna celota. Svoboda v spolnosti še ne implicira svobode kot take, kvečjemu deluje kot indikator obče zasužnjenosti, češ – če že nisem svobodna, bom svobodna vsaj v seksualnosti. Pa tudi to onkraj razstave deluje le kot farsa. Zavest o tovrstni nesvobodi v resničnosti praviloma umanjka, zato je prehod od ideje o svobodni seksualnosti (desni prostor) do ovedenja prisilne pretenzije, da je vse ok (levi prostor), le še en iluzorni element te razstave. Če prvi prostor poskuša nuditi uteho v kvazi osvoboditvi ženskih teles, drugi prostor le pokorno prikimava, ne da bi terjal kakršenkoli poseg v analizirano stanje dejanskosti. 

Razstava kot taka resda nudi prostor pomembnim tematikam in vsaj malo diši po feminizmu, a ji zaradi tega še ne moremo pripisati prelomnosti. Kuratoski tekst namreč deluje kot pompozni hvalospev: pravi, da v govorici avtorice čutimo svobodo in moč – drži, a se tovrstna svoboda nikakor samodejno ne preslika v dejanskost. Ne glede na vse še vedno stagniramo v času, ko tovrstne razstave v zavetju institucij dosežejo le smetano družbe, v čemer je ta razstava le mila restavracija prvega vala feminizma – ozkogleda in privilegirana. Mina Fina naj bi svoje ženske »spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti«. Pa je res tako? Ali pa je tovrstna naivnost le the easy way out iz kompleksnega transzgodovinskega družbenega problema. Da, ženske so razgaljene pod taktirko permisivne seksualnosti – a to še zdaleč ne implicira njihove osvobojenosti. Razgaljene so kot protest domala aksiomatični zapovedi, da je seksualno osvobojena ženska bitje sui generis, ki jo bo slej ko prej doletela ta ali ona oblika grmade. 

Kot pri Koštrunovi razstavi Zlomil sem si čas (I broke my time) tudi ob tej razstavi vznikne vprašanje odnosov ‘videti in biti viden’, a je žensko telo – kakor v delu Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti ugotavlja Sandra Lee Bartky- podvrženo neenaki instanci zasužnjenosti. »V sodobni patriarhalni kulturi v zavesti večine žensk prebiva panoptični moški poznavalec: nepremično stojijo pred njegovim pogledom in pred njegovo sodbo. Ženska živi svoje telo, kot ga vidijo drugi, anonimni patriarhalni Drugi,« zapiše. Tovrstna razgalitev žensk zato ne pomeni samodejnega zasedanja pozicije moči, kakor apelira kuratorski tekst, saj je ženska – razgaljena ali ne – še vedno v okovih lastne drugosti. Klimaks cringe-a kuratorski tekst doseže z zaključkom, da je svoboda, ko veš; »Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.« Ravno tu pa se zdi v kontradikciji s sporočilom razstave, ki naj bi bila feministična. Vse ni ok, le pretvarjamo se, da je. Razstava zato le osvetli očem nič kaj skrito realnost in v tem ni ničesar zares radikalno revolucionarnega.


Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Anabel Zugan

               
Mina Fina: Everyday I Have to Pretend