Nina Mangalanayagam: “Večjih problemov se lahko lotimo, če pobližje pogledamo svojo okolico”

Sredi marca se v Umetnostni galeriji Maribor zaključuje mednarodna razstava z naslovom Ne glej nazaj, okej?, ki raziskuje spomin, raznovrstno razumevanje preteklosti, popularno zgodovinjenje in kulturno dediščino ter predstavlja zgodbe umetnikov, ki v svojem bistvu niso zaključene ali enoznačne, pač pa razkrivajo široko paleto novih izkušenj, drznih praks in kulturnih doživetij. Razstavljena so raznolika dela tako domačih kot tujih umetnikov, ki pritegnejo s svojo brezkompromisnostjo in domiselnim humorjem. Na ogled so krajše filmske projekcije, instalacije, zvočne postavitve in preostala likovna dela, ki različno obravnavajo osebni ali kolektivni spomin, zgodovinske konflikte, politična nestrinjanja, posledice ironičnih zgodovinskih dogodkov, njihove posledice na okolje, migracije, medsebojno (in)toleranco in reševanje vprašanj o neprimernem občutenju realne preteklosti.

Pogovarjali smo se z vizualno umetnico Nino Mangalanayagam, ki skozi svoja dela raziskuje temo kompleksnost pripadnosti, dihotomijo lastne identitete in sprejemanje dediščine. V Mariboru je razstavila deli Gube tkanine vsakič padejo drugače – The folds of the fabric fall different each time (2009) in krajši enokanalni video Lacuna (2009).

Obakrat, ko si razstavljala v Sloveniji, si se predstavila z videom. Lani si v Umetnostni galeriji Maribor razstavljala delo We Call Her Pulle (2015), letos pa delo Lacuna, ki je starejša videoinstalacija iz leta 2009. Kakšen je tvoj odnos do videa v primerjavi s fotografijo? So zgodbe in koncepti, ki jih raje posreduješ skozi video, in druge, kjer uporabljaš fotografije? Meniš, da je širša javnost morda bolj dojemljiva za fotografijo kot za video?

Moje ozadje je fotografsko, vendar imam do tega medija zapleten odnos. Fotografija je bila močno vpletena v kolonializem, stereotipiziranje, objektifikacijo in družbeni nadzor, kar me je vedno obremenjevalo. Preseči te prakse in ustvarjati podobe, ki ne posnemajo teh tradicij, se mi zdi zahtevno.

Video sem začela uporabljati, ker mi je dovolil, da stopim onkraj meja fotografije, da podobo preplastim z gesto, besedilom, več perspektivami in zvokom. Video mi je dal možnost, da svoje ideje o fotografiji privedem dlje. Dal mi je prostor, da zadiham, da se lahko k zamrznjeni podobi vrnem z drugačnim pristopom.

Mislim, da se video širši javnosti lahko zdi težko dojemljiv. Osnovan je časovno, kar pomeni, da mora občinstvo ob njem včasih vztrajati, da ga lahko doživi in mislim, da veliko ljudi ob videu ne obsedi do konca. Mislim pa tudi, da ima lahko ravno nasproten učinek – veliko ljudi ima raje izkušnjo poglobitve v video kot statičen odnos do zamrznjene podobe na steni. Videoumetnost je lahko estetsko prijetna, vendar to ni edini standard, po katerem se ocenjuje. Menim tudi (in zagotovo imam to v mislih, ko ustvarjam svoja dela), da lahko video dojemamo tudi po delih, izkušnja celotnega dela ni bistvena.

Teme, ki jih raziskuješ, so zelo aktualne. Medtem ko se ljudje radi pretvarjamo, da so migracije novost našega časa, jim nasprotujemo in se bojimo razlik ter vsega tujega, se tvoje delo osredotoča na notranji konflikt, dvome in frustracije, s katerimi se spopadajo migranti. Še posebej se ukvarjaš z izkušnjo pripadnikov druge generacije priseljencev, saj se njihove težave precej razlikujejo od izkušnje prvih in jih lahko le oni res razumejo. Se ti zdi, da tvoje delo bolje razumejo ljudje s podobnimi izkušnjami in ga zato bolj cenijo? Si bolj želiš nasloviti tiste, ki se nikdar niso bili prisiljeni spopasti s tako krizo identitete?

Upam, da dosegam širše občinstvo, in ne le ljudi, ki so morda doživeli nekaj podobnega. Lahko bi celo rekla, da slednji sploh niso moje ciljno občinstvo. Izhajam iz svoje lastne izkušnje, da lahko govorim o stanju, v katerem živimo. Upam, da je lahko občinstvo sočutno s to situacijo in da lahko prepozna svoj del odgovornosti zanjo. Delo Lacuna govori o umetničinem odnosu do družine, očeta in do sebe, vendar pa ga prevevajo zahodne predpostavke, ki oblikujejo vse te odnose. Delo vsebuje namige, da je osrednja osebnost sama kriva perpetuiranja neke vrste stereotipiziranja in izključujočega obnašanja. Slednje je zdaj zelo pomembno za moje delo – identificirati svojo lastno krivdo in predpostavke ter ugotoviti, od kod prihajajo.

We Call Her Pulle (2015) je trokanalna HD-videoinstalacija, ki je pravzaprav dvojni portret tebe in tvoje tete Pulle, ki živi na polotoku Jaffna v Šrilanki. Odlično prikaže jezikovne, kulturne in generacijske prepreke. Zagotovo odpira mnogo vprašanj o teži identitete, pomenu družine, njenih korenin in spomina. Kako je delati s svojo lastno družino, naj gre za oddaljeno družino iz Šrilanke ali starše, ki se pojavijo v skoraj vseh tvojih delih?

Kdor koli, ki dela s fotografijo ali videom, ima odgovornost in odnos moči nad subjekti, s katerimi dela. Delo s sabo in z mojo lastno družino me ohranja iskreno in previdno v odnosu do materiala, ki ga prikazujem svetu. Pomembneje kot to, da prikazujem “resnično” sliko svoje družine (kar mi je pravzaprav povsem nepomembno), je to, da sem spoštljiva do upodobljencev in njihovih bližnjih. V primeru Pulle je bilo veliko dejavnikov, ki sem jih morala upoštevati. Pulle in jaz sva živeli zelo različni življenji in nikoli se nisem pretvarjala, da bi lahko predstavila njeno izkušnjo. To pomeni, da sem morala biti zelo pazljiva glede informacij, ki jih moj video lahko posreduje, s katerega kota lahko gleda na povojno območje in kako ga lahko interpretiramo. Ni v moji domeni, da posredujem mnenje, ki ga ima Pulle ali kdor koli drug v moji družini o vojni ali posledicah vojne. Tudi če izraz mnenja ne bi imel nevarnih posledic – gola možnost zanje je dovolj, da bi kaj takega previdno izrezala iz videa. To ne pomeni, da vojna ni prisotna v delu, kaj takega bi bilo v trenutku, ko sem snemala video, nemogoče. Ne pomeni niti, da sama nimam mnenja o situaciji, pač pa, da ga ne smem vsiljevati svojim upodobljencem. Morda sem zato, ker gre za mojo družino, še previdnejša. Vsekakor pa drži, da mnogim fotografom uspe ustvarjati spoštljiva dela tudi, kadar delajo z neznanci, mnogi pa proizvajajo eksplorativna dela, kadar delajo s svojimi lastnimi družinami.

Zame je bilo delo z družino tudi nujna faza, ki sem jo morala prestati, da sem se lahko oddaljila od nekaterih vprašanj, ki so me pestila. Mislim, da lahko veliko družbenih problemov reflektiramo skozi nas same ali skozi tiste, ki so nam najbližji, namesto da jih projiciramo na nekaj bolj oddaljenega. Dolgo nisem izčrpala točk svojega zanimanja, s katerimi sem se ukvarjala samo skozi svojo družino.

Spregovoriva še o delu Lacuna (2009). V videu poskušaš imitirati indijsko kimanje. Različne telesne govorice so zelo pomembne in so pogosto vzrok za velike nesporazume prav zaradi svoje raznolikosti. Komplikacije, ki izvirajo iz nečesa tako “osnovnega” in “naravnega”, kot je kimanje, nas zlahka zmedejo, ker smo navajeni svojih gest. Vprašanje, če in kdo je upravičen do nestrpnosti ali razočaranja, in prevpraševanje ustreznosti sta venomer prisotna. Kako se Lacuna vključuje na sedanjo razstavo v UGM?

Delo Lacuna sem si sprva zamišljala kot veliko projekcijo v temnem prostoru. Glava, ki kima, tako postane skoraj grozeča. Po drugi strani pa mi je všeč tudi, ko je video predvajan na TV-ekranu, kar se je že nekajkrat zgodilo, takrat dobi nekoliko drugačen pomen – spominja na TV-voditeljico.

Delo se zagotovo nanaša na neprijeten odziv, ko ne razumemo sogovorčeve telesne govorice, ko sami nismo razumljeni in ko ne moremo prav zares razumeti, zakaj. Gesta je lahko nepojasnljiva razlika med ljudmi, na katero težko pokažemo s prstom.

Tvoje delo je zelo intimno in osebno. Večinoma se ukvarjaš s hibridnostjo in razkolom med različnimi tradicijami. Je zate pomembno, da izhajaš iz svojih lastnih izkušenj?

Zdaj rečem, da je moje delo delno avtobiografsko, ker uporabljam nekaj svojih izkušenj in svoje telo, četudi ne poskušam zgraditi narative svoje biografije. V nekaterih svojih delih uporabljam zgodbe drugih ljudi, kakor da bi bile moje, in to je nekaj, kar bom še počela. Kot že rečeno, mislim, da se lahko večjih problemov pogosto lotimo, če pobliže pogledamo svojo lastno okolico. Zame je bilo vedno pomembno tudi to, da sem natančno analizirala, s kakšne pozicije izhajam, ko ustvarjam, in v kakšno pozicijo ter kontekst se lahko moje delo vklaplja. To je povezano z mojim kulturnim in “rasnim” ozadjem in če je to dvoje tako pomembno obarvalo moje življenje in položaj v svetu umetnosti, se mi zdi nemogoče, da bi iz svojega dela izključevala osebno.

Akademsko okolje vzpodbuja objektiven pogled, in ne osredotočanje na avtorjevo osebno izkušnjo. Problem je v tem, da je bilo ogromno glasov tako preslišanih, preglasil pa jih je dominanten (zahodni, beli, pogosto moški) glas. Aktiven upor proti temu glasu, za katerega se predpostavlja, da je nevtralen, je vključevanje zelo osebnega pogleda, ki ne izhaja s te pozicije.

Lahko oz. si sploh želiš opredeliti, s katero vrsto umetnosti se ukvarjaš? Pogosto so umetniki prisiljeni, da se opredelijo glede na svojo narodnost, identiteto ali slog. Glede na to, da verjameš, da je rasa družbeni konstrukt in identiteta zelo kompleksen koncept, kakšen odnos imaš do tega, da te predstavljajo kot švedsko umetnico?

Moj odgovor na to vprašanje ni povsem neposreden. Ne sledim določenemu načinu fotografije ali videa in svojo estetiko prilagajam delu. Zato se ne bi mogla umestiti v specifičen žanr.

Kar se tiče narodnosti, je tako, da pogosto rečem, da sem pol Tamilka, pol Danka, rojena in odrasla na Švedskem. Vendar pa mi je žal, da ta informacija potem postane del moje umetniške identitete. Igra pomembno vlogo v mojem življenju in v situacijah, v katerih se znajdem, me pa tudi zakoliči kot nekoga, čigar osebno ozadje je pomembnejše kot umetniški vplivi in širše teme. In res je, glede na to, da verjamem, da je rasa družbeni konstrukt, je še toliko bolj problematično, ko rečem, da sem pol to in pol nekaj drugega. Torej si nasprotujem in še ne vem, kakšno točno je moje stališče. Všeč mi je nedavna izjava umetnice Adrian Piper, s katero je javno naznanila, da se je upokojila od biti temnopolta in da se zdaj identificira kot 6,75% siva.

Še eden od problemov, ki te zanimajo, je vprašanje pripadnosti. Se bo to trajajoče iskanje in spraševanje v tvojem delu kadar koli končalo? Lahko kadar koli resnično trdimo, da vemo, kdo smo ali kam spadamo? Kot si poudarila v seriji The Tangled Web of Belonging (2015), bodo vedno stvari, ki nas bodo spominjale na preteklost in na to, od kod smo prišli. Bo to ostala ponavljajoča se tema tvojega dela?

Na vprašanje pripadnosti v svojem delu ne gledam, kot da je moje iskanje pripadnosti glavni problem. Mislim, da se na različnih ravneh vsi spopadamo s tem. Širša vprašanja, s katerimi se ukvarjam, so, komu je dovoljeno pripadati in komu ne. Kdo je označen kot drugačen v pretežno beli evropski družbi in kakšne so implikacije tega? Kako se vzdržuje ta struktura in od kod prihaja? To so vprašanja, ki bodo še naprej oblikovala moje delo. Zdaj raziskujem švedsko narodno identiteto in amnezijo glede švedske kolonialne preteklosti in možnega hibridnega ozadja. Trdim, da so zgodbe, ki si jih o samih sebi pripovedujemo, pomembne in da oblikujejo našo prihodnost. Če ignoriramo izvor nekaterih zgodovinskih dogodkov, se ne spopadamo z njihovimi sedanjimi posledicami.

Tvoja dela so bila razstavljena po Evropi, pa tudi v Šanghaju, Južni Afriki, na Kubi in v Šrilanki. Kakšne so izkušnje po razstavah v tujini, še posebej v Šrilanki, s katero je tvoje delo še posebej povezano?

Ko sem prvič razstavljala v Šrilanki, sem imela veliko tremo, tudi zdaj bi bilo enako. Delno zato, ker je bil sam kontekst, v katerem sem razstavljala, problematičen. Razstavljala sem na šrilanškem bienalu in bila sem ena od redkih povabljenih tamilskih umetnikov, pri čemer smo bili v glavnem Tamilci v diaspori. Tamilski umetniki, živeči v Šrilanki, niso bili povabljeni ali pa so iz različnih razlogov zavrnili povabilo. To, da sem razstavljala kot Tamilka, a brez jezikovnega znanja ali razumevanja takratnih kulturnih referenc ali umetniških okvirjev, ni bilo idealno. Vseeno mislim, da so nekateri cenili moje delo in zanimivo je bilo opazovati, da so ga brali kot “domače” namesto “eksotično”, kar pa se pogosto zgodi na zahodu.

Razstavljala sem tudi na Univerzi v Jaffni, kar je bila odlična priložnost, da svoje delo prikažem tam, od koder prihaja moj oče.

Dela We Call Her Pulle še nisem razstavljala v Šrilanki, a bi ga rada.

Moje zadnje delo The Tangled Web of Belonging je bilo narejeno na pobudo založbe Raking Leaves in bo izdano v prihajajoči knjigi z naslovom A-Z of conflict, v katero bodo vključeni šrilanški umetniki in nekaj umetnikov iz diaspore, da bomo tako sestavili alternativni umetniški leksikon. Izdan bo v več državah, začenši s Šrilanko, in zanima me, kako bo sprejet.

Ironično je, da še nikdar nisem razstavljala na Švedskem … Šele pred nedavnim sem se sicer vrnila tja iz Velike Britanije, zato upam, da se bo to zgodilo v bližnji prihodnosti.