Nina Koželj: Zajčje leto
Umetnica Nina Koželj se ukvarja s slikarstvom, grafiko, kiparstvom in keramiko in ima značilen, drzen pristop do različnih materialov. Domiselne instalacije, ki kraljujejo na razstavi Zajčje leto, zasledimo že na samem začetku njenega ustvarjanja. Minimalistična, a hkrati obsežna postavitev je tokrat znova v znamenju napihljivih open, harmonikastih cevi in zračnih črpalk.
V pritličju razstavljena instalacija z naslovom Zajčje leto: Velika Gospa je v grobem sestavljena iz kolosalnega kiparskega dela in treh manjših instalacij, priključenih na električne ventilatorje. Delu nedvomno kraljuje iz lesa izklesano žensko telo. Ta sramežljivo suče noge navznoter in se z velikimi, podrobno modeliranimi stopali stiska na majhen lesen podstavek. Odločen relief in detajle lahko na telesu občudujemo zgolj do zgornjega dela pasu, saj se od tam naprej nad njim razteza velikanski rdeč balon. Ta v hipu pritegne pozornost zaradi svoje velikosti in pravilne oblike. Iz rdečega balona vodi plastična, zgubana cev. Poteka do napihljivega polivinilastega eksponata, v katerem je ovalen kos lesa. Veliki rdeči balon in manjši balonček, v katerem se skriva jajcu podoben predmet, sta čvrsto napihnjena, saj ju zračna črpalka venomer napihuje. Poleg sta še dva, skoraj identična eksponata – dve napihnjeni polivinilasti blazini, znotraj katerih je lesen objekt. Tudi ta dva sta povezana s cevjo, skozi katero kroži zrak in ju ohranja napihnjena. Na prvi pogled vsi trije balončki delujejo povezani v nekakšno omrežje s cevmi, ki se nato končno priključijo glavnemu, velikemu balonu, pritrjenemu na postavno, čvrsto telo neznanke. V resnici pa je z njo povezan le prvi balonček in zgolj en kos lesa. Preostala dva obstajata osamela, nepovezana z Veliko Gospo. Čeprav sta si s prvim podobna v velikosti, lesu in ceveh in sta v njegovi neposredni bližini, sta strogo ločena. Bivata v svojem lastnem izoliranem sistemu, ki se prvega ne dotika in nanj ne vpliva zares.
Zagotovo povezani pa so zračni kubusi, razstavljeni v zgornjem nadstropju galerije, stari znanci z naslovom Flow job. Tri napihljive glave z enakimi človeškimi izrazi zavzemajo celoten razstavni prostor, obiskovalca pa privabljajo s svojim nenehnim dviganjem in spuščanjem. 150 cm visoki kvadri se v štirih minutah v celoti napolnijo z zrakom. Po končanem polnjenju se pritok zraka konča in pokončne glave se kaj kmalu začnejo sesedati. Tik preden obrazi poljubijo tla, se črpalke znova vključijo in podobe zopet spravijo pokonci. Glave se tako priklanjajo, izvajajo intenzivne pregibe, se pačijo, tudi docela sploščijo ob tla. Njihova mobilnost ustvarja napetost, spravijo nas na trne, ki so tako kot glave zgolj navidezni in prenapihnjeni.
Umetnica se pri razstavi posveča smislu iluzije, napihovanju pomena in zmedenosti okoli njega. V grobem o zmotnem prepričanju o tem, kaj je resnično pomembno ali potrebno za srečo in samozadosten obstoj, sprašuje tako nas kot tudi sebe. Delo v pritličju naj bi navdihnil znan roman finskega pisatelja Arta Paasilinna z naslovom Zajčje leto. V romanu protagonist zapusti svoj ustaljeni vsakdan in se z najdenim zajčkom odpravi na potovanje, ki ga urno vodi stran od sivega, komercialnega življenja, k spoznanju ali dvema. Hitro se povprašamo, kaj je v našem življenju resnično pomembno, kaj je odveč, kaj nas zastruplja in kaj osvobaja. Naša primarna dognanja nas bržkone varajo in med naše prioritete zakoreninijo reči, vrednote in želje, ki v resnici niso nujne. Zdijo se, kot da so del nas, da nas napajajo in ustvarijo takšne, kakšni smo, tako kot občudovanja vredni izbrušeni kosi lesa zagotovo dopolnjujejo telo in dušo Velike Gospe. Nedvomno jih potrebuje za svoj dokončni razvoj in osvoboditev iz rdečega balona …
Za boljše razumevanje razstave je zagotovo potrebno branje spremnega besedila v brošurah ali se udeležiti vodstva po razstavi, saj umetničina kritika družbe vseeno ni tako očitna. Ob površnem in prehitrem ogledu del nas težko prebudi iz iluzije, ki jo neprestano kara. Obiskovalca namreč težje predramijo in prepričajo, ker ne šokirajo. Baje nas je malo poznavalcev finskega romana in veliko lenob, tisti moramo umetnine podrobneje pogledati in se nekoliko prisiliti, da nas potegnejo vase ali se nas tako ali drugače dotaknejo. Pomen in zaželena atmosfera razstave zato nista očitna na prvi pogled. To zna biti tako prednost kot tudi njena slabost. Navsezadnje nas zanimajo različne transformacije, cirkulacije energije in obstoja, dileme o tem, kaj je pomembno, kaj zgolj všečno, kaj sploh obstaja in zakaj. Prav navidezno skromna razstava, enakomeren šum motorja ali briljantno izrezljani nožni prsti in sramne ustnice nas lahko pripeljejo korak bližje k spoznanju, da v resnici potrebujemo zgolj en obdelan kos lesa.
