19. 10. 2021 / Kritika / Podobe

Nika Oblak & Primož Novak: In zdaj nekaj popolnoma drugačnega 12

Kdaj: 6.–29. 10. 2021
Kje: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti

Prostorska videoinstalacija (delo z naslovom Neskončnost (digitalna)) je sestavljena iz šestih ekranov, na katerih protagonistka s tekom ponazarja mitološko zgodbo o Sizifovem delu. Avtorja v središče postavljata človeka in njegovo nesmiselno vdanost v rutino – ujetost človeka v sodobni družbi – ter hkrati predstavljata svoj odnos do sveta in lastnega položaja v njem. Našo pozornost pritegne zvok enakomernih korakov, ki prihaja z brezprostornih videov, v katerih protagonistka teče neskončen tek v svoji udobni opravi. 

Galerijski prostor zavzema šest ekranov v krožni postavitvi na sredini sobe, ki prikazujejo premikajočo se podobo na belem ozadju. Kljub minimalistični postavitvi se pogled obiskovalca osredotoči nanje in na premikanje tekačice. 

Ko se po petih minutah opazovanja ekranov nič ne spremeni, lahko začnemo razmišljati o bistvu instalacije. Tudi po prebranem spremnem besedilu še vedno čakamo in upamo, da se bo oseba na zaslonih ustavila, mogoče pomahala publiki ali spremenila hitrost teka. Napeto opazujemo še naslednjih nekaj minut ali ur, saj izgubljamo občutek za čas, medtem ko čakamo, da bomo ponovno zagledali tekačico in se prepričali, da je še vedno tam in teče svoj neskončni krog. Ne vemo, ali prevladuje razočaranje ali olajšanje, ker se na ekranu ne dogaja nič novega, kar bi zamudili, če ne bi gledali. Ritmičen odmev njenih allstark, ki je edini prisoten zvok v prostoru, nas prevzame, saj ostali svet ni več tako glasen. Njena enakost, ko se vsakič pokaže na zaslonu, pred katerim stojimo, opominja na dejstvo, da je vsak posameznik komu ali čemu podrejen (to predstavlja beli prostor na ekranu), a kljub temu v življenju vztraja in ne razmišlja o drugih poteh. Potem se vprašamo, kdo ravna bolj nesmiselno – mi, ki gledamo ekrane na tleh, na katerih nekdo teče neskončni krog, in upamo na spremembo, ali ona, ki teče neskončni krog in se tega sploh ne zaveda. 

Foto Domen Pal – Aksioma

Razstava odpira vprašanja o samoumevnem prilagajanju digitalizaciji in robotizaciji človeštva, o izgubljanju osnovnih vrednot z nenehno izpolnjenostjo časa, v katerem postaja človek prezaposlen s službo in novimi tehnološkimi napravami. Nenehna zaposlenost v prostem in službenem času nas oddaljuje od humanističnih vrednot, ki smo jih pridobili v preteklosti in so bile izrinjene zaradi strahu pred izključitvijo in nesprejemanjem družbe. Naslov z dodano številko dvanajst nam pove, da to ni prva predstavitev, s katero sta avtorja pred obiskovalce postavila vprašanje, kdo sploh sem oziroma smo, ampak reprodukcija njunih videodel in nadgradnja cikla, ki sta ga začela ustvarjati leta 2003 (interaktivna videoinstalacija Laughing).

Kinetične videoinstalacije umetnikov se s spremenjenimi načini izražanja dotikajo vsakodnevnih problemov in jih z inovativno produkcijo predstavljajo publiki (Jumpers, 2010). Vse razstavljene instalacije slonijo na dejstvu, da je umetnost vedno bolj prožna v percepciji svojega dojemanja in interpretiranja. Nesnovnim občutkom in mislim dajeta avtorja z uporabo ekranov in oseb, ki se premikajo na njih, fizično obliko, gledalce pa vključujeta kot del svojega performansa (This is a performace, 2010). 

Mitološka zgodba o Sizifovem delu v kombinaciji s tekom slehernika je moderna interpretacija sodobne družbe. Navidezni plašč preproste realnosti, ki ga nosimo vsak dan, postavlja vprašanje, ali obstaja še kaj več od vsakodnevnega prilagajanja pritiskom in neizkoriščenega potenciala. Vprašanja o smislu življenja se v umetnosti vedno znova ponavljajo v želji po nekem prelomnem trenutku, ki bi osmislil nekaj tako neoprijemljivega, kot je namen človekovega obstoja na tem svetu. Instalacija izziva gledalca, da podvomi o odločitvah, ki jih je sprejel včeraj zjutraj, ki jih bo sprejel naslednji teden ali o katerih razmišlja za nadaljnjih deset let svojega življenja. Hitre tehnološke spremembe nam v virtualni realnosti dajejo neskončno možnosti, ki jih v resničnem življenju ne zaznavamo ali jih nočemo izkoristiti, saj nimamo občutka nadzora nad svojo usodo. Pri tem se sprašujemo, kdaj bo človek dojel, da je kljub pritiskom družbe in sedanjosti vladar svojega življenja.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

          
Foto Domen Pal – Aksioma