5. 8. 2022 / Podobe / Kritika

Neža Knez: Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj, poskus 2 (Cirkulacije)

Kdaj: 16. 12. 2021–21. 1. 2022
Kje: MGML, Galerija Tobačna
Kuratorstvo: Nina Skumavc

Intermedijska razstava Neže Knez z naslovom Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj, poskus 2, prikazuje poskus razbijanja samoumevnosti naravnih procesov v idiličnem naravnem okolju po principu terenske raziskave oz. »akcije«, kot terensko delo poimenuje avtorica sama. Tokratna »akcija« je nova v nizu raziskav, s katerimi avtorica razkriva samoumevnosti vsakdanjega sveta. Podoben pristop je že predstavila na razstavi Premestitve.

Avtorica tokrat pod drobnogled vzame idilično naravno okolje izven civiliziranega sveta, v katerem je hiša, postavljena na samem, obdana z neokrnjeno naravo: travnikom, potokom in gozdom. Na razstavi so na ogled posamezni elementi iz tega okolja, h katerim avtorica pristopa izrazito interdisciplinarno. Postavitev razstave je v obliki sosledja »postaj«, ki jim obiskovalec lahko sledi po vrsti ali prosto prehaja med njimi. Dela niso označena niti z imeni, niti z letnicami ali spremnimi besedili, torej je obiskovalec prepuščen lastnim interpretacijam videnega in slišanega.

Nekateri od razstavljenih elementov so vzeti neposredno iz narave, denimo kup odpadlega suhega listja, postavljenega na mizo, ali potočna voda, zajeta v skledo, medtem ko k ostalim avtorica pristopa večplastno z uporabo različnih metod in tehnik ter jih predstavlja kot niz senzoričnih instalacij. Tako lahko na video posnetku gledamo in poslušamo sekanje dreves ali žuborenje potoka, ali pa opazujemo povečano projekcijo posušene travniške cvetlice na steni. Avtorica gre še dlje, ko izbrane detajle iz narave predstavlja v makro perspektivi: v povečanem formatu lahko vidimo drevo skozi povečevalno steklo, ali poslušamo kapljanje vode v skledo, ki opremljena z mikrofonom oddaja njeno rezoniranje. 

Na razstavljenih delih so prisotni tudi igrivi trenutki, denimo v videu, v katerem avtorica pred seboj drži posnetke drevesne krošnje v različnih letnih časih in jih zaporedoma menjuje. Vtis, ki ga dobimo pri tem, je, da gledamo igro letnih časov v hitrem posnetku. Element igre je prisoten tudi v delu, sestavljenem iz v miniaturnem formatu natisnjene serije fotografij iz narave, zložene v obliki mini knjižic žepnega formata, in ki razstavljene na mizi obiskovalca kar vabijo k jemanju v roke, ogledovanju in listanju. Obenem k igri kliče tudi kup odpadlega suhega listja, ki obiskovalca kar vabi, da bi se vanj zakopal z rokami.

Vendar pa se idiličnost potoka, drevesa, travnika in gozda zabriše v videu, ki je po formatu največje od vseh razstavljenih del, in s projekcijo čez celo steno prikazuje sečnjo gozda mogočnih, visokih dreves. Iz pogovora s čuvajem razstave izvemo, da so omenjeni gozd izsekali zaradi postavitve električnega omrežja. Drevesa na posnetkih padajo drugo za drugim, poslušamo lahko lomljenje in podiranje mogočnih debel; njihovi padci spominjajo na domine. Prizori so še toliko bolj boleči, ker je poleg projekcije postavljena že omenjena miza s kupom odpadlega suhega listja. To daje slutiti, da gre za listje, ki je odpadlo s teh posekanih dreves, ali pa za tisto, ki bi na njih zelenelo, če bi jim bilo dovoljeno ostati in rasti.

Na razstavi so prisotni tudi zgodovins trenutki. Taka je denimo projekcija pokrajine z gozdom, posneta na 16-milimetrski filmski trak, proicirana na steno s starim, analognim modelom projektorja, ki bi verjetno že sam po sebi lahko služil kot razstavni artefakt. Ali pa drevo, ki ga v povečanem formatu lahko opazujemo skozi povečevalno steklo, ne da bi za pogled od blizu potrebovali kamero na telefonu ali digitalni fotoaparat.

Skozi razstavljena dela lahko razberemo naslednja sporočila. Avtorica teren, ki ga je izbrala za svojo tokratno »akcijo«, predstavlja kot poligon, h kateremu pristopa interdisciplinarno ter v njem prepleta različne trenutke. Potem nas – podobno, kot se narava pred nami odstira z vsem svojim bogastvom in pestrostjo – na razstavnih »postajah« vabi, da postanemo in si ogledamo katerega od izbranih trenutkov narave, ki se v različnih prikazanih obdobjih razlikujejo. azadnje z igrivimi vložki, ki jih vidimo v naravi sami in ki jih avtorica dodaja naravnim pojavom, odpira pot umetnosti preko igre in/ali z njo; umetnosti, ki ima, prav tako kot narava, neskončno moč.