Nevena Aleksovski: »Pomembno je, da je moje delo živo«

Umetnica Nevena Aleksovski je pravkar izdala nov zin NOW YOU ARE YOURSELF AND NOT YET YOURSELF. Izid je spremljala razstava v Kinu Šiška, saj je umetnica zmagovalka drugega Zine Vitrine natečaja (2016). Novi zin in risbe, ki ga sestavljajo, dopolnjujejo obsežno že večkrat razstavljeno produkcijo, zbrano v že kar nekaj zinov. Samo v letošnjem letu je bila Nevena Aleksovski vključena v razstavo Zini!, Sodobna zinovska produkcija v MGLC, razstavo Neki piše v Vodnikovi domačiji in Kaj je tvoje, nič ni tvoje! v Galeriji Alkatraz. Več o svojem aktualnem delu, prihodnjih projektih in seveda o načinu dela, nam je povedala v pogovoru.

Kaj je vzgib za novim zinom NOW YOU ARE YOURSELF AND NOT YET YOURSELF? Gre za nadaljevanje tvojega dela, kot ga že poznamo?

Gre za nadaljevanje moje prakse, za novo produkcijo risb, ki nastajajo zadnjega pol leta – nadaljevanje tega, s čemer se ukvarjam. Nisem določila novega okvirja ali nove osnove za ta zin. Risbe so se nabirale in hotela sem prikazati to, kar je novejše in kar je nastajalo v zadnjih mesecih. Skozi nek izbor so se risbe povezale med sabo.

Kako se novejša produkcija razlikuje od prejšnje? Že na prvi pogled je jasno, da je prisotne veliko več barve, nov je večji format zina …

Še vedno ostajam zvesta svojemu minimalističnemu slogu, pomembno mi je, da je stvar izčiščena, da ni preveč informacij, da je vsebina reducirana. Res je, začela se je pojavljati barva. Ne vem, mogoče zaradi poletja. Še vedno pa gre bolj za barvne poudarke, tudi v tem ostaja minimalizem. Mislim, da me barva ne bo odvlekla od polja, v katerem delujem zdaj. Še vedno ostajam pri risarskem izrazu. Res pa je možno, da so vremenski pogoji tisti, ki so vplivali na dodajanje barv, glede na to, da je to nastajalo v zadnjih mesecih. Veliko stvari vpliva na moje delo, tudi na vreme sem precej občutljiva.

Zagotovo se to pokaže tudi v postavitvi tvojih del – trenutno je v Kinu Šiška na ogled razstava ob izdaji novega zina. Na zadnjih razstavah, kjer si sodelovala, je bila bistvena za tvoja razstavljena dela njihova postavitev, kompozicija, ki si se je lotila sama. Kako si se je lotila tokrat?

Precej podobno. Vedela sem, da imam na razpolago eno steno, še vedno me ne vleče v prostor, ostajam na površini stene in tukaj se takoj pojavi asociacija na prazen papir ali platno. To pa za sabo povleče to, da interveniram na samo steno in da ta prazen prostor postane integralni del postavitve in dela. Delala sem na risbah manjšega formata, ki so del zina, vendar sem jih prenesla na platno, ker sem želela drugačno podlago. Vrnitev k platnu je bila izziv, ker že nekaj let nisem delala na platnu, papir mi res ustreza. Druga podlaga, drug material se obnaša drugače in zanimivo je, kako to usmerja delo. Ne vem, koliko bom nadaljevala s tem, bom pa zagotovo še več eskperimentirala s podlagami. Princip postavitve je sicer isti kot pri nedavnih razstavah, sem pa tukaj več delala s suhimi tehnikami (npr. suhi pasteli, oglje), tudi tako se razstavljene risbe razlikujejo od risb manjšega formata. Intervencija na steno pa je tokrat bolj abstraktna, bolj pride do izraza kolorit. Hotela sem, da je podlaga bolj ekspresivna, bolj svobodna in da pet razstavljenih platen izstopa kot nek narativ in da tako lahko vse skupaj deluje kot celota.

S tem, ko v postavitvi presežeš osnovni nosilec svoje risbe, najsi bo to papir ali platno, ustvariš pravzaprav povsem novo umetniško delo, ki pa dobi s tem tudi nek rok trajanja, omejen s trajanjem razstave. Kakšen je tvoj odnos do tega dejstva?

Povsem spontano sem o tem začela razmišljat tudi sama – dejansko mi to ustreza, ta efemernost. Ustreza moji življenjski filozofiji. Ta fluidnost. Morda je to značilnost duha našega časa, morda smo generacijsko zaznamovani s tem, ker ni več gotovosti, stabilnosti, tega, kar je bilo našim staršem bolj samoumevno. Danes imamo drugačen odnos do življenja. Všeč mi je pa tudi to, da so stvari v tem smislu site-specific, da so vezane na to lokacijo in da preprosto trajajo, dokler trajajo, potem pa izginejo. Na ta način tudi vadim nenavezanost na svoje delo in en ne preveč resen odnos – ne glorificiram konkretnega izdelka, ampak je delo del konteksta.

Tako si lahko potem vsakič, ko razstavljaš, tudi če neka dela ponovno razstavljaš, soočena s »praznim platnom«.

Tako, to so potem nova dela. Ampak mislim, da se to zgodi v vsakem primeru – tudi če se trudiš ostajati zvest enemu načinu razstavljanja – ključen je namreč prostor. Prostor, svetloba in publika zelo vplivajo na končno delo. Gre za živo stvar.

Iz tega torej izhaja nujna razlika med postavitvijo v MGLC in v Kinu Šiška, iz prostora samega?

Ja. Poleg tega pa je prostor tudi to, kako ga jaz doživljam, kako se v njem počutim, kakšni ljudje tam delajo, kakšna je interakcija med njimi in med nami. Do zdaj sem vedno zelo uživala ob tem, ampak verjetno bi bilo precej drugače, če se nekje ne bi dobro počutila. Vse to ima vpliv. Seveda tudi sama arhitektura. Pomembno je torej, da je stvar živa, da to, kar za dva tedna ali več pustim v nekem prostoru, tam zaživi, da komunicira z njim in da ne izgubim na spontanosti in neposrednosti.

Poglejva zdaj še pobližje tvojo risbo kot tako. Pri motivih, ki jih upodabljaš, me najbolj pritegne tvoj pogled na telo – figure upodabljaš fragmentarno, jih modificiraš, včasih duhovito, včasih bolj tesnobno. Zakaj prav telo?

 Mislim, da gre za precej intuitiven in iracionalen izraz. Nimam vnaprej zastavljenega koncepta, ki bi opredeljeval, zakaj se ukvarjam s telesom in na kakšen način. Moj princip je najprej intuitiven in ekspresiven, potem se šele vrnem nazaj in racionaliziram, kaj se je zgodilo in zakaj. Mislim pa, da je telo v ospredju, ker me zanima človek, človeška izkušnja sveta. S sabo in z drugimi se ukvarjam predvsem s psihološke perspektive, telo tako služi kot ikonografska povezava, saj najbolj neposredno predstavlja človeka – naša fizična prisotnost. Vse se v bistvu vrti okrog mojega zanimanja za človeško izkušnjo.

Iz podobnih vzgibov torej izhaja tudi uporaba pisane besede v tvojih delih? Na kak način se poslužuješ besedil?

Povsem spontano. S tem se je ukvarjala razstava Neki pišev Vodnikovi domačiji. Besedilo uporabljam predvsem kot likovni element, pisavo vkomponiram v kompozicijo. Tudi pomen se zgodi spontano – lahko je to nekaj, kar slišim mimogrede ali ko poslušam glasbo, lahko je to stavek, ki ga nekje preberem, in vse to potem kombiniram. Gre torej za zvoke in stavke iz zvočne krajine, ki me obkroža, jemljem jih iz zunanjega sveta. Redko pridejo besede tudi iz mene, kot nekaj poezijica, navadno gre za ready made besede.

Z besedami pa si se ukvarjala tudi že drugače, in sicer kot ilustratorka pesniške zbirke Ane Makuc Ljubica Rolanda Barthesa. Kako bi se se z njimi soočala takrat?

 Princip je bil pravzaprav drugačen, ker gre za poezijo moje prijateljice, osebe, ki jo zelo dobro poznam, njena poezija pa se mi zdi prelepa. Ni šlo torej za mojo ilustracijo pesmi, ki bi jo prebrala, ampak je šlo za celostno izkušnjo njene poezije, ki je inspirirala nove risbe, uporabila pa sem tudi nekaj starejših. Potem pa sva jih skupaj kombinirali, da so si besede in ribe kar najbolj ustrezale. Šlo je za sožitje dveh različnih jezikov, ki pa sta se poklopila. To je bila res lepa izkušnja. Skupaj sva tudi razstavljali in od takrat me zelo zanima to povezovanje različnih medijev in disciplin, sploh poezije.

Vrniva se še k zinu. Svoje risbe namreč pogosto izdajaš v obliki zina – zakaj ti je ta forma pri srcu?

 Predvsem mi je všeč distribucija umetnosti, ki jo omogoča zin. Mislim, da se dogaja precej bolj neposredno. Všeč pa mi je tudi zaradi hitrosti moje lastne produkcije. Jaz namreč rišem precej hitro in imam precej obsežno produkcijo, risbe pa dojemam bolj kot serije, funkcionirajo torej skupaj. Naravno se torej zgodi združevanje v formo zina. Za moj način dela je zin precej hvaležen medij.

Jeseni sodeluješ tudi na Bienalu neodvisne ilustracije. Kaj bomo lahko videli? Pripravljaš kaj novega?

Ja, mislim, da bom nadaljevala z novo prodkucijo risb, ki bodo malo večjega formata, nadaljujem v smeri risb, ki so zdaj izšle v novem zinu. Ostajam torej pri svojem slogu, a z novejšimi motivi in z več barve. To razvijam za Bienale. Slogovno in vsebinsko podobno, formalno pa novo – formati, podlage … To še nastaja. Trenutno sodelujem tudi na festivalu ilustracije 36 Mountains v Zagrebu. Vsak sodelujoči umetnik je dobil blok enakega formata, ki ga je moral porisat in to bo razstavljeno. Pripravljam pa še intervencijo, ki bo januarja v Kapsuli in bo vezna na ta konkreten prostor.

V Plečnikovi hiši pa je še na ogled tvoja grafika, ki si jo ustvarila za razstavni projekt JOŽE. Kako je bilo delati na takem projektu z jasno dolečenim virom navdiha?

Bilo je zanimivo! Ne spomnim se, da bi že kdaj delala na ta način. Princip je bil povsem drugačen, ker nisem izhajala iz svoje spontanosti, kot to počnem sicer. Plečnik je neverjeten. Ne vem, kako bi bilo, če bi bil kot vir navdiha določen nekdo, ki me ne bi zanimal in na kogar se ne be odzivala. Raziskovala sem njegovo delo in nato neke elemente njegove arhitekture in oblikovanja, ki so me povlekli, kombinirala s svojimi in sestavila v neko novo kompozicijo. Grafika bi morala biti najprej črna, kasneje smo se odločili za zlato barvo, tudi to potem malo spremeni stvari. Zanimiv proces torej in na nek način podoben delu, ki je namenjeno nekemu konkretnemu razstavnemu prostoru ali neki specifični razstavi, kjer se je treba na nekaj bolj fokusirati. Iskreno je meni bližji spontani način, da delo samo teče, da ga kasneje oblikujem in se potem umešča v nek prostor.

Zagotovo gre torej za izziv. Je bilo tako delo vendarle stimulativno?

 Zaenkrat je še stimulativno. Če bi bilo tega preveč, če bi delala samo na ta način, bi me po nekem času verjetno zadušilo. V vsakem primeru mislim, da umetniki potrebujemo redne pavze. Mislim, da ta pritisk, hiperprodukcija, konstantno razvijanje projektov na dolgi rok niso produktivni. Všeč mi je bila ideja, o kateri sem slišala – umetniška rezidenca, kjer umetniki dobijo priložnost, da ne delajo ničesar. Tja greš za eno leto in ne smeš delati, k temu se obvezeš. Nekaj takega bi bilo zanimivo poskusiti, ker si težko privoščimo, da bi si sicer vzeli tak čas. Duh časa, v katerem živimo, je tak, da narekuje nek tempo, produktivnost, še ko si doma, še prosti čas mora biti preživljen aktivno, tako da delaš na sebi! Aplikacije ti štejejo še korake. Izziv bi bil upor proti takemu diktatu, na način, da bi lahko svobodno delali.