Nemanja Golijanin: Leto prašiča – Year of the pig
3. 3.–27. 3. 2020 R-space (RAVNIKAR GALLERY SPACE)

Leto prašiča prinaša srečo in plodnost. Je simbol obilja, bogastva in zadovoljstva. Navkljub svoji razbohoteni ikonografiji, ki se na prvi pogled tiče docela pozitivnih lastnosti, prašič v najrazličnejših kulturah in umetnosti ostaja eno izmed najbolj ambivalentnih bitij. Svoje domišljeno, ponekod humorno razumevanje prašičje večplastnosti nam v duhu svoje lastne domačnosti predstavlja mlad srbski umetnik Nemanja Golijanin.
Nemanja Golijanin (1983) se je rodil v Bosni in Hercegovini, diplomiral je na Fakulteti za likovne umetnosti v Beogradu, kjer zdaj tudi živi. Ustvarja predvsem risbe in slike, tudi kolaže in kiparska dela. V galeriji R-space je razstavljal že leta 2018 na skupinski prodajni razstavi Last Christmas I Gave You My Art. V svojih delih izhaja iz samega sebe, pogosta je raba avtoportreta, šal, spominov in popkulture. Nekatere od prepoznavnejših serij so Naked Lunch, Strict Picnic in Surprise. Tokrat se vrača s samostojno razstavo, na kateri obujamo spomine, se nasmejemo in tudi skremžimo. Naslov razstave Leto prašiča sovpada s preteklim dvanajstim letom kitajskega koledarskega cikla, motiv pa se prav tako ujema z našim pogosto zamegljenim spominom na dobre stare čase. Četudi so trenutni tedni tik po izteku omenjenega prašičjega leta zaradi nastalih izrednih razmer negotovi in nekoliko neprikladni, za mnoge posameznike v družbi tudi pogubni, umetniških vsebin v galerijah ne gre v celoti zamuditi.

Večina gastronomskih podob od šestnajstega stoletja se dalje vrti okoli prašičjega mesa. Že stari Rimljani so svinjsko meso razumeli kot najboljše, kasneje pa so v številnih evropskih mestih v čast prašičem prirejali kulinarične karnevale. Zaradi svoje pasivne narave in večne lenobe se prašiči redijo veliko hitreje kot ostale rejne živali. Tako uspešno prinašajo srečo, obilje in bogastvo. Zakol in prodaja prašičjega mesa za kmeta sovpada z našim razbijanjem polnega hranilnika v obliki pujska. Prašič je simbol denarja, bogastva in ker menda prašiči ne morejo hoditi vzvratno, večnega napredka. Edino smiselno je, da se mu sčasoma pripišejo tudi lastnosti, kot so lenoba, nenasitnost, pohlep in nečednost. Ne samo, da nas dotična razdvojenost in ambivalenca značaja enači s prašiči, ampak omogoča tudi odlično orodje za ikonografsko aktualna umetniška dela. Nemanja Golijanin se s serijo postavlja ob bok Pornocratesu, Živalski farmi, Gospodarju muh in navsezadnje tudi Pujsi Pepi.
Na razstavi je razstavljenih deset manjših uokvirjenih slik v mešani tehniki, tri platna večjega formata in kopica keramičnih prašičjih uhljev. Najbolj pritegnejo slike, na katerih umetnik upodablja kultne jugoslovanske avtomobile, kot so zastava 101. Poleg so upodobljeni prašiči, ki se vozijo v avtomobilu, kukajo iz oken, stojijo na strehi ali pa v nas zrejo izza natrpanega prtljažnika. Avtomobili vseh barv, razporejeni v maniri znanega poparta, z beograjsko registracijo predstavljajo oddaljen spomin na boljše čase, katerih interpretacija ostaja spremenljiva. Četudi nas motivika potiska v zanos nostalgije in priljubljene kolektivne zavesti, umetnik tokrat s subtilnejšimi elementi popkulture prevprašuje vlogo posameznika v sedanji požrešni dekadentni družbi. Pri tem ohranja zadostno mero humorja, ki je značilna za vsa njegova dela. Prašič, obešen na pisane leteče balone, truma spotikajočih se pujskov na poti iz puhastih oblakov in njihov delček poti za rešetkami ali kot del skromnega pogrinjka s priborom. Ali spremljamo njihovo pot iz klavnice ali v klavnico? Razporeditev del in poteza risbe nas prepuščata ugibanju, ali so videti zadovoljni ali v grozi preplašeni, se vozijo ali prevažajo. Četudi je umetnik glede prihodnosti in nadaljnjega poteka naše družbe razmeroma pozitiven, razstava vsebuje precej ironije in kočljive zavesti, saj nas z odlitki prašičjih uhljev vseeno postavlja na realna tla. Dvanajst različno zavihanih, presenetljivo velikih uhljev za zadnje leto ducatnega cikla kitajskega horoskopa, saj naj bi prašič ob cesarjevem ali Budovem vpoklicu živali kajpak prišel zadnji.
Nemanja Golijanin pri svojem ustvarjanju posega po osebnem arhivu knjig, fotografij, tudi igrač. S pomočjo ponovnega analiziranja, spominjanja in sledenja aktualnemu dogajanju jim pripisuje dodelane pomene in nove razsežnosti. Dela nato upodablja v pripovedni obliki s kar se da veliko odkritosti in humorja. Prašič je kralj živali in ostaja neverjetno podoben človeku, njegova zgodba pa je tudi znotraj razstave mnogotera. Zaradi svoje vseprisotnosti v jeziku, literaturi, kulinariki in religiji se prašič umešča v sfero posameznika in svetovne skupnosti. Avtor ga lahko predstavi kot karikaturo, šalo, kosilo, simbol uničenih vrednot ali izničenega sočutja, predvsem pa kot naš odsev v zrcalu. Spopadamo se namreč z družbenimi neenakostmi, finančno nestabilnostjo in manipulativno politiko, posledica česar so naše deformirane neuravnovešene vrednote in hlepenje po preteklosti, kjer smo bili vsi svobodni in srečnejši, vozili smo fine avte in jedli zdravo domačo hrano.
Tako kot metafora prašiča je tudi razstava sama nekoliko ambivalentna, vsekakor pa ikonografsko močna. Tako, kot je lahko preprosta in nostalgično hudomušna, je takisto kompleksna in politična. Prašič je povezan s srečo, bogastvom in prosperiteto , pa tudi umazanostjo, posmehom in požrešnostjo. Ga bomo pojedli ali se identificirali z njim? Ga bomo označili za neumnega in umazanega ali za genetsko najbolj podobnega človeku? Nenazadnje smo najverjetneje mi tisti, ki se vztrajno drenjamo na zadnjih sedežih starih avtomobilov, nismo pa povsem prepričani, ali drvimo v sosednjo klavnico ali obljubljeno lepšo prihodnost.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec