Naši heroji v UGM
Z odprtjem razstave, ki bo na ogled vse do 23. avgusta, in z mednarodno konferenco dan po otvoritvi, se je pričel evropski projekt, znotraj katerega bodo partnerske ustanove, z UGM na čelu, do leta 2017 raziskovale in prikazovale to pozabljeno obdobje in njegovo refleksijo v sodobnem času.
Pravkar odprta razstava k osvetljevanju in kontekstualizaciji socrealistične umetnosti pristopa osredotočena na prevladujoče teme zgodnjega povojnega obdobja, hkrati pa opozarja na slogovni razvoj socrealizma, na katerega je takoj po vojni močno vplivala vloga Jugoslavije kot sovjetske varovanke, po razkolu leta 1948, pa se je od sovjetskih zgledov distancirala in raziskovala motive upora ter osvoboditve iz lastne težnje po neodvisnosti. Jedro razstave predstavlja pet značilnih del, ki pokrivajo pet prevladujočih tem in glavne umetnostne zvrsti tistega časa: boj oz. upor je predstavljen na primeru reliefa z Grobnice osvoboditeljem Beograda Radete Stankovića; zmaga na primeru Spomenika borcem Rdeče armade, v Batini, Antuna Augustinčića; močan motiv trpljenja je prikazan s Spomenikom odporu in trpljenju Lojzeta Dolinarja; motiv graditeljev novega časa z barvitim muralom Slavka Pengova − Borba jugoslovanskih narodov za svobodo in obnovo domovine, v Vili Bled; pomen lika osebnosti pa je predstavljen na primeru neuresničenega spomenika Marxu in Engelsu Vojina Bakića. Ta pomembni hrvaški kipar je raziskoval abstraktne forme, ki z modernizmom v drugi polovici 50. let nadvladajo socrealizem. Osrednja dela starejših avtorjev spremljajo refleksije sodobnih umetnikov, ki s svojimi intervencijami spodbujajo k novemu premisleku o umetnosti, prežeti z ideološko sporočilnostjo in, danes v veliki meri, razvrednotenimi spomini. Razstava je zaokrožena z vpogledom v usodo socialističnih spomenikov po razpadu Jugoslavije in njihovim načrtnim uničevanjem. Razstavljenih je štirideset umetniških del petindvajsetih avtorjev.
Herojskost se v socrealizmu kaže na več ravneh: heroj borec, heroj delavec, herojskost trpljenja in herojstvo imensko izpostavljenih narodnih junakov ali idejnih vzornikov. V ospredju je človek ali bolje: človeški ideal. Neke vrste polbožanstvo, ki je malemu človeku dovolj blizu, da se z umetnostjo ustvarja kolektivna zavest, a hkrati dovolj tuje, da se vzpostavlja in učinkovito ohranja strahospoštovanje ter občutek veličine ideala. V tem pogledu Našim herojem z vzpostavitvijo dialoga med patetično, udarno in visokoletečo umetnostjo zgodnjih povojnih let in sodobno umetnostjo časa, v katerem je socrealizem vsaj ironiziran, če že ne popolnoma izvržen in ignoriran, uspe prikazati obrat, v katerem mali človek postane večji od monumentalnih upodobitev, te pa so mu podvržene na milost in nemilost.
Zanimivo je prikazano razhajanje Jugoslavije s sovjetskimi vzori − v umetnosti (četudi naročeni). Postopno, a vztrajno in trmasto izražanje jugoslovanske neodvisnosti ter samosvojosti v odnosu do Sovjetske zveze: od prvih spomenikov Rdeči armadi do postopne opustitve realizma in obrata k abstraktnemu v sredini 50. let prejšnjega stoletja. Ne gre pa prezreti tudi spremembe v odnosu do ideala boja in dela: od začetnega entuziazma ter idealizacije upora in gradnje novega sistema do bolj realnega zavedanja, da gre za težaško in naporno delo. Ta sprememba se kaže v povsem brezmadežnih upodobitvah Borbe jugoslovanskega naroda za svobodo in obnovo domovine Slavka Pengova iz leta 1947, nekaj let kasneje pa v bolj življenjskih Pengovovih freskah v avli Fakultete za rudarstvo v Ljubljani, kjer so delavci upodobljeni kot od dela umazani in izmučeni.
Med sodobnimi deli, ki s časovno distanco vzpostavljajo odnos do socrealističnih velikanov je intervencija Luize Margan, ki je meščanom Reke omogočila, da se iz oči v oči spogledajo s kolosalnim kipom partizanke oz. alegorije svobode. Tako počlovečenje herojev ali poveličanje ljudi gledalca osupne. Jekleni vsevedni pogled ideala je odraz neomajne identitete socialističnega junaka, vanj zreti s človeškim pogledom, ki se zaveda propada ideala in vse zgodovine, ki je sledila, pa pomeni premoč majhnega, a resničnega, nad velikim in nedosegljivim. Podobno učinkuje performans Siniše Labrovića iz leta 2000, ko umetnik s fiziološko raztopino očisti in nato povije v začetku devetdesetih let poškodovani Spomenik upora proti fašizmu, ki upodablja ranjence. Na razstavi pa je mogoče videti tudi dela, ki si za izhodišče postavljajo vprašanje o dejanskem položaju spomenikov socrealizma. Kot recimo slika Petminutna revolucija III. Arjana Pregla, ki spomenik revoluciji na Trgu republike zamenja z abstraktno figuro iz pisane modelirne mase in tako izrazi dvom v dejansko vlogo spomenika nekega drugega sistema in nekih drugih vrednot.
V Umetnostni galeriji se torej začenja večletno obdobje raziskovanja socialistične umetnosti, v katerega je vključenih več ustanov iz srednje in jugovzhodne Evrope. Glede na obsežnost in večplastnost izbranega obdobja Naši heroji uspešno predočijo pomembne predstavnike in značilnosti socialističnega realizma kot sredstva državotvornosti v prvih povojnih letih, njegov razvoj v odnosu do sovjetskih zgledov in, kar je še posebej dobrodošlo, neposredno refleksijo sodobne umetnosti na padle malike. Tako lahko razstavo, ki je, kot pravi kustosinja Simona Vidmar, proti prvotnim pričakovanjem izpadla bolj muzejsko, resnično vidimo kot uvod in izhodišče za nadaljnji diskurz in razstave, ki bodo, upam, odgovorile na številna vprašanja, ki jih pričujoča odpira. Pomembni med temi vprašanji sta zagotovo dve smeri, ki sta v razstavi le nakazani: ostri obrat iz socrealistične umetnosti v modernizem, pa tudi vprašanje odnosa do te umetnosti danes, kakor se razlikuje od ene postsocialistične države do druge. Obiskovalci poskušamo prikazane heroje posvojiti in jih razumeti ter do njih vzpostaviti reflektiran odnos, v katerem upodobljeni niso več le politično sredstvo, temveč umetniški objekt, ki priča o idealu minulega časa.
