+MSUM: Izbor del iz zbirke Moderne galerije Arteast 2000+ in iz nacionalne zbirke

Stalna zbirka, postavitev 2019-2021
Kdaj: 19. avgust 2019 — 31. avgust 2021
Kje: +MSUM, Ljubljana
Naslovna fotografija: MG+MSUM arhiv

Pri razstavi izbora del iz zbirke Moderne galerije Arteast 2000+ in iz nacionalne zbirke gre za osveženo postavitev izbranih del stalne in razvijajoče se zbirke Arteast 2000+, ki jo je Moderna galerija oblikovala kot zbirko s poudarkom na vzhodnoevropskih avantgardah iz obdobja po 2. svetovni vojni in ki je prepoznana v širšem mednarodnem kontekstu. Namen zbirke je vzpostaviti pregleden arhiv umetniške produkcije, z njim pa odraz družbenopolitične problematike ter položaja umetnosti in kulture od povojnega obdobja do socializma preko tranzicije in neoliberalnega kapitalizma sodobnega časa. Zbirka Arteast 2000+ je od leta 2011 del stalne zbirke +MSUM, odprte istega leta. Zbirka predstavlja preko petdeset imen umetnikov_ic in umetniških kolektivov z Balkana ter iz srednje in jugovzhodne Evrope.

Aktualna postavitev je razdeljena na štiri tematske sklope in izpostavlja štiri tematike: (1) ženske, (2) spomenike, (3) umetnost-znanost in (4) paviljone, ki so postavljeni v pritličju in 1. nadstropju muzeja. Postavitev se uvodoma dotakne teme kategorizacije umetnosti, pri čemer se naslanja na kategorizacijo umetniških praks, kot jo je postavil nemški filozof in kulturni kritik Walter Benjamin, predstavnik in utemeljitelj ene najpomembnejših kulturoloških smeri, kritična teorija družbe. V nadaljevanju sledimo tematskim postavitvam — to so ženske, spomeniki in paviljoni.    

Ob sprehodu med razstavljenimi deli stalne zbirke se v prvem nadstropju najprej znajdemo v tematskem sklopu ženske, v katerem se soočamo z vprašanjem o vlogi ženske v odnosu do družbe, umetnosti ali (v ožjem smislu) skupnosti ter njeni vlogi v medosebnih odnosih, pa tudi z vprašanjem o meji med osebnim (zasebnim) in kolektivnim (javnim) ter o družbeni delitvi spolov. Nazadnje se sklop dotakne še širših družbenopolitičnih tem, pri katerih se postavlja vprašanje odnosa umetnosti do politike, vsakokratne družbene ureditve in družbenih neenakosti. Z omenjenih vidikov se zdi doprinos predstavljenih umetnic izjemen, saj z umetniškimi praksami, pri katerih pogosto angažirajo same sebe, naslavljajo aktualna družbenopolitična vprašanja in se odzivajo na širšo družbeno kuliso. Na ta način npr. preizprašujejo dojemanje ženske kot objekt in pod vprašaj postavljajo patriarhalno, celo antropocentrično družbeno ureditev, v kateri je ženska postavljena v vlogo gospodinje-žene-matere. Izpostavljajo (zamolčane) teme nasilja nad ženskami in se poigravajo s kategorizacijo žensk kot apriornih seksualnih objektov.

Razstavljena dela v prvem nadstropju pokrivajo širok nabor medijev: performans, instalacija, videoperformans, happening, fotografski arhiv, slika, kip, instalacija, risba. Ta dela predstavljajo odziv na vprašanja družbeno-politične stvarnosti, odgovor na razmerja moči, na vlogo umetnosti v družbi in položaj umetnika ter – tako se zdi – prisegajo na avtonomijo umetnosti v prostoru in času. S konceptom avtonomije umetnosti oz. umetniške avre, kot jo je utemeljil Walter Benjamin, se srečamo v uvodnem delu razstave in do te točke si razstavljena dela tematsko sledijo. 

V tem sklopu so predstavljene umetnice z Balkana ter iz srednje in jugovzhodne Evrope. Marina Abramović se v delu Ritem 0 denimo predstavi v vlogi umetniškega objekta, ko v performativnem delu postavi predse paleto instrumentov, ki jih lahko obiskovalci uporabijo na njenem telesu – objektu. Katalin Ladik z delom z naslovom Neposlušno preizprašuje pozicijo ženske v družbi in provocira patriarhalno moralo v jugoslovanskem socialističnem kontekstu. S podobnimi vprašanji se Vlasta Delimar spopada v delu Artemija #11, poroka z Željkom Jermanom, ki temelji na resničnem dogodku in predstavlja žensko v družbenih kategorijah gospodinje, matere, umetnice in ljubimke.

Če nadaljujemo ogled po razstavnem prostoru, pridemo do študentske dokumentarne razstave z naslovom Življenja spomenikov, v kateri so predstavljene študentske raziskovalne naloge na temo spomenikov iz obdobja po drugi svetovni vojni. Naloge so nastale v sklopu seminarja Umetnost za skupnostno rabo, ki poteka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani s sodelovanjem Moderne galerije. Obiskovalcu ni jasno, ali je postavitev del stalne zbirke ali gre za začasno postavitev. Zaradi povezave s sklopom spomeniki, ki so ena od štirih osrednjih tem stalne postavitve, bi lahko ugibali, da je razstava del stalne zbirke.

V nadaljevanju so razstavljena dela posameznih avtorjev, ki tematiko spomenikov naslavljajo v širšem smislu. Gre za dela konceptualne umetnosti, ki motiv spomenikov posredno naslavljajo z različnimi mediji: sliko, kipom, performansom, instalacijo, fotografijo in fotoarhivom. Razstavljena je dekorativna hobi skulptura Arjana Pregla, katere podoba temelji na javnem obeležju Draga Tršarja. Gre za delo, ki je del medinstitucionalnega projekta MONUMENT – DRAGO TRŠAR pod vodstvom Moderne galerije. Naprej vidimo prerformans Gyorgyja Galantaia v sodelovanju z Julio Klaniczay in Guglielmom Achillejem Cavellinijem, ki poustvarja kip Vere Mukhine z naslovom Delavec in kolhoznica iz leta 1937. Avtoportret Zofie Kulik s palačo, pri katerem gre za kolaž črno-belih fotogafij, povezuje podobe božjega v likovni umetnosti in arhitekturi. Namesto krone je avtorica uporabila obrnjeno podobo (fotografijo) Palače kulture in znanosti, najvišje zgradbe v Varšavi. Potem so tu še David Maljković, ki v instalaciji povezuje navidezno neprimerne in nepričakovane strukture v nov objekt (novo resničnost?), zbirka del avtorjev OHO in kolektiva IRWIN ter fotoarhiv umetniškega performansa z naslovom Triglav umetnikov Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše. 

Tematski sklop spomeniki je torej predstavljen z dveh perspektiv: s perspektive raziskovalno-arhivskega pristopa, kot ga prikazujejo projektne naloge o spomenikih v Sloveniji iz obdobja po drugi svetovni vojni, ter s perspektive spomenikov v vlogi motiva in simbola, pri čemer se avtorji ukvarjajo z njihovo umestitvijo v aktualnem družbenem kontekstu in raziskujejo njihov potencial.

Tretji del postavitve predstavlja dela, ki preizprašujejo področje umetnosti in znanosti. Tukaj se predstavljajo Edvard Zajec, Marko Peljhan z delom Makrolab, modelom modularne vesoljske postaje za preživetje v posthumanem svetu, in Vadim Fiškin, ki v delu Kaj je na drugi strani? preizprašuje povezave z aktualnim znanstvenim raziskovanjem Zemljinega površja. Interaktivni spletni umetnik in pionir interaktivne umetnosti Vuk Čosić s programerskim delom najbolj znane prizore filmskih klasik predstavlja v ASCII-grafiki. Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica, znani kot kolektiv BridA, predstavljajo projekt Trackeds, ki združuje videomapiranje in programsko kodo za sledenje gibanju, postavljeno v frekventno urbano okolje. Področje umetnosti v postgravitacijskih pogojih v povezavi s suprematizmom predstavlja kolektiv umetnikov, ki ga sestavljajo Dunja Zupančič, Miha Turšič in Dragan Živadinov. Andrej Škufca z instalacijo Ksenomorfni objekti predstavlja deloma razbrazdano materijo, ki še vsebuje sledi produktnega oblikovanja, vendar ni več namenjena ljudem. V tretjem razstavnem sklopu z naslovom znanost-umetnost gre torej za raziskovanje pogojev in oblik (umetniškega ustvarjanja) v povezavi s post-humanim svetom. Postavljajo se vprašanja: Kdo bo avtor umetniških del? Za koga bodo nastajala? Kje bodo predstavljena javnosti? in podobno. 

V tematskem sklopu umetnost-znanost je treba omeniti tudi gibanje (Nove) Tendence, ki je delovalo med letoma 1960 in 1973 v Zagrebu. Umetnike, ki so delovali znotraj gibanja, je hrvaški umetnik Darko Fritz aktualiziral in predstavil v seriji razstav, ki so imele dolgoročen vpliv predvsem z vidika povezovanja umetnikov vzhodne in zahodne Evrope v obdobju hladne vojne, hkrati pa izpostavlja potencial novih tehnologij v povezavi z umetnostjo ter začrta sekcijo konceptualne umetnosti. 

Četrti tematski sklop naslavlja temo paviljonov ter pregledno predstavlja dela skupine OHO iz šestdesetih in Neue Slowenische Kunst (NSK) iz osemdesetih let 20. stoletja. Predstavitev zbirke teh dveh umetniških kolektivov ima obliko paviljona, ki predstavlja trajnostno strukturo za predstavljanje umetniških oblik in manifestacij. Tukaj je na ogled tudi knjiga umetnika Ištvana Išta Huzjana, ki je vzpostavil primerjavo med korejsko avantgardno umetniško skupino The Korean Avant-Garde Association in umetniškim kolektivom OHO. 

Tokratna postavitev stalne zbirke Arteast 2000+ obiskovalca informira z umetniško produkcijo iz obdobja po 2. svetovni vojni ter s predstavitvijo umetnikov in umetniških kolektivov z Balkana in iz srednje in jugovzhodne Evrope, vse to pa predstavi v štirih glavnih tematskih sklopih: ženske, spomeniki, znanost-umetnost in paviljoni. Razstavljena dela so predstavljena pregledno in naslavljajo družbene teme, ki so v preteklosti oblikovale nova družbena in umetniška gibanja, enako aktualne pa ostajajo tudi danes. Razmerja moči, vloga in pomen umetnosti, položaj umetnika in vloga umetniških idej v povezavi z (radikalnimi) umetniškimi praksami so vprašanja, s katerimi razstava naslavlja uvodno izpostavljeno temo avtonomije umetnosti. Predstavljena umetniška dela pričajo o tem. 

Uredil: Jernej Čuček Gerbec