Mlada ženska umetnost v Šiški, prvi del

Še vse do 3. maja 2017 je na ogled projekt z naslovom Mlada ženska umetnost v Šiški, prvi del, ki predstavlja umetniška dela in projekte štirinajstih bolj in manj uveljavljenih umetnic pri nas (Urška Aplinc & Maja Burja, Lea Culetto, Nina Čelhar, Živa Drvarič, Katja Felle, Sanela Jahić, Anja Jelovšek, Neža Knez, Dalea Kovačec, Jara Vogrič, Valerie Wolf Gang, Zavetišče za zavržene rastline: Anamari Hrup & Eva Jera Hanžek). Vključene umetnice so »mlade« ustvarjalke, avtorice mlajše generacije, ki študij pravkar zaključujejo oz. so ga zaključile pred leti. Na podlagi brskanja po njihovih življenjepisih in spletnih straneh lahko postavimo okvir: rojene med 1980–1995. Mlada ženska umetnost naseljuje različne lokacije v Šiški in centru Ljubljane, zato o enotni razstavi ne moremo govoriti. Gre za več manjših prezentacij umetniških del in projektov, ki gostujejo v različnih ustanovah oz. delih mesta (Dvorana Skladovnica JSKD, UAUU.Univerzalni Atelje Uličnih Umetnosti, MOTA–Muzej tranzitornih umetnosti, Kino Šiška v času otvoritve, hodnik galerije Photon), osrednja razstava pa se nahaja v GalerijiGallery.

Odprta forma projekta je zanimiva. V dialog postavi različne ljubljanske prostore oz. institucije, ki so za čas razstave posodile svoje zidove ali del svojih prostorov, čeprav projekt sicer ne sodi v njihov redni program. Sodelovanje med različnimi lokacijami je najverjetneje zahtevalo nemalo usklajevanja, vendar se vseeno pojavi pomislek, kako optimalna je (bila) predstavitev določenih del, koliko prostora jim je (bilo) odmerjenega. Mlada ženska umetnost želi aktivno poseči tudi v mestno tkivo soseske Šiška, saj Lea Culetto za svojo prostorsko postavitev učinkovito izkoristi sicer neizrabljen prostor založbe trgovine Eliza (Celovška cesta 11), tandem Zavetišče za zavržene rastline pa svoj projekt v obliki vodenega sprehoda predstavlja nekje na »divji poti« med Vodnikovo cesto in Kinom Šiška. Projekt nam obiskovalcem ponuja dinamični obhod, če se seveda odločimo, da bomo vse lokacije tudi obiskali. To je bilo zaradi razdrobljenosti po mestu zagotovo najlažje storiti na organiziranem otvoritvenem ogledu od prostora do prostora, ki je potekal 12. aprila od šeste do pol devete ure zvečer.

Razstavo je kuriral vizualni umetnik in profesor na ALUO, Žiga Kariž. V kratkem obrazstavnem besedilu je zapisal: »Kljub izredno zanimivi ponudbi umetniških vsebin, ki jih pri nas ustvarjajo vsi mladi umetniki ne glede na spol, se – zaradi hkratnega spoznanja, da so pri nas prav umetnice tiste, ki so prevzele vodilno vlogo pri ustvarjanju vidnejših umetniških del – zdi nujen in neizogiben pregled umetniške produkcije mladih avtoric, ki naglo in nepovratno odpirajo novo poglavje sodobne slovenske umetnosti.« Razstava si za izhodišče torej jemlje »hkratno spoznanje« (več oz. katerih?) opazovalcev naše lokalne sodobne umetniške scene; te so si enotni v prepričanju, da so slovenske umetnice »prevzele vodilno vlogo pri ustvarjanju vidnejših umetniških del«. Na podlagi katerih dejstev je ta močna izjava podana in komu jo pripisati, ni jasno. Novinar Marjan Horvat izjavo v članku Živi in vitalni angažma (Mladina, 7. 4. 2017) utemelji z »nagradami, ki jih umetnice mlajše generacije za umetniška dela dobivajo v tujini« (izpostavi Jasmino Cibic, Niko Autor in Sanelo Jahić) ter prispevek konča s citatom Kariža: »Pred desetletji so, razen redkih izjem, v slovenski umetnosti prevladovali moški. Bili so prejemniki večine državnih nagrad za dosežke v kulturi in umetnosti. Danes lahko ugotovimo, da so mlade umetnice zasedle, če lahko tako rečemo, vsaj polovico terena, ki je bil prej v domeni moških. Tudi iz naše razstave je razvidno, da je umetniških del mladih umetnic veliko, da so zelo dobra, in to se bo prej ali slej pokazalo tudi v priznanjih.« Umetniška dela prejšnjih generacij umetnic torej niso bila »dovolj dobra«, da bi lahko postala vidna? So nagrade ter priznanja zares tako pomemben odraz kvalitete ali bi bilo bolje, če bi rekli, da je (ne)nagrajevanje ustvarjalnih dosežkov umetnic (tudi) strukturno pogojeno? Tudi vidnost oz. nevidnost umetnic (nekoč in danes) je namreč posledica sistemske diskriminacije žensk v družbi, posledično v umetnosti. Realnost umetnic, teoretičark, kulturnih delavk, ki se v širši in alternativni javnosti spopadajo z (ne)formalnimi ovirami, ni bila in ni neproblematična, pristajanje na stereotipe ali ločevanje teorije od prakse pa ne vodi k družbeni solidarnosti ali izboljšanju pogojev za delovanje žensk v umetnosti in kulturi. Projekt ne preizprašuje vloge umetnice, njene podrejenosti in/ali izločenosti iz sistema umetnosti, niti nanjo vsaj delno ne opozori. Najverjetneje to tudi ni bil namen Mlade ženske umetnosti, projekt je bil pač zastavljen drugače – in to je povsem legitimno.

Vseeno je pomembno opozoriti na (ne)ustreznost formulacij, ki se vežejo na razstavo in javni govor o njej. Kaj točno naj bi bila »ženska umetnost«, ki jo organizatorji jasno (četudi nehote) postavijo v primerjalni odnos do tiste druge, drugačne oz. prve, »moške umetnosti«? Kdo je mladi umetnik in kako se v odnosu do njega vzpostavlja »mlada umetnica«? Kdaj ste nazadnje slišali koga, ki bi z vso resnostjo govoril o »mladi moški umetnosti«? (Mlada slovenska moška umetnost #1 je bil sicer naslov razstave Tomota Stanića in Gašperja Capudra v galeriji K18 v Mariboru pred dobrim letom dni, a naslov je bil zastavljen kot provokacija, ironija in pomislek). O sporočilnosti naslova bi organizatorji lahko še enkrat razmislili, čeprav ali ravno zato, ker po njihovih besedah »razstave nikakor ne smemo razumeti skozi enopomensko optiko naslova, saj gre v osnovi za odprto predstavitev, ki prevzema formo prečnega prereza nekega obdobja, ne da bi se pri tem obremenjevala z vlogo spola in naravo ‘ženstvene’ umetnosti«. Razstava se torej nekako vnaprej opraviči za tisto, kar bo izrečeno; vnaprej se želi otresti posledic in odgovornosti lastnega izjavljanja. Že pred odpiranjem potencialne debate nam da jasno vedeti, da ni mislila nič slabega, da ne želi nikogar postavljati v diskriminatorno pozicijo.

»Naslov je seveda natančno premišljen.Verjamem, da omogoča številna branja, razumevanja, asociacije in interpretacije. Prav tako sem prepričan, da je – kot v sodobni umetnosti ni redkost – zgovoren sam po sebi, prav tako pa postavlja dela, ki tvorijo razstavo, v dodatna dinamična razmerja,« zapiše Kariž na Facebooku. Javni govor hitro postane depolitiziran in del sproščene komunikacije, ki se, ker ni poglobljenega obrazstavnega teksta, ki bi dela postavil v širši kontekst, premakne in v obliki kratkih replik odvije kar na Facebooku. Seksizem pa se najlažje reproducira prav tako; v tem sproščenem, prijateljskem vzdušju najraje postane subtilen. Zdi se neškodljiv in celo »dobronameren« (pred časom smo ob aferi Flisar ugotavljali, da je slovenski prostor prepreden s seksizmom, ki ni le simptom dogajanja na kulturniškem ali umetnostnem, ampak na širšem družbenem področju.) V najboljšem primeru bi se obiskovalke_ci lahko potrudili, da bi naslov razumele_i kot provokacijo. A ta ostane prazna, ne izpolni svojega namena, saj nas razstava k drugačnemu mnenju ali zaključku ne napotuje.

Morda še komentar glede »pregleda«, ki se zdi »nujen in neizogiben« in ga želi vzpostaviti projekt. Gre za pregled, ki to ni in ne more biti. V najboljšem primeru lahko govorimo o vpogledu v trenutno produkcijo mlajših umetnic. Oz. še natančneje: lahko govorimo prav o dotičnem pogledu, saj je »pregled« pripravil »nedeljski« kurator Žiga Kariž – za »nedeljskega kustosa« ga okličejo kar organizatorji iz GalerijeGallery sami, formulacija ni moja. Nabora se torej loti profesor akademije, ki z izjemo Valerie Wolf Gang (Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici) razstavi »le« diplomantke oz. študentke ALUO. Na čigavo pobudo je projekt nastal? Kako nanj gledajo ustanove, ki skupaj z GalerijoGallery tvorijo Galerijsko četrt Šiška in so projekt na nek način podprle, saj v njem (vsaj fizično) sodelujejo? Je, če želi biti Mlada ženska umetnost neke vrste »pregled«, ta nastal na podlagi analize prezentacij in razstav umetnic v zadnjih letih, je upošteval nagrade (OHO, ESSL)? Kje so umetnice iz Akademije za vizualne umetnosti, AVA? Kakšna so npr. njihova dela po relevantnosti za naš prostor, je njihov umetniški izraz drugačen? Katere vrzeli v našem prostoru je projekt želel zapolnit in kako na njih odgovarja?

»Pregled ženske umetnosti«, ki »prevzema formo prečnega prereza nekega obdobja« je torej pripravil moški – ne zunanji, ampak izrazito notranji opazovalec. Ja, vsaka razstava je izjava in vsak izbor je vedno izključujoč, selektiven in stvar preferenc. A po nekem konceptualnem ključu izbrana »selekcija« ene osebe ne more zastopati celotne generacije oz. nekega obdobja. V našem majhnem lokalnem prostoru, ki razstav podobne vrste ne producira na vsake pol leta, pa se vse prehitro lahko zgodi prav to. Horvat tako razstavo velikopotezno imenuje »prva pregledna razstava ustvarjalnosti mlajših slovenskih vizualnih umetnic« (Mladina, 7. 4. 2017), ne da bi to, kdo je »pregled« pripravil in s kakšnim namenom je nastal, vsaj malo analiziral. Tiste, ki v to »pregledno« razstavo niste bile vključene (tudi če ste povabilo npr. zavrnile) – prav vam je, sedaj se pa ne boste zgodovinile! Ker se obeta še nadaljevanje, Mlada ženska umetnost v Šiški, drugi del, bodo imele umetnice, ki smo jih nekateri na razstavi pogrešili (npr. Tia Avsec, Živa Božičnik Rebec, Maja Hodošček, Ana Legčević, Andrea Knezović, Nina Koželj, Maruša Meglič, Iza Pavlina, Iva Tratnik), najverjetneje priložnost za sodelovanje prihodnjič.

Naj kot zanimivost opozorim le še na primerjavo z dvema razstavama, ki sta bili pri nas na ogled pred časom. GalerijaGallery in Vodnikova domačija sta poleti gostili razstavo z vsaj delno ujemajočim se naslovom Mlada srbska scena: U10 – (Para)metri percepcije, v Galeriji Vžigalica pa smo pretekli mesec lahko videli razstavo Pozdravi iz Celja, ki je svoj izbor prav tako načrtno omejila zgolj na ustvarjalke, ki sooblikujejo celjsko umetniško sceno. Zanimivo je opazovati, kakšen jezik ubeseduje te različne razstave.

Mlado žensko umetnost v Šiški, prvi del prav v navezavi na »mladost« projekta morda spremlja preveč »lahkotnosti«, manko širšega konteksta ter analitičnosti v kuratorskem delu.