Milijana Babić: Sama si je kriva
V KC Tobačna 001 v Ljubljani se je 12. januarja odprla razstava reške umetnice Milijane Babić. Avtorica se osredotoča na izsledke različnih raziskav v povezavi s pravicami šibkejših in ranljivih družbenih skupin. Največkrat gre za podatke, ki govorijo o kršenju osnovnih človekovih pravic in o družbenih normah, standardih, dejstvih, pred katerimi si (pre)večkrat zatiskamo oči. Najpogostejše teme, okoli katerih zariše svoje ustvarjanje, se dotikajo politike spola, spolne diskriminacije in nasilja nad ženskami. Kot je zapisala kustosinja razstave Alenka Gregorič: »V času polemiziranja s pridobljenimi in v ustavah evropskih držav zapisanimi človekovimi pravicami, ki so vodilo in zakonitost demokratične družbe, se je nujno upreti vdiranju mnenja različnih institucij v osnovna vprašanja o ženskem telesu.« Ob tem ni potrebno posebej poudariti odseva duha časa, ki bode in kriči od želje po spremembah.
Fotografska razstava Sama si je kriva v majhnem prostoru predstavi dva sklopa, ki sta si na prvi pogled zelo različna, a hitro vidimo, da ni čisto tako. Oba sta povezana z aktivizmom, saj prikazujeta izvedeni akciji oziroma intervenciji. Prvi, imenovan Molitev k Mariji, je sestavljen iz fotografij majhnih dimenzij brez okvirjev, ki prikazujejo oglasne table v cerkvah, na katerih je prilepljena molitev, ki jo je umetnica snovala oziroma priredila sama. Kompozicija fotografij je raznolika, a najverjetneje naključna, ob vsaki pa je napisano, po kolikem času so molitev odstranili. Milijana Babić se je namreč v času rezidenčnega bivanja v Ljubljani osredotočila na vlogo institucije Rimskokatoliške cerkve v povezavi z vprašanjem pravice žensk do samoodločanja. Kritičnost in institucijo (ali kar kritičnost do institucije) je vnesla v prostore, namenjene zbiranju in molitvi, ter tako na oglasne table štirinajstih ljubljanskih cerkva izobesila novo Zdravamarijo, ki prosi za pravice žensk, predvsem tistih, ki jim preti nevarnost žalitve, izkoriščanja, kazni, prodajanja, posilstva, in za tiste, ki se jim je zapisano zgodilo ali se jim dogaja. Ob tem velja omeniti, da se je s podobno tematiko večkrat srečala tudi v domači Reki, kjer je med drugim izvedla umetniško akcijo pred tamkajšnjo ginekološko kliniko, kjer je podobno kot v Sloveniji dežurala iniciativa Štirideset dni za življenje. Ob njih so izvedli kontraprotest z uporabo njihove retorike in s tem opozorarjali na nujnost svobodne izbire ter utrjevali (ali se morda ponovno bojevali za) pridobljene civilizacijske in ustavne pravice.
Ker je že dolgo znano, da religije ni samo v cerkvah, ampak se kaže tudi drugje, drugi del razstave prikazuje izvedeno intervencijo v javnem prostoru, ki je potekala 10. januarja na Prešernovem trgu. Akcija imenovana Čudež življenja je nastala kot odgovor na projekcijo istoimenskega filma proti izbiri, na pročelju frančiškanske cerkve, ki je prikazoval splav kot uboj. Tokrat se je »čudež« uporabljal kot upor proti rabi javnega prostora za širjenje propagande posameznih institucij v prid lastnim interesom. Akcija je zasnovana na izjavah žrtev, ki so prijavile nasilje v Društvu za nenasilno komunikacijo. Na sončnih žarkih so lahko mimohiteči, morda kateri izmed njih tudi sotrpeči, prebrali nekaj izjav žrtev, ki so bile posiljene, niso smele jemati kontracepcije, morale so pustiti službo, so bile prisiljene v splav ali so njihovi partnerji nad njimi izvajali drugačno nasilje. Ob ubijajoči realnosti je z vsakim stavkom moč zaznati tudi (čudež) tihega, a zelo jasnega in javnega upanja, ki v sebi nosi neizrečeno možnost sprememb. Vedno bolj se zdi potrebno pre(d)stavljati nasilje nad ženskami v javnost(i), saj se kljub formalni enakosti med spoloma, tako nasilje še vedno velikokrat razume in obravnava kot stvar zasebnosti. Posledično se v to »intimnost« vedoči ne »vtikajo«, s tem pa prihaja do procesa normalizacije nasilja nad ženskami.
Zdi se, da glavni namen umetnice ni sama fotografska razstava, temveč je ta le sredstvo ohranjanja in predstavljanja drugih dveh projektov. Razstavi se lahko očita nepravilnosti, ki morda naključnega obiskovalca razočarajo, kot je na primer postavitev fotografij, ki bi lahko bolj zapolnile prostor, ali vsebina teh v prvem delu, kar se poskuša preseči z besedilom ob njih. V prostoru fotografije (morda zaradi majhne dimenzije in/ali majhne kvantitete) ne pokažejo vsega, kar bi lahko, a glavno sporočilo in izvedbo umetnice je mogoče razbrati in ceniti. Ta nas s fotografijo iztrga iz udobja vsakdana in opominja na erozijo temeljev enakosti. Vrhunec razstave je zagotovo fotografija, ki predstavlja akcijo na Prešernovem trgu, ter primer boja (ali obrambe) proti/pred neokonzervativnimi gibanji. Ljudje radi ignoriramo tuje trpljenje in se delamo, da ne obstaja ali se nas ne tiče; ob izjavah žrtev, oddaljenih lahko tudi nekaj centimetrov od nas, je to težko. Upamo lahko, da bo ignoriranje za marsikoga pretežko, in bo umetnica s celotnim projektom za seboj potegnila druge akcije in spremembe na področju odnosa do vseh oblik nasilja nad ženskami.
Namesto sklepa tokrat povabilo. V torek, 31. januarja, ob 17.00 vabljeni na voden ogled po razstavi in pogovor z umetnico Milijano Babić.
