Milena Usenik: Povezovanja. Slike in risbe 2004 – 2015
Barvita zmeda
Po končani športni karieri in dveh uspešnih nastopih na olimpijskih igrah se je Milena Usenik podala v umetniške vode in leta 1965 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Nekaj let po opravljeni slikarski specialki sta se z možem Emerikom Bernardom preselila v Istro, kjer sta dobila prostore za svoje ustvarjanje. Navdušenje nad istrsko pokrajino in arhitekturo je prenesla v svoja dela in se tako večino časa posvečala barvi, svetlobi in ambientu. V modnih revijah je našla navdih za svoja najbolj prepoznavna dela v stilu pop arta. Pritegnili so jo ženski modeli z raznoraznimi pisanimi oblačili, igrivost in vzročnost modnih dodatkov. Fascinirale so jo barve, valovanje, sence in nianse. V stiliziranih podobah modnih deklet, njihovih elegantnih oblačilih ter poudarjenih šalih ni videla odvečne potrošne navlake, ampak priložnost za raziskovanje vzorcev in gibanje oblik. Motivi oblačil, modnih dodatkov in ostalih tkanin so postajali vedno večji, pobližje upodobljeni in poenostavljeni. Iz svojevrstnega pop arta se je Milena Usenik počasi obrnila na abstrakcijo, pri kateri vztraja še dandanes. Na razstavi je v grobem predstavljeno zadnje desetletje njenega ustvarjanja.
Med vsemi razstavljenimi deli nedvomno izstopa delo z naslovom Triptih (2015), ki je tudi eno izmed najmlajših del. Ne glede na velikost in kričeče barve ostalih platen, trije posamezni šopki rož upodobljeni na Triptihu pritegnejo največ pozornosti. Tri velika, skupaj obešena platna zavzamejo celotno steno. Na stranskih je upodobljen šopek rož iz ptičje perspektive, na sredinskem platnu pa pogled ostaja frontalen. Delo deluje precej impresionistično, nanosi barv so spontani in igrivi, barve pa pastelne in neagresivne. Kombinacije barv na posameznih platnih so skladne in druga z drugo delujejo prijetno. Čeprav gre za tihožitje, gledalec dobi občutek dinamičnosti, saj mu zaradi različnih perspektiv in vihravih potez čopiča s katerimi so cvetice, mizica ter ozadje za njimi upodobljene, oko venomer bega sem ter tja. Triptih si med vsemi razstavljenimi deli zasluži največ pozornosti, saj poživi celotno razstavo in nedvomno izstopa kot najzanimivejše in morda najbolj všečno delo na razstavi. Ostala dela posledično delujejo manj prepričljivo in manj navdušujoče.
Ostalih deset platen, ki so rezultat avtoričinega abstraktnega ustvarjanja zadnjih desetih let, je bolj kaotičnih in delujejo agresivno. Na posameznih delih prevladujejo rdeči in zeleni odtenki, barve so žive in s širokimi, dolgimi potezami nanesene na platno. Podobne nanose in zaplate barv opazimo tudi na preostalih platnih, ki pa zaradi izbire barv delujejo manj dodelana. Neskladnost barv in nerodno prelivanje le-teh deluje prisiljeno ter gledalca ne potegne vase, pač pa ga napada. Čeprav naj bi dela predstavljala izseke močno približanih podob in njihovo zgoščeno obliko, je koncentracija nanje skorajda nemogoča. Naslovi kot so Bucika, Senčka, Pljusk, Pomlad namignejo na vsebino slike in obiskovalca pahnejo v iskanje smiselnih oblik ali podob. Abstraktna dela, ki vsebujejo take naslove, seveda niso nič novega, zbega le kustosova informacija, da umetnica zgoščuje in širi svoje motive ter jih v izsekanih kadrih v okviru svoje vizije prenaša na platna. Pripravi nas na neko bistvo, odgovor skrit v barvah in gibanju površine, ki pa ga je težko najti.
Posvetimo se še skupku devetih manjših slik, vpetih v okvir. Te so podobne velikim platnom, sestavljene so iz široke palete barv in vihravih, drznih potez, a so zaradi svoje velikosti bolj obvladljive. Zraven so v prehodu v naslednji prostor izobešene še samostojne risbe, ki delujejo kot osnutki ali skice kasneje nastalih barvitih platen. Zaradi postavitve ostanejo skorajda neopažene, čeprav grobo pojasnijo princip umetničinega ustvarjanja. Z njihovo pomočjo naj bi gledalec domnevno lažje poiskal in si razložil vsebino kasneje ustvarjenih slik.
Ob pogledu na cvetlični Triptih ali omenjene risbe, ostali akrili na platnu z izjemo del Prečrtana in Barvita bržkone izvisijo, ne navdihnejo in celo nekoliko razočarajo. Triptih pozitivno izstopa, a hkrati poudari ostala, manj uspela dela. Čeprav se po avtoričinih besedah in mnenju kustosa njena umetnost venomer razvija in nadgrajuje, dela tega žal ne potrjujejo Res, da se je umetnica pogumno zagnala v abstraktno umetnost, a ji morda stilizirane figure in njen, vsekakor bolj prepoznaven pop art, vseeno bolj ležijo.
