Milanski teden oblikovanja (Milano Design Week)
Kdaj: 4.–10. september 2021 Reportaža iz prve roke
Teden oblikovanja se je po enoletnem premoru zaradi epidemije znova vrnil v prestolnico oblikovanja, Milano. Mesto je dogodek prvič gostilo v jesenski izvedbi, septembra, in prvič v zgodovini pod vodstvom ženske, 38-letne Marie Porro. Po lanskem boju s koronavirusom se zdi, da je prestolnica Lombardije znova oživela in se najpomembnejšega oblikovalskega dogodka lotila s še bolj svežimi idejami ter očmi, dovzetnimi za aktualno situacijo in prihodnost oblikovanja.
Milano kot eno najpomembnejših evropskih ekonomsko-poslovnih stičišč si ne more zatiskati oči pred okoljsko krizo, v katero drvimo, zato ni presenetljivo, da so vlogo kuratorja letošnjega tedna oblikovanja predali arhitektu in urbanistu Stefanu Boeriju. Boeri je v zadnjem desetletju v središču pozornosti v svetovni arhitekturni stroki, njegov koncept zelenega nebotičnika Bosco Vertikale (»Navpični gozd«) pa ga postavlja na zemljevid najpomembnejših okolju prijaznih arhitekturnih inovacij. Njegova vizija postkoronske različice največjega oblikovalskega dogodka je prinesla svežino in novo dimenzijo, pri tem pa šestdnevnega dogodka ni povečala, temveč ravno obratno. Salone del Mobile, največja razstava pohištva na svetu, je bila v septembrski izvedbi preimenovana v »Supersalone« in zmanjšana na petino prejšnje velikosti, saj je gostila le 464 razstavljavcev v primerjavi z 2.418, ki so sodelovali na zadnji izvedbi dogodka aprila 2019.
Prva izvedba milanskega tedna oblikovanja sega v leto 1961, odkar velja za najpomembnejši in ključni pohištveni sejem v svetovnem merilu. Vse do danes se je dogodek odvijal v razstavnih paviljonih Fiera Milano, v zadnjih letih pa se je dogajanje postopoma približevalo in odpiralo mestu s spremljevalnim dogodkom Fuorisalone, ki je nastal kot odskočna deska za predstavitve mladih, še neuveljavljenih oblikovalcev. Letošnji kurator Boeri prinaša veter sprememb s t. i. Supersalonom, zamišljenim kot popolnoma odprt dogodek za širšo javnost, ki je imela po navadi prost vstop le v zaključnih dneh sejma. Poudarek letošnjega Supersalona je bila trajnost, tudi z vidika organizacije sejma, zato dogodki niso bili postavljeni v novozgrajene začasne hale, ki bi živele le šest dni, ampak so se predstavitve produktov večinoma odvijale v razstavnih prostorih (»showroomih«) sredi mesta. Izziv je bil združiti komercialno plat dogodka z njegovo kulturno dimenzijo. Tradicionalna ideja tržnega sejma se je tako prelevila v enotedensko izkušnjo, ko mesto diha skupaj z dogodkom in ne ob njem. Iz lastne izkušnje lahko potrdim, da je svežina novega koncepta na milanskih ulicah zelo zaživela, predvsem v predelu Brera v središču mesta in v četrti Isola. Samo središče mesta so preplavili zanimivi razstavni prostori uveljavljenih oblikovalskih znamk, ki pa niso bili le klasične prodajalne produktov, temveč predvsem pripovedovalci zgodb.
Isola je predel na severu Milana, ki slovi po svoji sproščenosti. Zaradi nižje zazidave se zdi, da si v manjšem mestu znotraj mesta, z grafiti porisana četrt pa velja za središče alternativne in mladostniške umetnosti, zato se mi zdi, da je idealna za predstavitve mladih umetnikov. Mestna četrt Isola je med tednom gostila številna predavanja in delavnice za mlade kreativce, v tednu oblikovanja so oživela pozabljena dvorišča in zapuščene zgradbe. Vsebinsko je bilo tudi tukaj veliko poudarka na trajnostnem oblikovanju, kritiki potrošniške družbe in boju proti okoljskim spremembam. Poglede obiskovalcev središča Isole je najbolj pritegnil hudomušen, a na svoj način tragičen Kavč-19, izdelan iz zavrženih kirurških mask in reciklirane PVC-folije. Oblikovalka Tobia Zambotti je na ulicah zbirala uporabljene maske, jih dezinficirala in ponovno uporabila kot polnilo za kavč, ki zaradi hladne modrine mask spominja na ledeno goro kot simbol globalnega segrevanja ozračja v času okoljske krize.
V ospredju so bili razmisleki o novih materialih in razvoju novih, naravi prijaznih materialov, izjemno pomembno pa se mi zdi, da določen produkt končno ni več viden le kot končni izdelek, ampak so se mladi oblikovalci začeli spraševati o celotni produkcijski verigi, ki pripelje do njega. Takšne razmisleke in predvsem dejanja pogrešam pri velikih oblikovalskih znamkah, ki imajo moč in kapital za konkretne spremembe, vendar žal še vedno vse prevečkrat v ospredju ostaja le estetska plat določenega produkta. Razkorak med idejami in prototipi mladih oblikovalcev ter ponujenimi izdelki uveljavljenih oblikovalskih velikanov, predvsem italijanskih, je glede na alarmantno situacijo, v kateri se je znašla celotna družba, žal še vedno prevelik.
Slovensko oblikovanje se je v okviru paviljona MAO Slovenija in razstave [Tunel 29] – Oblikovanje za postapokaliptični svet predstavilo v razstavnem kompleksu Superstudio v sklopu prireditve Superdesign Show na Via Tortona. Z izborom tridesetih izdelkov, ki napovedujejo bivanje v prihodnosti, se je razstava odlično vključila v letošnji teden oblikovanja ter požela veliko pozitivnih odzivov obiskovalcev in medijev. Izdelki, ki jih je izbrala mednarodna komisija, so prejeli znak odličnosti slovenskega oblikovanja, ki ga podeljuje Center za kreativnost. Razdeljeni so bili na tri sklope glede na velikost in na tri sklope glede na uporabnost: bivanje, proizvodnja po principu »naredi sam« in prehranjevanje. Vsi trije sklopi predstavljajo eksponate, katerih oblikovalci gledajo prihodnosti naravnost v oči, bodisi z uporabo recikliranih materialov, z uporabo invazivnih rastlinskih vrst ali z modularnim pohištvom, ki ga sam sestaviš doma. Vsem izdelkom so skupni nekakšna prvinskost materialov in oblik, kritičen razmislek o prihodnosti in izredno skladno medsebojno dopolnjevanje na razstavi, kar so obiskovalci večkrat pohvalili.
Kot oblikovalka enega od izdelkov v slovenskem paviljonu sem pogrešala več mednarodnih obiskovalcev in več strokovne publike. Zaradi popolnega odprtja Supersalona širši javnosti je bilo na dogodku prisotnih ogromno študentov, ki so nabirali ideje za svoje študijske projekte, manjkala pa je mednarodna publika producentov in predstavnikov mednarodnih, tudi čezoceanskih blagovnih znamk, kar je logična posledica omejitev potovanj zaradi epidemije. Čeprav se je letošnji dogodek odvijal v skrčeni različici, smo razstavljavci zadovoljni. Namen tokratne izvedbe je bil ponuditi boljšo kakovost ob manj dogodkih, kar je tudi dobra perspektiva za prihodnost. Milanski teden oblikovanja pa se v svoji klasični, spomladanski obliki vrača že aprila prihodnje leto.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič
