16. 6. 2017 / Podobe / Kritika

Metka Krašovec: Potovanje

Do konca junija je v Bežigrajski galeriji 2 na ogled razstava letošnje Prešernove nagrajenke za življenjsko delo Metke Krašovec, hkrati pa je to tudi prva razstava umetnice po sprejemu nagrade. Pregledna razstava naslovljena Potovanje predstavlja tako potovanje v umetnost Metke Krašovec in v neskončne umetniške svetove slikarke, kakor tudi potovanje po spominih njenih mnogoterih potovanj, ki so poleg drugih vplivov generirala njeno umentost. Na ogledu je dokaj obsežen izbor slik in risb, ki zajemajo skoraj 50 let ustvarjanja, izvzeto je njeno delovanje v sedemdesetih letih minulega stoletja, slike na papirju in akvareli.

Slika Potovanje iz leta 1968 kronološko odpre razstavo in predstavlja slikarske začetke Metke Krašovec, v katerih sta vladali geometrijska strukturiranost prostora in rdeča barva, ter dokazuje, da igrajo potovanja v njeni umetnosti veliko vlogo. Metafizični prostor in tematika potovanja, ki sta prisotna v tej sliki, nakažeta nadaljnjo pot njene umetnosti.

Sledijo risbe v mnogih tehnikah iz obdobja med leti 1980 do 1990. Risbe, ki predstavljajo pomemben protipol njenim slikam, so v svojem vzdušju in tehniki lahkotnejše, spontane in bolj direktne v primerjavi z izjemno dodelanimi slikami v tehniki pointilizma, za katerimi je ogromno dela in organizacije, risbe pa nastajajo brez predhodne vizualizacije. Prikazujejo lahkotne in lebdeče svetove s prizori figur, živali, igre, simbolov, besed, ki na belem listu papirja segajo v neskončnost. Predstavljajo potovanje vase, ki je bruhnilo na plan.

Nato se odprejo slike, nastale med 1992 in 2009, ki predstavljajo zrelo slikarsko obdobje Metke Krašovec. Na ogled je Trojno ogledalo (1992), eno od njenih ključnih del, kjer je fokus na figuri, nato pa se preko fokusa na pokrajini v sliki Vigilije (1995) perspektiva osredotoči na vrt, kot je to med drugim opazno v Semiramidinih vrtovih (2003) in Satie (2005–2008). Naslikani svetovi niso odslikave realnega sveta, ampak podobe iz njenih potovanj kot okvir za imaginarne svetove, ki služijo ponazarjaju sporočila. Sanjski svetovi preko sublimnega vzdušja in arhetipskih podob vzbujajo občutke pomirjenosti, sprijaznjenosti, univerzalne lepote, božanskosti, absolutne resnice.

V razstavo so vključena tudi najnovejša dela, ki so nastajala med letoma 2010 in 2016 in so že bila razstavljana, med drugim pod intimnim naslovom Dnevnik. So potovanje v notranji svet in zopet ponazarjajo kombinacijo krajin, igre dveh teles, lebdečih figur, živali in so podkrepljene z verzi različnih avtorjev (César Vallejo, Emily Dickinson, Amy Winehouse in drugi). Mešani risarski tehniki se v tem sklopu (za razliko od del, nastalih v osemdesetih) prvič pridružita pesek in bleščice; ozadje risb prav tako ni več bel papir, ampak je narisana podlaga.

Opazovanje del Metke Krašovec je potovanje v izjemne svetove, kjer vlada univerzalna lepota kot ponazoritev absolutne resnice, ki je v svoji srži lepa in popolna. Absolutna resnica kot vse, kar obstaja, tako materialno kakor nematerialno; sestavna energija, ki je samozadostna, uravnovešena, lepa, vseprisotna – Eno. Kakor je avtorica sama povedala v govoru ob sprejemu Prešernove nagrade, ima slika to moč, da v sebi skoncentrira podobe, v katerih se gledalec lahko prepozna. Opazovalec v njenih delih preko sublimnega vzdušja in arhetipskih podob v sebi najde stik s tem, kar je najlepše, nabolj plemenito in blizu Enemu. Dela Metke Krašovec v sebi nosijo izjemno moč in lepoto, kar je prava redkost, zato je razstava absolutno vredna ogleda.