Mathieu Bablet: Ogljik in Silicij
Založba: VigeVageKnjige Leto izida: 2022 Prevod: Saša Jerele Spremna beseda: Alain Damasio
Ogljik [C] in silicij [Si] sta dva od najpogostejših in za življenje najpomembnejših kemijskih elementov. Ko govorim o »življenju«, ne govorim samo o živih bitjih iz mesa in krvi (ali drugih organskih materialov), ampak tudi o tistih iz jekla in elektronike – elementa sta namreč v rabi tudi v robotiki. Če bi moral poiskati imeni za prva primerka nove generacije androidov, ki so po videzu in duši enaki ljudem, in bi se mi Adam in Eva zdeli preveč očitni, bi ju poimenoval ravno po teh dveh elementih. Podobno je morda razmišljal francoski stripar Mathieu Bablet, ko je iskal imeni za glavna junaka svojega dela Ogljik in Silicij, ki je v prevodu Saše Jerele lani izšlo pri založbi VigeVageKnjige.
Risoroman se začne z »rojstvom« naslovnih likov: ginoidke Ogljik in androida Silicija. Ogljik in Silicij predstavljata začetek novega poglavja za UI in robotiko, saj sta po zunanji podobi, kogniciji in radovednosti skoraj enaka ljudem. Njun namen bo, kot je namen vsakega robota, pomagati človeštvu. Kot je v navadi za zgodbe s takšnim nastavkom, poglavitna tema hitro postane vprašanje o samozavedanju androidov in želja po preseganju tovarniško nastavljenega smisla življenja. Ko se jima po nizu travmatičnih dogodkov uspe osamosvojiti, se Ogljik osredotoči na povezovanje z ljudmi in spreminjanje družbe, Silicij pa človeštvu obrne hrbet, pobegne in se usmeri v raziskovanje sveta. Čeprav sta si androida sorodni duši, imata nasprotujoče si nazore glede usode človeštva in se zato drugače odzivata na počasni, večstoletni propad človeške družbe. Najhujša groza UI ni to, da nas bo iztrebila à la Terminator, ampak da se bo umaknila in se morda celo naslajala nad neizbežnim razkrojem narave in družbe, ki ga bomo ljudje s svojo ozkoglednostjo povzročili sami. S tako usmeritvijo se risoroman loči od mnogih apokaliptičnih pripovedi z enakim ozadjem in zariše svojo lastno pot raziskovanja osrednjih tem. Bolj kot na etiko pri uporabi UI se osredotoča na vprašanje individualnosti in spiritualnosti. Ko se bo UI začela zavedati same sebe, (se) bo začela spoznavati. Omogočanje tega je zadnji korak njenega razvoja.
Zgodba se odvija preko več robotskih generacij, Ogljik vsakič zamenja telo, Silicij pa se trmasto oklepa svoje prvotne podobe. Tu se pokaže zanimivo nasprotje med njunima značajema – Ogljik, ki ne prisega na duhovnost, veliko časa preživi zunaj svojega telesa, v medmrežju, Silicij, ki ga zanima duhovno (samo)raziskovanje, pa v medmrežje ne zahaja pogosto in ga bolj zanima telesnost. Fotonegativni prizori samega medmrežja, brezoblične magme, iz katere sta se rodili zavesti glavnih likov in v katero se na koncu povrnejo vsi androidi, so vizualni prikaz širine androidskega zaznavanja sveta. Medmrežje predstavlja človeku nevidno podatkovno bazo za androide in pobeg od razpadajočega sveta realnosti, v katerega čez čas začnejo zahajati tudi ljudje, hkrati pa je pripomoček za bolj dinamično posredovanje zgodbe. Tu bom izpostavil prizor pobega glavnih likov pred nevarnostjo, v katerem se sočasno odvija dogajanje v medmrežju in v realnosti. Poudarek zgodbe v resnici ni toliko na vplivu, ki ga ima UI na človeško družbo, ampak bolj na življenju ter (notranjih in zunanjih) preprekah nesmrtnih androidov kot avtonomnih subjektov, ki nočejo biti zgolj človekova igrača. Bralec je tako rekoč prisiljen nanje pogledati kot na posameznike z lastnim življenjem in željami in sprejeti dejstvo, da jim tega življenja ne smemo odrekati. To, da se zgodba osredotoča predvsem na potovanja glavnih likov, pa ne pomeni, da ni prostora za sociološko-filozofska vprašanja. Risoroman prikaže nekaj zanimivih pojavov, npr. druženje ljudi in androidov v medmrežju, subkulturo »brezobrazcev« (androidov, ki na zunaj kažejo svojo robotskost) in novodobna religiozna gibanja. Tukaj nastopi težava: pripoved hitro skače po časovnih obdobjih, tovrstne ideje pa so zasidrane v času in prostoru. Tako se zdi, da zgodba načenja veliko tem, ki jih nato ne razišče do konca. Avtor bi se temu morda izognil, če bi bili časovni preskoki manjši in če bi lahko bralec skozi zgodbo spremljal pojav in razvoj omenjenih fenomenov.
Risoroman poleg vsebinske monumentalnosti določa še umetniška dodelanost. Barvna paleta je živa in široka, večinoma obsega tople barve (rdeča, oranžna, rjava, ki posebno močne postanejo v trenutkih napetosti), v čustveno bolj ranljive trenutke pa avtor vnaša hladne barve (modra, zelena in vijolična). Panoramski pogledi na pokrajine, ki jih obiskujeta Ogljik in Silicij, pogosto zavzamejo večji del strani in tako avtor v bralcu vzbudi občutek veličine sveta. Risbe znotraj okvirčkov so polne detajlov (denimo predmetov, razmetanih po sobah in ulicah, ter raznih gub, odrgnin in udrtin), kar skupaj s pomenljivimi barvami pomaga oživiti prizorišča zgodbe in like, ki jih naseljujejo. Tisto, kar ilustracijam ne uspe najbolje, pa je ustvarjanje človeških podob. Te ležijo nekje med stilistično karikiranostjo in realističnostjo, so nepopoln kompromis med obema pristopoma. Težavo predstavlja predvsem čustvena ekspresija, na določenih točkah so obrazi likov tako izmaličeni, da je težko jasno razločiti predstavljeno emocijo. To ne velja le za androide, kjer bi bila okrnjena emotivnost morda celo odlika, ampak tudi pri dejanskih človeških likih, kjer to predstavlja zgolj oviro pri vživljanju v dogajanje.
Kljub tem pomislekom se mi zdi obravnavano delo izjemen primerek žanra znanstvene fantastike v stripu. Glavni odliki sta širokopotezna zgodba, ki na nov način obravnava že obravnavano, in drzen, četudi nepopoln likovni prijem. Založba VigeVageKnjige se odlikuje po bogati ponudbi kakovostnih risoromanov – Ogljik in Silicij ni nobena izjema. Morda pretiravam (morda pa tudi ne), ko rečem, da se nam pri pričujočem delu obeta nova klasika, ki je sedaj dostopna tudi slovenskim bralcem.
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
