7. 7. 2022 / Podobe / Kritika

Letizia Battaglia: Fotografija kot življenjska izbira

Kdaj: 24. 5. 2022-2. 10. 2022
Kje: Galerija Jakopič, Ljubljana
Kuratorstvo: Francesca Alfano Miglietti
Raziskava in izbor iz arhiva: Maria Chiara Di Trapani in Marta Sollima
Strokovno sodelovanje: Anna Colussi in Julija Hoda

Zatemnjeni polkletni prostor galerije, skrit v stavbi Ferantovega vrta arhitekta Edvarda Ravnikarja, kar kliče po retrospektivnih fotografskih razstavah, ki v zadnjih letih pravzaprav tudi predstavljajo osrednje področje in usmeritev Galerije Jakopič. Galerija, ki je v preteklosti predstavila že več tujih in slovenskih fotografov, je tokrat k sodelovanju povabila ikono sodobne italijanske fotoreportaže, aktivistko Letizio Battaglia. Sicilijanska fotografinja, politična osebnost in zavzeta aktivistka je v prvi vrsti znana po dokumentiranju zloveščih prizorov razvpite italijanske mafije. V fotografiji je našla svoj glas in ji omogočila izpoved lastnih prepričanj. V njej je videla rešitev, zato je svoje življenje poklonila neposrednemu dokumentiranju ljudi in dogajanja v svojem rojstnemu kraju, Palermu, do katerega je imela paradoksalno bipolaren odnos. Opisala ga je v enem izmed citatov, ki spremljajo razstavo: “Moj odnos s Palermom sta od nekdaj zaznamovala jeza in sladek obup. Čutim, da je mesto bolno, in to me jezi. Rada bi ga zapustila, a ne morem, saj ga bolestno ljubim in moram tu, v svojem mestu, še veliko postoriti.” Gre za prvo posthumno razstavo umetničinih del; Letizia je namreč preminula le dober mesec pred otvoritvijo, 13. aprila 2022, pri starosti 87 let, kar razstavi da grenak priokus otožnosti in hkrati tihotne ganljivosti. 

Galerija Jakopič do 2. oktobra 2022 gledalcu ponuja sprehod skozi celotno pot fotografinje, vse od njenih začetkov v 70. letih 20. stoletja do fotografskih utrinkov posnetih v izteku njene bujne kariere nekaj let nazaj. Zajetna razstava s 300 predstavljenimi deli deluje kot hommage umetnici — obiskovalca skozi labirint prostorov seznani z različnimi poglavji njenega življenja ter obenem osvetljuje njen vsebinsko izredno bogat in raznovrsten opus.

Naključno izbrane razgibane fotografije v prvemu sklopu razstave obiskovalca privabljajo s svojo pestrostjo motivov, razpršenimi prostorskimi kompozicijami in intenzivnim plastenjem podob. V nadaljevanju je umetničina zapuščina obravnavana glede na vsebinske sklope in zastavljena v formacije ne glede na datacijo, kar ob nezanemarljivo zajetnem izboru razstavljenih del na prvi vtis deluje precej konfuzno in nestrukturirano. Nenavadna presoja kuratorke, ki dela drug ob drugega niza brez zamejitve na določene časovne okvirje, se po ogledani razstavi vendarle zdi povsem logična rešitev. Letizia Battaglia se je v pol stoletja dolgi fotografski karieri namreč vselej vračala k istim motivom. Pred objektivom se v različnih obdobjih njenega delovanja vedno znova pojavljajo prešerni praznični prizori, dogodki na sicilijanskih ulicah, iskriva otroška igra, intimni ženski in nedolžni dekliški portreti, utrinki z zmenkov sanjavih zaljubljencev in nenazadnje realnost krute revščine ter grozovitost vsenavzoče mafije. 

Pier Paolo Pasolini, Circolo Turati, Milano 1972 © Letizia Battaglia

Večinsko črno-bele fotografije temačnemu prostoru dajejo sentimentalen, celo nostalgičen podton, pod močnim sojem luči izstopajo od stene in nagovarjajo obiskovalca, da postane del njihove zgodbe. V ozadju je slišati pridušen glas Letizie, ki prihaja iz stranske razstavne sobe, v kateri se predvajata dva dokumentarna filma, posvečena njenemu delovanju. Njeno prisotnost je mogoče čutiti v vsaki izmed posnetih fotografij. Zaupljive oči protagonistov na fotografijah razkrivajo, da osebi za objektivom povsem zaupajo in z njo delijo intimne, hipne, neponovljive trenutke, ki jih Letizia s fotoaparatom povzdiguje v brezčasnost. 

Posamezna dela v spomin prikličejo najrazličnejše možne vzore iz zgodovine fotografije. Bede revščine in otroške ujetosti ne prikriva, ob tem pa močno asociira na pojav socialne fotografije na prelomu iz 19. v 20. stoletje, katere začetnika sta bila Jacob August Riis in Lewis Wickes Hine. Slednji je bil fotograf in sociolog, ki se je potegoval za pravice otrok in je ob vstopu v 20. stoletje zagnal kampanjo, s katero je močno pripomogel k zajezitvi otroškega dela. Tako Letizia kakor njena predhodnika sta se s svojim pristopom postavila v vlogo nemočnih in ranljivih skupin z željo po družbeni reformi in uporu.

Pretresljivo tragična je fotografija, posneta v Palermu leta 1979, ki izrisuje mater z otroki, ki je bila tako utrujena, da se ponoči ob otroškemu joku ni zbudila niti medtem ko je miš grizljala prst na njeni levi roki. Prizor spominja na kruto realnost dokumentarne fotografije z naslovom Migrantska mati iz leta 1936, delo ene najbolj prepoznanih ameriških fotografinj Dorothee Lange. Letizia s kompozicijo v delu Verniki se zgrinjajo v svetišče svete Rozalije (1990) gledalca sooči z golimi, umazanimi nogami vernika, tako kot to naredi že Alfred Eisenstaedt pri Bosonogemu abesinskemu vojaku leta 1935. Njene ulične fotografije hkrati aludirajo na francoskega uličnega fotografa, ki je v svojih delih mešal umetniškost in fotoreportažo. Henri Cartier Bresson se je v svojemu delu osredotočil na beleženje odločilnih, popolnih trenutkov (fotoknjiga: The Decisive Moment, 1952), ki jih uspe pričarati tudi Letizia v posrečeno ujetih bežnih in hipnih dogodkih vsakdana v Palermu. 

Ena izmed tem, ki jih je avtorica močno problematizirala in jim dajala veliko težo, je bila lokalna mafija. Gledalec je na razstavi priča čustveno napetim mafijskim dogodkom, med katerimi prevladujejo velika sojenja, goreča gestikulacija prodornih tožilcev, norije mafijsko-političnih afer, čustvena pričevanja obtoženih ter žalujoče matere pokojnih mafijskih pripadnikov. Pretresljiva je količina v objektiv ujetih krvavih umorov, ki jih je umetnica beležila kakor po tekočemu traku. Fotografije je uspela posneti kar na kraju zločina, na katerega je praviloma prihitela prva zavoljo ilegalnega policijskega radija, ki si ga je priborila na nejasen način. Smrt na fotografijah ne nastopa le kot stranski produkt mafijskega nasilja v Palermu, temveč se skozi sicilijanske ulice plazi kot vseskozi prisotna grožnja mafijskim nasprotnikom. Letizia se z neposredno fotografijo umorov in hitrostjo, s katero ji je uspelo prihiteti na kraj dogodka, postavlja ob bok slavnemu fotoreporterju 20. stoletja, znanemu pod imenom Weegee (Arthur Fellig), ki je zaslovel s svojimi fotografijami črne kronike, posnetimi kar na kraju nesreče.

Mafijski zločini, kakor tudi javnosti razodeta revščina palermskih ulic, predstavljajo v fotografijo ujeto bolečino, bedo in uboštvo, ki jih je umetnica umestila v kompozicijsko premišljene prizore, nadgrajene s sofisticirano igro kontrasta svetlobe in sence črno-belih posnetkov. Fotografije sugerirajo na daleč izpeto, a za časa avtoričinega ustvarjanja precej aktualno problematiko — estetizacijo trpljenja. Gre za spornost ustvarjanja estetsko dovršenega dela iz bolečine drugega. Nekorektnost užitka ob pogledu na kvalitetno delo z nehumano vsebino in celo užitek ob pogledu na samo trpljenje upodobljenca. Etična vprašanja se kar vrstijo. Estetizacija v Letizijinih delih deluje kakor poklicna deformacija umetnice. Zavoljo estetske dovršenosti del je mogoče še tako okrutne in brutalne prizore zares videti, začutiti in kontemplatirati, s čimer umetnica prepreči odvračanje pogleda od fotografije v trenutku gneva in nelagodja. Danes so fotografije aktualnih grozot, kljub cenzuriranim vsebinam v medijih, močno zastopane in (žal) predstavljajo del vsakdana slehernika. Zanje smo iz leta v leto bolj otopeli, s tem pa počasi izgubljajo svoj prvoten namen — osveščanje, vstajo in upor.

Letizia dogajanja mafijske strahovlade ni spremljala iz daljave ali s pozicije moči; vanj je bila še kako vpeta z občutkom stalne tesnobnosti, nemira in strahu, ki ji ni nič bolj prizanesel kakor ostalim Sicilijanom. Njen edini privilegij je bil to, da je bila kljub neposrednemu soočanju z mafijo in pogumnemu aktivističnemu dokumentiranju nasilja zmožna do konca krmariti znotraj tanke meje prizanesljivosti mafije in je lahko uporabljala fotografijo kot lasten glas.

Obsežna, a ogleda vredna razstava ne osvetljuje zgolj umetničinega dela in nje same. Letizia je tekom življenja s svojim drznim in neumornim dokumentiranjem uspela v fotografski objektiv zajeti tako lepoto kakor tudi brutalno realnost Sicilije. Širši javnosti je odprla nepotvorjen pogled in globlje razumevanje tamkajšnje stiske ter pereče socialne problematike. Njeno življenjsko delo dokumentiranja na tej točki deluje kakor krik na pomoč, ki ne bi smel ostati preslišan. 

Predsednika regije Sicilije Piersantija Mattarello so pravkar ubili mafijski morilci, Palermo, 1980 © Letizia Battaglia