Lea Culetto, Blažka Križan, Nika Vučko: V prostor, Objekti 2015
Lea Culetto in Blažka Križan umetniške veščine pridobivata na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), prva od leta 2013 študira na oddelku za likovno umetnost, druga je študentka podiplomskega študija slikarstva, Nika Vučko pa je trenutno absolventka Akademije za vizualne umetnosti (A.V.A.).
Deli Brez naslova 1 in Brez naslova 2 Lee Colutta ter Poljub Nike Vučko problematizirajo kapitalistično družbo preko odnosa do ženske in njenega telesa. Lea Colutto z interpretacijo podložk za ramena, ki prvotno služijo kot sredstvo za vizualno korekcijo telesne konstitucije, spretno izpostavi problem idealizacije telesa s strani modne industrije. Kompozicije obeh njenih del lahko razumemo tudi kot izraz ujetosti v neresnično podobo realnosti in posledično nezavedno degradacijo samih sebe Še bolj direktno pa se tega dotakne delo Poljub. Iz stene izstopajoče razbite popolne in poželjive rdeče ustnice predstavljajo razbit kapitalistični ideal. Posamezni deli ustnic so potiskani s prikazi najnižjih oblik podrejanja ženskega telesa kapitalističnemu stroju.
V delu Odsev Nika Vučko umetniško delo dobesedno razume kot zrcalo družbe, zato na steno postavi ogledalo. Z deformacijo površine doseže močno popačen odsev prostora in s tem izpostavi razpršenost in različnost človeških interpretacij ene resnice. V ogledalo usmerjena projekcija, ki se zaradi deformirane površine pod najrazličnejšimi koti odbija po prostoru, bi še potencirala učinek dela, a zaradi nehvaležne postavitve ne pride do izraza.
Blažka Križan v svojih delih nagovarja prostor v smislu prostorskega koncepta Lucia Fontane. Majhne zareze v obliki romba ali kare tvorijo organske vzorce. Te v pravih svetlobnih pogojih ploskvi papirja poleg prostorske dimenzije z navideznim migetanjem dodajo tudi iluzijo gibanja. Za razliko od drugih dveh umetnic se Blažka ne ukvarja s perečimi družbenimi problemi, ampak se poglobi vase in skozi proces, ki je najbolj pomemben del njenih umetnin, raziskuje odnos med umetnikom in umetniškim delom.
Že na prvi pogled lahko razlikujemo likovno govorico umetnic. V občutljivem in zadržanem izrazu Lee Culetto in Blažke Križan lahko prepoznamo vpliv bogate tradicije akademskega razvoja likovnega izraza na ALUO. Njuna dela se nas z jasno kompozicijsko zasnovo subtilno dotaknejo in se nam postopoma razkrivajo. Nika Vučko nagovarja bolj neposredno, čistost kompozicije in likovnega jezika nasploh podredi sporočilnosti, ki jo brezpogojno vsiljuje vsakemu, ki pride v stik z njenim delom.
Ker je tak ali drugačen nagovor prostora, poleg ponavljanja podobnih elementov znotraj posameznega dela, edina skupna točka vseh del, se zdi ime razstave V PROSTOR primerno. Prav tako se zdi, da zaradi prostorskih danosti galerija vsem umetninam ne omogoča optimalnih pogojev za nagovor obiskovalca. Kljub temu pa bi razstavo označil za pozitivno, saj je omogočila trem mladim umetnicam predstavitev svojih del tudi izven študijskih razstav in jim tako ponudila možnost kreativnega konflikta njihovih umetnin s širšo javnostjo. V času, ki ni naklonjen že uveljavljenim umetnikom, kaj šele tistim, ki se na umetniško sceno šele prebijajo, se zdi takšna razstava še kako pomembna, saj ne prispeva samo k razvoju teh treh mladih umetnic, ampak na dolgi rok doprinese k razvoju celotne umetnosti v našem prostoru.
