6. 7. 2021 / Kritika / Podobe

Kritična misel: Med pastelnim in zemeljskim

Kritika prenovljene stalne razstave del Zorana Mušiča v Narodni galeriji v Ljubljani

Zoran Mušič (1909–2005) / Iz umetniške zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič – Narodni galeriji podarjena in posojena dela

Stalna razstava.
Kje: Narodna galerija, Ljubljana. 
Kdaj: od 10.06.2021

Pregledna stalna razstava del Zorana Mušiča je bila odprta 19. maja 2016. Njeno postavitev so omogočili Mušičevi dediči, ki so Narodni galeriji posodili oziroma podarili dela iz svojih zbirk. Predstavljenih je 65 let Mušičevega ustvarjanja, kar je tako rekoč njegov celotni opus. Od razstavljenih prevladujejo dela na platnu, med njimi pa je tudi nekaj del na papirju. 

Zoran Mušič (1909–2005) je leta 1934 zaključil likovno akademijo v Zagrebu pri profesorju Ljubu Babiću. Živel in ustvarjal je med Parizom in Benetkami; najbolj znan je po živalskih in morskih motivih s Krasa, iz Dalmacije in Benetk, svetovno priznanje pa mu je prinesla serija Nismo poslednji s prizori iz koncentracijskega taborišča v Dachauu.

Mušičeva prva stalna razstava povojne grafike, ki je nastala še za časa njegovega življenja, je od leta 1991 postavljena v dvorcu Dobrovo v Goriških brdih. Veliko retrospektivno razstavo je imel leta 1995 v razstavišču Grand Palais v Parizu. Najobsežnejše zbirke Mušičevih del so v Trstu in Ljubljani, pa tudi v Švici in Benetkah. Zbirka Narodne galerije v Ljubljani je bila leta 2016 dopolnjena z donacijo njegovih dedičev, brata Ljubana ter nečakinj Milade in Vande, in v obliki stalne razstave postavljena na ogled v pritličju stavbe. Vanda Mušič je Narodni galeriji podarila 56 umetnin, 88 pa jih je posodila za določen čas. Ob Mušičevi stoletnici leta 2009 so v Moderni galeriji pripravili retrospektivno razstavo, ob njegovi stoenajstletnici leta 2020 pa je bila v Narodni galeriji na ogled razstava Zoran Mušič. 111 let, 111 razstavnih katalogov.

Prenovljeno stalno razstavo v Narodni galeriji so zasnovali Barbara Jaki, Mateja Krapež, Andrej Smrekar in Gojko Zupan. Postavljena je v dveh sobah, pri čemer so v drugi, večji sobi Mušičeva kasnejša dela. Na prvi pogled na delih prevladuje umirjena barvna paleta, ki jo dopolnjuje nežen pastelni odtenek sten. Nasproti glavnega vhoda visita umetnikov avtoportret in portret njegove žene. Zakonca se med seboj dopolnjujeta v komplementarnih odtenkih in skupaj nastopata kot nema varuha prostora. 

Celotna postavitev učinkuje kot pretanjeno sozvočje rožnato-kremne umirjenosti. Nekatera dela so opremljena s kodami QR, ki ob zajemu s pametnim telefonom vodijo do kratkih avdiovodnikov na spletni strani Narodne galerije. Zvočni posnetki poleg osnovnih biografskih podatkov vsebujejo tudi likovne analize del in njihovo umestitev v širši evropski likovni kontekst. 

V prvi sobi so razstavljena Mušičeva zgodnja dela iz obdobja zagrebške akademije in iz časa, ko je bil član Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. V tem obdobju je pogosto slikal dalmatinsko pokrajino, pa tudi mestne vedute in prizore iz urbanega okolja. Tihožitje z ribami je eden od tipičnih motivov t. i. zagrebške šole, medtem ko je železniška postaja eden od Mušičevih bolj prepoznavnih motivov iz časa pred drugo svetovno vojno. Ko se je leta 1943 preselil v Benetke, je začel razvijati morsko motiviko, njegovo ustvarjanje pa je grobo prekinila internacija v koncentracijskem taborišču Dachau, v katerem je bil zaprt več mesecev. Po osvoboditvi iz taborišča se je vrnil v Benetke, kjer je navezal stike s slikarko Ido Cadorin, svojo kasnejšo ženo, ki jo je pogosto upodabljal v različnih likovnih medijih. Še naprej pa je raziskoval morske in pristaniške motive, tokrat v iskanju bolj izčiščene kompozicije. 

V drugem, večjem in bolj odprtem prostoru so razstavljena dela iz Mušičevega zrelejšega obdobja. Tišina velikega prostora, ki jo prekinja le staccato podplatov, nehote spominja na znan Mušičev molk o grozotah taborišča. »Tišina je edini odgovor na grozo in nasilje Dachaua,« je njegove besede povzela Anne-Sophie Dusselier iz belgijske galerije Axel Vervoordt marca letos ob razstavi Silence & Space

Čeprav je večina del tonalno zaznamovanih z zemeljskostjo, so razstavljena tudi dela z njegovimi razpoznavnimi motivi, na primer znameniti Konjički, ki se zdijo kot svojevrstnen pobeg v svetlo pastelno zavetje Dalmacije in Benetk. V zrelejših obdobjih so – deloma zaradi zavestne odločitve, deloma kot posledica naglega slabšanja umetnikovega vida – začeli nastajati temni avtoportreti in pokrajine v izčiščeni zemeljski barvni paleti. V 70. letih je pričel snovati serijo Nismo poslednji, za katero je sam trdil, da je z njo postal pravi umetnik. Med internacijo in neposredno po osvoboditvi maja 1945 naj bi ustvaril več sto skic s svinčnikom (vtisov, portretov in trupel), vendar je začel to izkušnjo na platnu upodabljati šele desetletja pozneje, z njo pa se je ukvarjal vse do konca 90. let. Nismo poslednji je materializirana travma, ki je ni moč pozabiti; prikaz skrajnega trpljenja, pri čemer kriki niso ujeti samo na ustnicah, ampak so kot krč zasidrani v mrtvih telesih. Mušič je trpljenje izrazil tudi v upodabljanju pokrajine, ki je postala opustošena in zapuščena, nema. S pustimi kamnitimi pokrajinami se je v veliki meri nanašal na domačo kraško krajino.

Enolična kraška pokrajina, ki jo je večkrat slikal, se mu je vtisnila v spomin že kot dečku, ko je bil po prvi svetovni vojni priča neizmernemu opustošenju. Idejo zapuščenosti in propada pa je razvijal tudi v rastlinskih motivih. Upodobitve prepletenih vej in korenin so premišljeno postavljene v isto linijo kot kupi mrtvih teles iz dachavskega taborišča, v isto diagonalo pa so umeščena tudi dela, ki prikazujejo preplet vrvi za privez v pristanišču. V vseh treh sklopih se ponavlja motiv prepletenosti in vrvi, medtem ko korenine spominjajo na presušene prste in okončine trupel. Na zadnji steni prostora visi eden od zadnjih Mušičevih avtoportretov, ki kot krhka in neslišna senca zaokrožuje celoto.

Sama postavitev je zasnovana minimalistično, dela pa so razvrščena po motivih. Čeprav je to stalna razstava, se občasno v manjši meri spreminja, saj se morajo nekatera dela izmenjevati – tista na papirju so občutljivejša, zato so lahko svetlobi izpostavljena le nekaj mesecev. Razstava je zasnovana kronološko – od akademskih začetkov pod mentorstvom Ljuba Babića preko obdobja po internaciji, ko se je vrnil v Benetke in k dalmatinsko-beneškim motivom, do vedno večjega reduciranja kompozicij in barvnih lestvic v zrelem obdobju. Mušičevi zadnji avtoportreti pravzaprav spominjajo na upodobitve mrtvih taboriščnikov – na prikazni, ki se kontrastno svetle izvijajo iz temne podlage, iz sveta senc. Umetnik je samega sebe upodobil kot izginjajočega, deloma že ne več scela prisotnega v fizičnem svetu, zgolj kot obris, ki se razblinja v tišini in samoti, v kateri je po lastnih besedah ustvarjal vse življenje.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič


Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner).

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem ter v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent. 


Arhiv: Narodna galerija