Kritična Misel: Keith Haring sreča All Gas No Brakes: Skrbna razstava nemškega umetnika Sebastiana Junga

Razstava: Sebastian Jung: Intenzivna nega
Kje: Galerija Škuc, Ljubljana
Kdaj: 12. 8. 2021 - 26. 9. 2021
Kuratorki: Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač

V ljubljanski Galeriji Škuc se je sredi avgusta odprla razstava nemškega umetnika Sebastiana Junga. S celostnim projektom, ki nosi naslov Intenzivna nega, se v Sloveniji predstavlja prvič, k sodelovanju pa sta ga povabili kuratorki Ajda Ana Kocutar in Lara Mejač. Na razstavi so predstavljena novejša dela v risarski, slikarski, video  in kiparski tehnik, nastala letos, ki zaobjemajo širše, izredno družbeno dogajanje v svetu. S svojo prav posebno in prepoznavno likovno govorico nam umetnik kot aktivni opazovalec iz ozadja predstavi številne večplastne probleme današnje družbe in svoj odziv na posledično aktualno dogajanje, zlasti na poglabljanje družbene neenakosti, naraščajočo revščino, množične proteste in zdravstveno krizo.

Sebastian Jung, ki se v glavnem ukvarja z risbo, slikarstvom in oblikovanjem, se svojih projektov loteva angažirano in na videz neopredeljeno, medtem ko so njegove risbe hipne, skoraj reportažne. Zanimajo ga javni odzivi ljudske množice, njeno čredno delovanje, vzgibi posameznikov v njej ter mnogi vsakdanji fenomeni, polni absurdnih naključij in komične realnosti. Kot soudeleženec številnih javnih dogodkov in situacij te skrbno dokumentira v obliki hitro nastajajočih risb, ki jih s svinčnikom skicira na oblikovno prepoznaven način. V zadnjih letih je ustvaril serije risb prizorov iz zabaviščnih parkov, živalskih vrtov, nakupovalnih središč in z erotičnih sejmov. Najbolj prepoznavne pa ostajajo njegove risbe številnih političnih združevanj, kot so shod koronaskeptikov, demonstracije proti koronskim ukrepom, protesti proti rasizmu ter zborovanje teoretika zarote Attile Hildmanna in njegovih pristašev pred Starim muzejem v Berlinu. 

Ne preseneča torej, da se v Galeriji Škuc predstavlja z risbami, ki jih tudi slovenska publika nemudoma razume, saj jih zlahka poveže z aktualnim domačim dogajanjem in stanjem, ki postaja vedno bolj nevzdržno in apatično. V vsakem od galerijskih prostorov se nam avtor predstavi z različnimi likovnimi tehnikami. Te vizualno ustrezajo upodobljenim družbenim akcijam in zgodbam iz tujine, predvsem tistim iz Nemčije, ki so po vsebini na las podobne zgodbam iz slovenskega prostora. To je tudi razlog, zakaj njegove podobe zlahka obtičijo v našem spominu – tam so bile morda že poprej in se nenehno ponavljajo, najsi bo to v živo, v bolnišnicah in na ulici, ali v množičnih medijih. Gledalec se lahko brez težav vživi v predstavljena dela in jih razume tudi kot portret Ljubljane. 

V prvem prostoru so na turkiznih ceradah razprostrte podobe z oddelka za intenzivno nego neimenovane bolnišnice. Zaradi celopostavnega formata in debelih linij je vsebina na prvi pogled neprepoznavna, ko pa se gledalec navadi na avtorjevo estetiko ustvarjanja podob, zagata izluščevanja vsebine nemudoma izpuhti. Risbe so namreč zelo minimalistične in krhati povedne, zato se zdijo kot neokrašene enostavčne povedi. Na ceradah so denimo podobe anonimnih pacientov, ki jim obraz prekrivajo kolosalne dihalne maske; nekateri z njimi nemirno ležijo, drugi si jih s pomočjo osebja šele nadevajo. Respirator, mehanizem bolniške postelje, zgubana odeja in pogreznjen vzglavnik so elementi, ki se eden za drugim ponavljajo na trpežnih podlagah pokončnega formata, pri čemer lahko publiko že sama barva pahne v tesnobno okolje neprestane borbe za življenje. Avtor je upodobljene bolnišnične prizore vzel iz medijev, zlasti s spleta in televizije, ki so v času najhujše krize gledalce dnevno bombardirali s strahovitimi prizori umirajočih.

V nadaljevanju postavitve so v nekoliko manjšem prostoru skupki risalnih listov, obešenih tesno eden zraven drugega, na katerih so upodobljeni prizori z razburkanih uličnih protestov. Uporabljena tehnika akrila na papir in omejenost barvne lestvice na črno, modro in ognjevito rdečo še bolj poudarita intenzivnost dogajanja in vseprisotnega kaosa. Vidne so temne postave protestnikov, njihovo prerivanje z do zob oboroženo policijo, bežanje, upiranje, spotikanje, vandalizem in ogenj, veliko ognja. Avtorjevo stilizirano, a zelo jasno upodabljanje množice, varovalnih ograj, kričečih posameznikov in strumne formacije uniformiranih policistov pusti močan vtis ravno zato, ker nam je tovrstna tesnobna vsebina najverjetneje poznana, istočasno pa je ustvarjena na nosilcu, ki velja za povsem običajno šolsko potrebščino. Kosi risalnega papirja, postavljeni eden ob drugega, tvorijo nekakšen mozaik trenutkov, ki ga je mogoče brati kot akcijski strip ali vznemirljivo fikcijo. Vseeno pa je jasno, da se prizori dogajajo istočasno, da jih je mogoče povezati vsevprek in da v kaosu tolikih akterjev iskanje nekega trdnega zaporedja ni izvedljivo in niti ni pomembno. Četudi se je avtor redno udeleževal raznih protestov in političnih shodov v Nemčiji, je na predstavljenih delih upodobil predvsem tista agresivnejša, še bolj divja zborovanja, ki so se odvijala v Franciji in Združenih državah Amerike.

V nadaljevanju razstave je postavljena instalacija, ki zajema tri videoprojekcije, skulpture iz kartona in ob steno naslonjene transparente, na katerih so fotografije dopasnih portretov neznancev. Na stenah se predvajajo upočasnjeni posnetki shoda zanikovalcev koronavirusa v Leipzigu. Resnični, tako rekoč dokumentarni posnetki prikazujejo trume ljudi, ki se s transparenti pomikajo po mestnih ulicah, spremljajo pa jih policisti in redarji. Na steno so naslonjene še fotografije velikega formata, pritrjene na palico, ki nastopajo kot protestni transparenti. Te se zaradi svoje postavitve dodobra zlijejo z videoprojekcijo, na njih pa so portreti udeležencev protesta. Takisto so ob steno umeščene tudi kartonaste antropomorfne skulpture, ki čez projekcijo na steni mečejo temne sence in popačene silhuete. V prostoru tako prevladuje prav posebna atmosfera, zavoljo katere se je gledalec primoran zbrati in premisliti, kolikšno težo pripisati protestu na videu. Ob takšni nasičenosti družbe z intervencijami v obliki različnih shodov in demonstracij lastna opredelitev za pripadnika neke supine namreč ni več tako preprosta. Objektivno izkušnjo Sebastiana Junga je zato mogoče doživeti kot naključni mimoidoči, potuhnjen simpatizer ali zanikovalec zanikovalcev. V nasprotju z ostalimi deli na razstavi, na katerih so posamezniki upodobljeni na skici, risbi, že skoraj karikaturi, so tu vidni resnični ljudje z identitetami, resnično jezo in strahom. Prostor je zaradi svoje temačnosti, prisotnosti senc in kočljive, konfliktne vsebine izjemno ambientalen in zapomnljiv. Sledi največja, v čakalnico preobražena soba, v kateri si lahko gledalec od stopnjevanih podob in naporne vsebine opomore ob pogledu na umetnikova najznačilnejša dela – preproste, s svinčnikom ustvarjene skice na nežno rumenkastem papirju iz skicirke. 

Zadnji, pravzaprav osrednji prostor Galerije Škuc je torej zasnovan kot neke vrste čakalnica. V njem so ob stene pristavljeni stoli, nad njimi pa so na steni izobešena dela, ki dokumentirajo dogajanje na eni od famoznih anatomski razstavi teles. Razstavo je avtor obiskal v času pandemije in upodobil številne obiskovalce, ki ob domnevnem upoštevanju medsebojne razdalje z maskami na obrazih opazujejo plastinirana človeška telesa. Ker Sebastian Jung sicer pogosto razstavlja v nekonvencionalnih galerijskih prostorih, kot so mesnice, zapuščene stavbe, botanični vrti in zasebni prostori, so temu prostoru namenoma dodelili vlogo čakalnice.

Ob razstavi je izšla tudi publikacija z več serijami avtorjevih risb, opremljenih s krajšimi besedili in poljudnimi prispevki strokovnjakov z različnih področij. Te je avtor k sodelovanju povabil zato, da bi prispevali svoje misli na izbrano temo, s katero se je ukvarjal v zadnjem obdobju. Tokratna tema je pandemija, naslov publikacije pa je Hot Spot Society. V njej so na primer zbrani članki o javnem prostoru, starših samohranilcih, protestih, pomenu svobode, rasizmu, Zoomu, šolskem kurikulumu in družbenih razredih. Med prispevke so umeščene serije avtorjevih risb, kot so “Brezdomci na postaji Zoo pred božičem”, “Vdor Trumpovih podpornikov v Kapitol”,  “Nakupovalno središče pred prazniki”, “Zadnji dan pred zaprtjem živalskega vrta” in “Berlinski protest #BlackLivesMatter”. Prednost takšnega načina dela naj bi bilo širjenje obzorja o določeni temi ali problematiki, predvsem pa večsmerna komunikacija med umetnikom, bralcem, gledalcem in deli samimi. Čakalnica v galeriji je tako tudi čitalnica, v kateri dobi gledalec ob prebiranju članka ali dveh širšo sliko o razstavi in o avtorjevem načinu dela. 

Intenzivna nega v naslovu se ne nanaša zgolj na oddelek v bolnišnici in tamkajšnjo zdravstveno oskrbo, pač pa tudi na vsesplošno skrb za razpadajočo družbo in njene odnose. Četudi cilj avtorjevega delovanja ni moraliziranje ali obsojanje publike, je smiselno opozoriti na njegov izbor dogodkov in vsebin, ki v glavnem obsegajo najrazburljivejše aktualne pojave. Ti praviloma zajemajo širšo množico, katere dejanja in obnašanje so posledica nestabilnosti v državi ali širši družbi. Sebastian Jung, ki družbo opazuje in brezosebno dokumentira v presenetljivo številnih risbah, s svojimi stiliziranimi podobami in delom na terenu producira aktualna poročila, v katerih se kot protagonisti prepoznajo ljudje z nasprotnih ideoloških bregov. Razstava je atraktivna in všečna, ker z oblikovno razumljivimi in vsebinsko nepristranskimi umetniškimi deli intenzivno nagovarja slehernega, še tako brezbrižnega obiskovalca.

Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem ter v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent.