14. 7. 2021 / Kritika / Podobe

Kritična misel: Aplavz sosedom

Kdaj: 27. 5. 2021 do 28. 8. 2021
Kje: Dobra Vaga, Ljubljana
Umetnice/-ki: Eva Bevec, Jure Brglez & Tereza Prepadnik, Peter Cerovšek, Nina Čelhar, Peter Ferlan, Ester Ivakič, Lena Kocutar, Petra Korent, Janja Kosi, Klara Kracina, Lene Lekše & Mihael Novak, Lenart Merlin, Teja Miholič, Danilo Milovanović, Name:, Nik Erik Neubauer, Neža Perovšek, Nez Pez, Lucija Rosc, Nika Rupnik, Srcozlom, Fedja Šičarov, Dorijan Šiško, Dorotea Škrabo - Skrabzi, Anne Tassel, Luka Uršič, Tadej Vaukman
Kuratorstvo: Dora Trček, Ajda Kocutar, Anja Zver, Mila Peršin, Ema Kobal in Alin Kostiov

Konec maja je galerija DobraVaga, sedaj že prepoznaven in priljubljen galerijski in produkcijski prostor, praznovala peto obletnico svojega delovanja. Fokus galerije se od ustanovitve ni spremenil – DobraVaga mladim lokalnim umetnikom ponuja produkcijski in razstavni prostor, jih predstavlja in približuje širši javnosti in jim omogoča prodajo del po zmerni ceni, ki je dostopna tudi povprečnim obiskovalcem, kot so študentje, radovedni laiki ali naključni mimoidoči. Peto obletnico je zaznamovala z odprtjem skupinske razstave z naslovom Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov

Foto: Asiana Jurca Avci / arhiv Kino Šiška

Svoj rojstni dan galerija vsako leto praznuje tako, da organizira tematsko skupinsko razstavo in celo vrsto spremljevalnih dogodkov, kot so delavnice, pogovori, druženja in vodstva po razstavah. Tako kot že leto poprej so tudi tokrat k sodelovanju povabili predvsem domače ustvarjalce, ki so z galerijo tako ali drugače že sodelovali, rednim obiskovalcem pa so z oziranjem v pretekla leta še približali idejo domačnosti in sosedstva. Galerija se namreč ponaša s statusom javnega produkcijskega prostora, ki združuje številne dejavnosti – spodbuja aktivno delovanje na področju kulture in umetnosti, predvsem pa podpira delovanje lokalnih umetnikov ter njihovo vpletenost v širšo družbo in umetnostni trg. Tokratna skupinska razstava tako vključuje zelo raznolika dela, bodisi dela na papirju, kot so grafike, fotografije, risbe in slike, pa tudi videe in zvočna dela, bodisi dela, ki sledijo principom umetne obrti, denimo pletenine. Del razstave je posvečen tudi skupinskemu zinu. Tega je galerija tokrat izdala v obliki razglednic, ki so naprodaj v lični kuverti. Na njih so upodobljene posrečene strani različnih zinov, ki so bili v preteklih letih predstavljeni v okviru programskega sklopa ZINE VITRINE. Če so tedaj za prikaz procesa nastajanja zina izkoristili celotno dolžino vitrin, so si umetniki in umetnice isti prostor tokrat delili in svojo raznolikost pod steklom vitrin predstavili v obliki ločenih kupčkov. Eva Bevec se je na primer ponovno,  predstavila s svojim zinom Magdalenice in lipov čaj, tokrat v fragmentarni obliki. Na ogled je postavila izvezen prtiček, stare skodelice, domačo kuharico in pribor, med razglednice pa se je uvrstila naslovna upodobitevrecepta z lanske razstave – makaroni s sladkorjem. 

Foto: Kaja Brezočnik / arhiv Kina Šiška

V idejni zasnovi se razstava ukvarja z vprašanjem sosedstva, skupnega življenja in kompleksnosti odnosov med tistimi, ki sobivamo – najsi bo to v istem stanovanju, instituciji ali državi. Ta temeljna vprašanja medčloveških odnosov ostajajo še kako aktualna in vznemirljiva, tudi sedaj, ko razlogi za samoizolacijo navidezno bledijo, poletno delo od doma pa se mnogim izmed nas upira. Dobro leto spremenjenega življenjskega sloga med štirimi stenami je med drugim privedlo tudi do številnih novih poznanstev in spoznanj o domačem okolju, njegovi ureditvi in nenazadnje naši vpletenosti vanj. Tudi umetniki na razstavi v DobriVagi se s svojimi deli posvečajo nepogrešljivi vlogi soustvarjanja skupnosti ter vpletenosti v svojevrstne medčloveške odnose in načine bivanja v družbi. Ukvarjajo se z razsežnostjo sosedskih odnosov, pomenom komunikacije in medsebojnega prilagajanja ter širšim razumevanjem skupnosti znotraj urbanega okolja in se sprašujejo, kaj vsi ti neizbežni pojavi pomenijo za posameznika, za prostor in za ljudi, ki v njem bivajo.

Med najbolj neposredne predstavitve sosedskih odnosov na razstavi sodi delo Lenarta Merlina z naslovom Jebem vam mater smrdljivo. Delo, sestavljeno iz zvočnega posnetka, transkripcije in obešenega predpražnika, predstavlja avtorjevo pikantno soočenje z naporno sosedo, potem ko so se konflikti z njo v času karantene le še zaostrili. Poslušamo lahko zvočni posnetek skrivoma posnetega pogovora med umetnikom in njegovo sosedo, s katero si po besedah avtorja delita tudi steno v njegovi spalnici. Nejevoljna soseda na posnetku vneto preklinja, nerazumljivo godrnja in se pritožuje, nato pa umetniku in njegovi prijateljici očita gibanje po bloku ter ju zmerja z lenima študentoma. Priložen je transkript celotnega sosedinega monologa, na obešenem sivem predpražniku pa je izpisana pomenljiva beseda – welcome. Na nekoliko bolj splošen način se jetematike lotila Petra Korent z delom Skrivni opazovalec. V velikem formatu je v tehniki tuša na papir upodobila kaotično okolico svojega domovanja in komične prigode v stanovanjskem kompleksu, interakcije med posamezniki, njihove pogovore, krike in vsakodnevna opravila. Njeno delo v celoti sicer spominja na razvpito Dvoriščno okno Alfreda Hitchcocka, v katerem se v svojo sobo zaprt protagonist takisto razgleduje po notranjem dvorišču in radovedno opazuje dogajanje v sosednjem bloku. Skozi okna vidimo ljudi, ki jedo zajtrk, gledajo televizijo ali se predajajo spolnim užitkom. Nekateri se družijo na notranjem dvorišču, obešajo perilo, kadijo na balkonu ali sprehajajo psa. Na enem izmed oken se nahaja tudi avtoričin avtoportret. 

Med razstavljenimi deli zagotovo izstopa dve leti stara javna intervencija Danila Milovanovića z naslovom Učinek ogledala, ki je danes dostopna v obliki video-, fotografske in tekstovne dokumentacije. Gre za civilno, samoiniciativno in gverilsko intervencijo v javni prostor v ljubljanskem parku Tivoli. Na videoposnetku lahko opazujemo nenehno manevriranje in skorajšnja trčenja mestnih kolesarjev na ovinkih pri Bleiweisovem podhodu. Nevarna srečanja so bila posledica slabe preglednosti ovinka in pogosto neprilagojene hitrosti kolesarjev zaradi klančine. Danilo Milovanović je kot odgovoren in angažiran meščan na omenjena kritična mesta povsem samoiniciativno namestil prometna ogledala, njegovo intervencijo pa je Mestna občina Ljubljana v svojih promocijskih kanalih in medijih nemudoma predstavila kot svojo. Ko je zaradi novinarskega razkritja teden dni kasneje postalo jasno, da gre za nesporazum in da si občina pripisuje zasluge posameznika, ki je deloval na lastno pest in lastne stroške, je redarstvo ogledala odstranilo, umetniku pa je grozila globa za kršitev Zakona o cestah, saj ogledala niso ustrezala predpisanim standardom. Kmalu zatem je občina na ista mesta namestila svoja ogledala. Ves pripetljaj se dotika vprašanja o intervencijah domačinov, ki želijo na tak ali drugačen način izboljšati bivalne pogoje v svojem neposrednem okolju, vendar jim je to zaradi rigidne zakonodaje in populistične politične samopromocije preprečeno oziroma prepovedano. 

Fotograf Nik Erik Neubauer je v času karantene poprijel za delo dostavljavca hrane in naravo dela izkoristil za raziskovanje in dokumentiranje neznane okolice. Male radosti dostavljavca hrane / The Perks of Being a Food Delivery Boy je serija srebrnoželatinastih uličnih fotografij, ki upodabljajo na novo odkrite kotičke domačega mesta. Na edini razstavljeni fotografiji je star blokovski kompleks v ljubljanskih Fužinah, pred katerim se dviguje zasnežen hrib, na katerem se sankajo otroci. Iz bolj zasebne sfere izhaja Dorotea Škrabo – Skrabzi z videom Svakog gosta, 3 dana dosta!, 8. 1. 2021. Kot multimedijska umetnica se ukvarja predvsem s pomenom spletnega uprizarjanja in podob na internetu, raziskuje absurdne pojave na družbenih omrežjih in premišljuje o vse opaznejšem prepletanju popularne kulture z umetnostjo in vsakdanjim življenjem. Razstavljen videokolaž, vstavljen v silhueto abstrahirane hišice, je prikupen in domiselno šaljiv, saj upodablja avtorico v zamahu plesa in petja na Manetevem Balkonu v družbi kolažiranih celopostavnih likov, ki prav tako tleskajo in ploskajo v ritmu glasbe. Delo je zaradi svoje majhnosti prikupno, spričo avtoričinega plesa in govoričenja pa izredno komično. Posrečena je izbira balkona kot delno zunanjega prostora, v katerem so se ljudje zadrževali v času samoizolacije, z balkonov pa so tudi protestirali, ploskali medicinskemu osebju ali uresničevali varne pogovore v živo. Delo osvetljuje dragoceno spretnost samozadostnosti ter domiselno namiguje na očarljivost kratkočasenja in zabave, ki si ju moramo ustvariti sami. 

Tudi preostala dela so izjemno raznolika po obliki in pojavnosti; gledalec je soočen s polaroidnimi fotografijami, dišečimi smrečicami, izvezenim šalom, številnimi videi in instalacijami v vitrinah. Dela pripovedujejo različne zgodbe, denimo vpogled v optimistično utopijo prihodnosti, raziskovanje arhitekturnih elementov sosednjih domov, pasje občevanje ali premišljevanje o problematiki državnih meja z domiselno igro pingponga preko meje. Nekateri so se teme lotili nekoliko bolj politično angažirano (Klara Kracina, Fedja Šičarov in name:) in se ukvarjali s vprašanji policijske ure, prepovedanega združevanja in protestov ter vsesplošne paradoksalne odtujenosti. 

Foto: Asiana Jurca Avci / arhiv Kino Šiška

Na ogled je tudi nekaj videov, ki se tematsko nekoliko slabše vključujejo v celotno razstavo. Razlogi za to so bodisi preširoko zastavljene teme bodisi preveč eksperimentalni pristopi, nekoliko zmedeno podajanje vsebine in dejstvo, da gre ponekod za starejša dela. Dela, ki so nastala pred dobrimi petimi leti, namreč vpeljejo čisto drugačno vzdušje, saj razlogi za njihov nastanek niso povezani s pandemično samoizolacijo, kar je tema mnogih novejših del. Vseeno se nekatera dela vsebinsko povezujejo z naslovom razstave, saj kot tako imenovane diplomate razumemo umetnike, ki živijo in delujejo v tujini, kot je v Berlinu živeča Lena Kocutar ali pa Urša Rahne, ki je med bivanjem v Beogradu posnela svoje sosede na balkonu in pod njim . Koncept tovrstne umetniške diplomacije sovpada s pripovedjo razstave o svojevrstnem sprejemanju kompromisov in spretnem izogibanju vsakodnevnim konfliktom znotraj katere koli skupnosti – na delovnem mestu, v galeriji ali kateri drugi instituciji. 

Razstava Sosedje. Urbane prigode prijateljev in diplomatov je razmeroma obsežna in nadvse raznolika. Kljub temu učinkuje kot zaključena celota, ki lahko obiskovalca pritegne zaradi obravnave domačih prigod, skupnostnih tegob in kolektivne drame. Dela pričajo o tem, da so bili tudi umetniki prisiljeni delovati v novih, nenavadnih okoliščinah, kar je mnoge izmed njih privedlo do izjemne iznajdljivosti in prilagodljivosti. Raznolike izkušnje preteklega leta so tako prinesle nove priložnosti, svež zagon ali zelo specifičen navdih, rezultat pa so umetniška dela, ki izpostavljajo naključja, humor, absurd in kaos. Tematika sosedstva, skupnosti in sobivanja zaokrožuje celotno razstavo in vase vpleta tudi gledalce, ki so se nemara prav tako na smrt dolgočasili, bili hudo osamljeni ali hodili na proteste. Konec koncev razstava govori o vseh nas, ki smo se v določenem trenutku znašli v nenavadnem paradoksu samoizolacije in omejitve gibanja, zaradi česar smo se končno začeli zavedati povezanosti, solidarnosti in pripadnosti širši družbi, ob tem pa se je morda udejanjila prepotrebna samorefleksija in se je pojavil čas za dodatno spoznavanje – ne le sosedov in okolice, ampak tudi samega sebe.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič


Članek je nastal v sklopu delavnice kritiškega pisanja Kritična misel (mentor: Miha Colner).

Projekt Kritična misel se odvija v partnerstvu med Galerijo Božidar Jakac in Loškim muzejem ter v sodelovanju s portalom Koridor – Križišča umetnosti in Radiem Študent. 

                                                                                                                                                                     
Foto: Asiana Jurca Avci / arhiv Kino Šiška