Katra Petřiček: “Kako poteka nevidno delo”

Katra Petřiček je umetnica, ki s pomočjo besed, kolažiranja, reinterpretacije naključno proizvedenih objektov, občasnih fizičnih instalacij in spremljajočih zinov zadnja leta deluje predvsem na področju povezovanja svojega ustvarjalnega izraza z različnimi vidiki posameznikove identitete v odnosu do drugega. Tako je bilo tudi tokrat, ko je za svoje (Ne)delo odrezala del sebe in s postavitvijo v Kinu Šiška obiskovalcem omogočila možnost povezovanja in razmišljanja o (ne)delu in hkrati idealih ter identifikaciji.

Pogovarjali sva se po odprtju razstave, ki si jo lahko ogledate do 4. maja. Umetnica zase pravi, da se postavlja v ekstreme in s tem vedno znova prevprašuje samo sebe ter si postavlja aktualno vprašanje: »Kdo sem?« Pogovor je zaznamovala predvsem velika mera iskrenosti in pristnosti ter val vsakodnevne realnosti.

Si vizualna komunikatorka. Ali so ti kot sredstvo sporazumevanja bližje besede ali podobe?

Ko sem se odločila za študij, je bila podoba tista, preko katere sem se največkrat izražala, razmišljala in tako naprej. Vendar sem v nadaljnjem študiju, po diplomi in med magisterijem, ugotovila, da je vseeno beseda tista, ki mi služi kot izrazno sredstvo. Tudi tekom projektov, ko en semester nisem fotografirala, sem pisala o tem, kaj se dogaja, ko kot fotograf ne fotografiraš – o čem razmišljaš … Zdi se mi, da so podobe danes vseprisotne. Beseda pa vseeno ni v tolikšni meri uporabljena ali pa vsaj ne na kvaliteten način. Tudi jaz sem malo “lena” glede jezika, zato poskušam telovaditi z njim tako, da vsakodnevno pišem.

Kaj se skriva za naslovom (Ne)delo?

Začelo se je kot igra med tem, kaj pomeni delati, nedelati in kako bi človek manifestiral to, kaj je nedelo. Torej, kaj se dogaja, ko nič ne počnemo in kaj se dogaja ne glede na to, da nič ne počnemo. Ko sem poglobljeno razmišljala o razstavi, kako bi jo predstavila, sem ugotovila, da še vedno govorim o delu, čeprav gre za neko nevidno delo. Mogoče so v mojem primeru lasje, ampak v življenju drugih je to lahko karkoli drugega. Vsekakor pa gre za reprezentacijo nevidnega dela, ki poteka, ko sami počnemo druge stvari.

Ali svoje delo kot umetnica doživljaš kot delo (ali nedelo) ali bolj kot službo?

Svoje ustvarjanje doživljam kot delo, zagotovo ne kot službo. Službo imam poleg tega, da sem umetnica, ker mi to omogoča večjo mero svobode, medtem ko lahko komu drugemu predstavlja neko obveznost ali omejitev svobode. Rutina me je vedno osvobajala in mi dajala neko strukturo, ki mi omogoča, da se potem sploh lahko umetniško izražam. Tudi tekom študija sem vedno imela ne samo študentske zaposlitve, ampak prav strukturirano zaseden čas. Nekako sem to delala podzavestno in potem ugotovila, da mi ta kultiviranost pomaga pri ustvarjanju.

Zanimivo, da te ravno ta rutina osvobaja. Večina ljudi verjetno meni, da je ravno obratno.

Veliko sem razmišljala o tem, ampak sem mnenja, da mi rutina daje strukturo, ki mi omogoča finančno, čustveno in socialno stabilnost, h kateri stremim. Ravno pomanjkanje rutine in spontanost se v javnosti velikokrat povezujeta s podobo umetnika in ustvarjalca. Sama verjamem, da mora biti tudi spontanost, če jo želimo ponavljati in biti odvisni od nje, delo. In vsako delo zahteva trud. Seveda so pristopi različni in mnenja se krešejo, vendar sem sama zagotovo oseba, ki potrebuje iluzijo rutine in vsaj občutek stalnosti v življenju, kljub temu da nič ni stalno in je sprememba edina konstanta.

Sama poskušaš prikazati lase kot ideal, ampak tudi delo je na nek način še vedno ideal, ki sicer ni telesni, a ga kdo večkrat poskuša odražati na telesu, na primer s stilom oblačenja. Kako sama gledaš na grajenje identitete, predvsem danes v kapitalizmu, konzumerizmu?

Lahko rečemo, da je delo še vedno ideal, vendar zgolj če je to delo nevidno ali če ga opravljamo navidezno brez truda. Trud ni v modi, niti ga nihče ne želi videti. Z razstavo sem hotela poudariti prav to – količino nevidnega dela. Večina ljudi, ki me spremljajo na socialnih omrežjih, ne ve, da sem se prvič preselila v svoje stanovanje. Ne vedo, da imam dve prekarni službi in da med drugim pripravljam razstavo ali pri postavljanju razstav pomagam prijateljem. Zame so lasje pokazatelj tega, da je minil čas, v katerem so se neizogibno, vidno in nevidno, zgodile določene stvari. Moja mati opravlja ogromno nevidnega dela, ki pa je drugačno od mojega. Ampak ob minevanju časa, če smo dovolj pozorni, lahko hitro opazimo, da vsi izvajamo delo, tudi ko o tem ne razmišljamo ali le-to ni vidno.  

V svojem delu in študiju se veliko ukvarjam s procesom identifikacije in predvsem s tem, kako drugi vplivajo na našo identiteto. Kolikšen del naše identitete je odvisen od ljudi, s katerimi smo obkroženi, in dogodkov, katerih del smo? Gre za dejavnike, ki bistveno in nepovratno vplivajo na stvari, s katerimi se identificiramo. Bolj kot stil oblačenja me je zanimal način upodabljanja lepotnih idealov v sodobni družbi, ki se večinoma dogaja preko socialnih omrežij in v mediju fotografije. Zanimiva je pozicija zunanjega pogleda, ki jo ima fotografija – na njej se vedno vidimo “od zunaj” in z vidika drugega. Ogledalo ponuja odsev, medtem ko fotografija ponuja pogled, kar se sicer zdi podobno, vendar menim, da je zelo različno.

Na grajenje identitete neizogibno gledam z lastnega zornega kota, kar gotovo pomeni, da je moj pogled omejen na lastno okolico in izkušnje. Vidim predvsem, da me kot osebo, ki jo družba kategorizira kot “odraslo”, bistveno definirajo stvari, kot so prekarno delo, nereden dohodek, kreditna nesposobnost, neprestana razpoložljivost, zdravstveno zavarovanje, rastoče cene stanovanj in osnovnih živil. Zavedam se in nikoli ne pozabim, da sem del bogatega sveta, vendar hkrati vidim, da me generacija mojih staršev niti približno ne more razumeti. Stvari, ki so njim predstavljale glavne pogoje za osamosvojitev, so za nas praktično nedosegljive in ne glede na dialog in vseprisotnost poročanja o naštetem v medijih, tudi moji starši in stari starši niso verjeli, kako težko je na primer na trgu dela, dokler nisem sama postala del tega procesa.

Kdo je bivši lastnik/lastnica razstavljenih las?

Bivša lastnica razstavljenih las sem sama. Zavedala sem se, da bodo to vedeli samo ljudje, ki me poznajo. Kljub temu je v pogovoru s kuratorko Anjo Zver v zinu kos 5, ki je bil na voljo ob otvoritvi razstave, razložen celoten proces, ob čemer sem upala, da bo to zadostna povezava za ljudi, ki bodo naključno soočeni z njimi.

Za razstavljanje svojih las se nisem odločila zaradi razstave same. Že nekaj časa sem se želela ostriči, kar pa se je ujemalo z željo, da ne bi ponovno “po naročilu” pripravila fotografske razstave, saj se mi to ne zdi iskreno, ker trenutno ne fotografiram. Ob razmišljanju, kako lahko izkoristim to priložnost in obenem ostanem iskrena, se je porodila ideja o izvedeni konstrukciji.

Ali ideja identifikacije z lasmi izhaja iz lastnih izkušenj z njimi? Se morda za idejo skrivajo kakšne zanimive zgodbe iz preteklosti?

Če rečem, da z lasmi nimam posebnih izkušenj, se morda zdi neverjetno, vendar prav zares jim ne posvečam posebne pozornosti. Mogoče mi tudi zato ni bilo težko ostriči las. Konec koncev je samo pričeska. In lasje rastejo.

Že kot otrok sem opazila, da imajo lasje za vsakogar drugačen pomen. Kot deklica sem razmišljala o fenomenu, da na glavi nosimo, kot sem takrat poimenovala lase, mrtve stvari. Nisem dojela njihovega estetskega vidika, dokler nisem prišla v puberteto, ko sem svoj videz začela urejati tako, kot naj bi bilo ustrezno. Svoboda, ki jo čutim glede tega, je zagotovo povezana z vzgojo. Barbike so bile “prepovedane” in to za sabo potegne vidne posledice.

Kot morda kdo koketira, se poigrava z lasmi, tvoji lasje koketirajo z obiskovalci in ostalo okolico. Zakaj si se odločila ravno za tako postavitev?

Postavitev se je zgodila preko poskušanja in planiranja različnih variacij. Želela sem predvsem doseči, da bi bila razstava del ogromnega dvoranskega prostora, ki ga ponuja galerija, hkrati pa, da bi bila taktilna, da so lasje postavljeni tako, da se jih ljudje želijo dotakniti in se jih tudi lahko. Če se ne dotikaš las, se lahko dotakneš zaves, si v malo bolj osebnem stiku s prostorom in z instalacijo, kar je bil namen. Obenem pa deluje tudi, če se odločiš gledati le od zunaj, kot nekaj, kar ti je tuje.

Postavitev sestavljajo dolgi, ravni lasje, ki bi jih, ali pa morda več ne, pripisali ženski. Kaj pa moški?

Ena najbolj zanimivih ugotovitev glede las, do katere sem prišla med ustvarjanjem razstave, je, da lasje ne nosijo zapisa DNK. Če jih lahko pripišemo lastniku in nam povedo ogromno o njem, v njih vendarle ni genetskega zapisa, torej lasje nimajo spola. Rada se pošalim, da so bili lasje gender neutral preden je bilo to moderno. Mislim, da družba povezuje dolge lase z ženskami, vendar prav tisti dvom, da ni nujno tako, ustvari neko napetost, ki je dobrodošla.

Lase največkrat doživljamo v vlogi poželenja, pa vendar jih večkrat, podobno kot na primer slino, ko zapustijo telo, povezujemo z gnusom, nelagodjem. Kakšni so bili odzivi obiskovalcev?

Lasje so malenkost drugačni od drugih proizvodov telesa, mogoče so še najbolj primerljivi z nohti. Definitivno bi sama rekla, da jih povezujem z gnusom ali vsaj nelagodnjem, ko so enkrat odtujeni od “proizvajalca”. Prav zato me je presenetil odziv obiskovalcev, saj so večinoma instalacijo sprejeli na zelo pozitiven način. Bala sem se, da si ljudje ne bodo upali niti skozi prvi krog zaves, kaj šele, da bi se dotaknili las. A izkazalo se je drugače! Ne glede na to, da je veliko ljudi pričakovalo razstavljene fotografije, so se na zelo pozitiven način odzvali na instalacijo. Ugotovila sem, da bi morda lahko podvomila v svojo predstavo o tem, kaj si bodo drugi mislili, saj je bil odziv presenetljivo pozitiven. Razigrano vzdušje pripisujem tudi dinamiki množice in večerni uri, ki ustvari popolnoma drugačen občutek, kot če instalacijo obiščeš sredi dneva med opravki. 

Morda za konec napoved dela za (Ne)delom?

Za (Ne)delom bo zagotovo prišlo novo (ne)delo. Trenutno imam v načrtu razvijati in mesiti nevidno delo naprej. Mogoče si na pol poti premislim in naredim kaj drugega. Čas bo pokazal. Predvsem sem vesela, ker me je (Ne)delo motiviralo za nadaljnje razmišljanje in ustvarjanje. In to je več, kot bi lahko pričakovala.