Kako do otroštva v odraslosti?
Ujeti repatico Razstavljajoč umetnik: Mojca Radkovič Datum: 6. 9.–28. 9. 2024 Kraj: Galerija DobraVaga
Razstava Ujeti repatico je nostalgična refleksija o otroški igri in zatopljenem sanjarjenju. Deluje kot osebni arhiv, ki ne dokumentira doživetih dogodkov, ampak mentalne procese. Obiskovalca hkrati spomni, da je izkušnja otroštva neponovljiva, in mu ponudi orodje za doseganje otroških miselnih vzorcev. Vključuje dela v različnih medijih: tridimenzionalno zgibanko, serijo fotografij in video projekcijo.
V tridimenzionalni zgibanici, Pregibanici, avtorica namiguje, da lahko domišljijsko igro, značilno za otroštvo, v odraslosti dosežemo v procesu umetniškega ustvarjanja. Delo je narejeno po navdihu zgibanke iz avtoričinega otroštva, kot je povedala na otvoritvi. Zgibanka je razgrnjena tvorila hišico z več prostori, v katerih se je igrala in si zamišljala domišljijska življenja. V Pregibanici v različnih prostorih domišljijsko utelesi slovenske pregovore. Delo je soustvarila z Lano Pastirk, s katero sta med ustvarjanjem doživljali vzporednico z otroško igro. Z delom združi na videz ločeni časovni stanji: otroško zatopljenost in odraslo refleksijo; razberemo lahko, da sta združljivi v procesu umetniškega ustvarjanja.
Serija fotografij v razstavo vnese vizualno dvojnost. Pregibanica je svetla, pastelna in saturirana, prostori znotraj nje so fantazijski, fotografije pa se opirajo na vizualno tradicijo grozljivk: so temačne – edina v koloritu je rdeča; fotografski subjekti izpadejo izvzeti iz prepoznavnega prostora in zato izolirani. Fotografije prikazujejo poglede gozda. Avtorica je na otvoritvi povedala, da je uporabila fotografije debel in vejevja, v katerih je našla asociativno interpretacijo: svetloba na deblu jo spominja na obraz, tanjši debli pa jo spominjata na noge ali kopita. Fotografije obiskovalca spodbudijo, da se v poskusu interpretacije prepusti lastnemu asociativnemu iskanju pomena. Z izbiro fotografskih subjektov poustvari domišljijsko opazovanje otroštva tako zase kot za obiskovalce in ga s tem ovekoveči.
Z atmosfero fotografij združi lahkotnost mišljenja, ki jo ustvari tudi v Pregibanici, z nelagodjem. Ta dvojnost zakomplicira avtoričino nostalgijo in jo naredi ambivalentnejšo. Ob misli, da je povsem avtentično otroško sanjarjenje v sedanjosti nedostopno, se čuti melanholija. Ta se izraža tudi v fotografijah pasje žogice, obrabljene in pozabljene v gozdu, fotografiji avtoričine matere iz njene mladosti z melanholičnim izrazom ter videu, ki se predvaja na ekranu v kotu prostora. Video je napovednik za film, ki vključuje pogovore o nostalgiji in igri in ki bo predvajan na zadnjem dnevu razstave. Vključuje kader vožnje, v katerem se roka steguje proti odprtemu strešnemu oknu in temačnemu modremu nebu, vrhovom dreves in luni. Snemanje z zadnjega sedeža in plavanje roke vzbujata spomin na vožnje med otroštvom in najstništvom. Z barvno shemo, počasnostjo gibanja roke in daljšim trajanjem kadra avtorica spomin napolni z atmosfero hrepenenja in otožnosti. Ko se deli razstave povežejo, izražajo, da je sanjarjenje v odraslosti navsezadnje le dostopno, vendar drugačno od otroškega; možno ga je poustvariti, vendar je v odraslosti manj potopitveno kot v otroštvu, saj je združeno z refleksijo o otroškem sanjarjenju.
V Pregibanici se avtorica igra s slovenskim jezikom in izkušnjo vizualno zakodira kot pozitivno ter s tem tudi ustvarja pozitiven odnos do odraščanja v slovenskem okolju. Čeprav je to morda nenameren učinek osebne izkušnje nostalgije nekoga, ki je odraščal v slovenskem okolju, in delo ni politično motivirano, z njim vseeno ustvarja narodno nostalgično pripoved.
Zaradi majhnega razstavnega prostora razstava deluje kot mehurček, ki ponuja intimno izkušnjo z avtoričino in lastno nostalgijo. Prostor in razporeditev del spodbujata krožno premikanje z leve strani vhoda proti desni; vzpostavljeno zaporedje del obiskovalca vodi tako, da se dela med seboj bogatijo, ustvarjajo večplastnost in učinkovito sprožijo samorefleksijo – razstava iz obiskovalca najprej izzove otroške miselne vzorce s pozitivnim sentimentom, potem z melanholičnim sentimentom in nazadnje z video napovednikom pusti vprašanje sentimenta ob nostalgiji odprto. Ta ambivalentnost in odprtost obiskovalca spodbudita, da ponovno ovrednoti svoje pretekle in sedanje vzorce razmišljanja in svoj odnos do domišljije. S tem goji pozitiven občutek samokontinuitete.
Inovativnost razstave leži v tem, da se pri tematiziranju nostalgije osredotoča na ustvarjanje miselnih procesov v sedanjosti, da bi ustvarila implikacije o preteklosti. S tem fokusom avtorica lastno izkušnjo otroštva predstavi dovolj nespecifično, da je zlahka evokativna za raznolike obiskovalce. V tem leži tudi intimnost razstave: v obiskovalcih kljub morebitnim razlikam vzbudi skupne miselne procese. Razstava je zato kljub večplastnosti lahko berljiva. Če se družinske albume bere kot znak starševske ljubezni do otroka, lahko razstavo beremo kot znak avtoričine ljubezni do same sebe in kot spodbudo obiskovalcu, da bi začutil isto.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
Lektorirala: Tina Geč
