José Manuel Navia: Miguel de Cervantes ali želja po življenju
Letošnje leto uživa sijaj okroglih literarnih obletnic. Stota obletnica rojstva svetovno znanega, predvsem mladinskega pisatelja Roalda Dahla se pokrije s štiristoto obletnico smrti kar dveh velikih literarnih ustvarjalcev. Slovenske knjigarne že vse leto polnijo police s ponatisi in s posebnimi izdajami Shakespearovih del. Ob tem ostaja nekoliko v ozadju dejstvo, da si Shakespeare ne le leto, temveč tudi dan smrti deli z Miguelom de Cervantesom Saavedro, avtorjem prvega novoveškega romana, Don Kihota. Parodija na viteštvo in obračun s srednjim vekom ter preteklimi ideali je tragikomičen prikaz slehernikovega življenja in temeljnih družbenih problemov. Velja za enega najvplivnejših literarnih besedil vseh časov.
V čast velikemu španskemu pisatelju je že leta 2014, upoštevajoč bližajočo se obletnico, na pobudo španske založniške hiše začel nastajati projekt z naslovom Miguel de Cervantes ali želja po življenju. Fotograf José Manuel Navia se je podal po sledeh Cervantesove življenjske poti. Na zanimivem potovanju je v fotografski objektiv ulovil impresivne podobe krajev, ki jih je tekom življenja obiskal sloviti pisatelj. Predstavil jih je skozi skrbno izbrane motive, značilne za Cervantesovo življenjsko pot in literarna dela. Produkt projekta ni le razstava, ki je že gostovala v najrazličnejših državah, temveč tudi istoimenska knjiga, ki je leta 2015 izšla pri založbi Ediciones Anomalas.
Navia, sicer diplomirani filozof, je fotograf iz Madrida, ki ga je reporterska pot zanesla v vode dokumentarne barvne fotografije. Fascinira ga predvsem moč, ki jo ima fotografija v odnosu do književnosti in besede. Za sabo ima že kar nekaj samostojnih fotografskih projektov, knjig ter sodelovanj pri kolektivnih razstavah in antologijah, vendar pravi, da je prav hommage Cervantesu eno izmed njegovih najbolj osebnih del.
Kljub temu, da je Cervantesovo življenje dokaj dobro dokumentirano, je laiku lahko nepoznana burna in razgibana pot, ki je Cervantesa vodila iz majhne vasice blizu Madrida v Rim, od tam v bitko pri Lepantu, pa vse do Alžirije, kamor je prišel, ko so ga na morju med vračanjem v Španijo zajeli pirati ter ga prodali v suženjstvo. Kasneje je preko pokrajin Španije potoval na Portugalsko. Cervantesov opus obsega kar nekaj del, vendar velja za njegovo največje in najvplivnejše delo Don Kihot, ki je po mnenju Dostojevskega temeljno in najveličastnejše delo človeškega mišljenja. Prvi del romana je ob izidu leta 1605 v hipu postal velika uspešnica. Drugi del je izšel leta 1615.
José Manuel Navia s projektom ni imel namena zgolj ustvariti cikla fotografij, ki skušajo povzeti pisateljevo neobičajno življenjsko zgodbo ter motiviko njegovih del. Razstava je sodobni umetnostni dosežek; avtor se je naloge lotil subjektivno, s fotografijami je predstavil svojo lastno izkušnjo. Podobe vzpostavljajo dialog med Cervantesom in modernim človekom, pisateljevo literarno in življenjsko okolje je prikazano kot okolje današnjega časa.
Razstava nas kronološko popelje skozi Cervantesovo življenje, kljub temu pa imajo fotografije poleg tematike pravzaprav z njim le malo skupnega. Obrazi ljudi, njihove navade ter kraji, kjer se je pred več kot 400 leti nahajal pisatelj, so se spremenili. Pri projektu Miguel de Cervantes: Želja po življenju gre za interpretacijo novega časa. Pokrajino razumemo na nov način, dogodke vidimo skozi oči sodobnega človeka. Na Cervantesovo življenje gledamo skozi 400 let plasti, filtrov časa, ki se nalagajo eden na drugega. José Manuel Navia nekje globoko pod plastmi še vedno čuti čas, v katerem je bival oče Don Kihota. Ob pogledu na mlado dekle na trgu pred cerkvijo si predstavlja, da je prav tam morda nekoč stala pisateljeva hči. Kontrast je neizogiben, vendar je prav to blizu Cervantesu, tudi on namreč v Don Kihotu slika nasprotja med preživelimi ideali srednjeveškega viteštva in začetki modernega sveta, med idealizmom in realizmom, med dušo in svetom, oropanim idealov.
Ko premišljujem o razstavi, mi pred očmi zasijeta dva motiva. Pokrajina La Mancha, zaznamovana z mlini na veter, in lutke, ki so več kot očitno igrale pomembno vlogo v Cervantesovem življenju. Fotografije se med seboj po stilu precej razlikujejo. Motivika sega vse od portretov oseb v različnih kontekstih in čustvenih stanjih do samotnih pokrajin, ki nas navdajo z občutki melanholije. Pri fotografijah ujetih utrinkov gibanja so občutki mešani. Tipično dokumentarne fotografije z izostrenimi obrazi ljudi z ulic nedvomno kažejo na avtorjeve reporterske izkušnje. Kompozicija se zdi pri nekaterih fotografijah zelo premišljena, medtem ko pri drugih precej naključna. Avtorja ne moti, če motiv ni vedno poravnan z objektivom ali če sta oseba na fotografiji, pri nekaterih fotografijah tudi celotno ozadje, nekoliko zabrisana. Navsezadnje tudi življenje samo ni vedno do popolnosti urejeno, v določenih obdobjih je povsem raztreseno, divje ali po drugi strani poskočno in navihano.
Nedvomno gre za zelo zanimivo idejo, koncept, ki si zasluži pohvalo. Odnos fotografa do Cervantesa, projekta in izbranih motivov je izjemno intimen in spoštljiv. Njegova razlaga izžareva predanost projektu in navdušenje nad cenjenim španskim pisateljem. Avtor spretno prepleta svet besedne umetnosti z umetnostjo podob. José Manuel Navia v fotografijah zavzeto lovi utrip življenja ter z njihovo preprostostjo v gledalcu ustvarja občutek bližine in prisotnosti. Kljub temu bi naključnega obiskovalca razstava lahko pustila ravnodušnega, saj navdušenje nad razstavo v polni meri gledalcu omogoči šele poglobljeno razumevanje koncepta razstave in poznavanje Cervantesovega opusa.
