15. 4. 2016 / Kritika / Podobe

Jasmina Grudnik: Sreča v Nikšiću

Avtorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje zaključuje študij slikarstva z magistrskim delom, v katerem tematizira predvsem spomin. Z vlogo in pomenom spomina ter s tem povezanim pretakanjem in odtekanjem časa se je pričela ukvarjati pred nekaj leti, in sicer v manj instalacijskih delih v primerjavi z razstavo TEŠ, ki smo si jo lahko pred kratkim ogledali v Kinu Šiška, ter s trenutno Srečo v Nikšiću. Med mnogimi avtorskimi in koprodukcijskimi projekti je sodelovala tudi na scenografskih delavnicah. Zdi se, da je prav ta izkušnja botrovala spremembi v načinu podajanja risarskih in slikarskih potez o njenem miselno-vizualnem prevpraševanju in opazovanju.

Spomin je dobil v omenjenih razstavah bolj dinamično obliko. Če se avtorica v predhodnih delih s spominom ukvarja skozi skice, risbe in slike, grafike ter fotografije, ki so pogosto ostajale v dveh dimenzijah, slednje sedaj pridobivajo obline oziroma ostrine, ki se izražajo skozi materiale, s katerimi umetnica upravlja in v oblikah, ki jih tvorijo fragmenti, ko se kot celota ponudijo opazovalcu ter tako uhajajo svoji prvotni omejenosti na dvorazsežni prostor.

Ko opazujemo instalacijo Sreča, imamo občutek, da opazujemo val podob. Instalacija je sicer sestavljena iz več ploskev, ki se dopolnjujejo, prekrivajo ali puščajo odprt prostor. Na podoben način deluje tudi spominjanje, spomin kot tak pa je fluiden, obenem neulovljiv in ulovljiv.

Val podob na polprosojnem paus papirju se razlikuje od podob z razstave TEŠ, ki so bile plastene na pravilno odrezanih pleksi steklih. Spomin na srečo v Nikšiću je mehak v primerjavi s tistim iz otroštva, ki je osredotočen na Termoelektrarno Šoštanj. Morda bi lahko dejali, da je TEŠ videti bolj statičen. Prizori so bolj dodelani, lažje razpoznavni, medtem ko so upodobitve v Sreči bolj sproščene in manj ostre. Avtorica pravi, da je v spominu na termoelektrarno zakrknjenost hkratna želji po begu, Nikčić pa zanjo predstavlja prostor minljivosti, kot seveda vsak kraj, vendar za razliko od domačega kraja Nikšić nudi možnost, da minljivost postane sprejemljivo dejstvo. Ne gre za srečo ob brezdelju ali umiku od vsakdanjih tegob, temveč za uvidenje možnosti obstoja minljivosti, ki bi se ji upala prepustiti; gre za stapljanje, pri TEŠ za razdvajanje.

V desetletju raziskovanja je umetnica prešla s študijske risbe na prepoznavnejši način risanja in slikanja, ki je neredko izčiščen na eno samo potezo in učinkuje ekspresivno, saj se brez strahu pred lastnimi čustvi in črto poda v upodabljanje sveta. Linije so samozavestne, četudi je vsebina lahko precej krhkega značaja, kar nemalokrat vodi v grotesknost podob. Po drugi strani enopoteznost dopolnjujejo večplastni nanosi barve, zgoščena narava, delo pa temelji na kontrastu svetlih in temnih površin. Akrilni barvi v odtenkih zelene in rjave sta vezani na taisti upodobljeni kraj, industrijsko mesto Nikšić.

Kot pravi avtorica, je osrednja točka celotne instalacije in izvor zamisli fotografija med drevesi presvetljene ulice, pravzaprav neskončne ceste, na katero je stopila iz tipične črnogorske kafane, v kateri so se zbrali vaščani in se pomenkovali. Iz tega izhaja tudi vključitev svetlobe, uporabljene v zadnjih dveh razstavah. Svetlobo, ki močneje osvetljuje zgolj nekatere dele instalacije, bi lahko razumeli tudi kot bolj ali manj razsvetljene dele lastnega spomina; nekateri spomini so bolj razvidni in dostopni, drugi manj. Kot meni umetnica, je bil odločilen trenutek, postavljen tik pod vrh instalacije, tisti, ki je povzemal atmosfero enega dne, kar je pustilo močan pečat v njeni zavesti in ustvarilo spomin, ki se paradoksalno ohranja, saj ga vedno znova priklicuje, vendar obenem polzi kot vsi spomini, kar je seveda neizbežen, pa morda prav zato neprecenljiv proces.

Avtorica se z delom sprašuje, čemu se ljudje spominjamo. Zakaj je v nas želja po ohranjanju čimbolj intenzivnih spominov? Skozi Srečo v Nikšiću skuša razumeti naključnost trenutkov, ki pustijo v življenju neizbrisljiv odtis. Kako to, da nam stopijo na pot trenutki, kot je bil denimo tisti dan v Nikšiću? Kot meni, se to zgodi, kadar človeku odleže od česa, kadar preneha ves čas nekaj pričakovati. Razstava Jasmine Grudnik nam ponuja priložnost, da se ob njeni variaciji spomina na srečo v Nikšiću za trenutek ustavimo v tistem tukaj in zdaj, ki nam je v hitrem načinu življenja postal tako zelo oddaljen.

Foto: Sunčan Stone