Jasmina Grudnik: “Kakor da bi pristala na vrhu dimnika in bila zmožna videti čez elektrarno in še naprej.”

Jasmina Grudnik je umetnica, ki pod mentorstvom doc. mag. Zore Stančič in izr. prof. mag. Žige Kariža pravkar zaključuje magistrski študij slikarstva na ALUO v Ljubljani. Ta mesec v Kinu Šiška razstavlja v okviru cikla samostojnih razstav mladih umetnikov. Postavitev, ki jo sestavljajo prozorne ploskve, porisane s prizori trenutkov, ki jih je tekom svojega otroštva opazovala skozi domače okno, je naslovila TEŠ.

Nekaj dni pred odprtjem razstave sva se srečali in pokazala mi je še nedokončano delo, mi prikazala in razložila postopek ustvarjanja ter mi zaupala, kako si predstavlja končno postavitev. Pogovor naju je vodil od debate o njenem domu do tega, zakaj je ravno risba tista, ki ji omogoča najbolj neposredni izraz. Njena pripoved je bila tako slikovita kot delo v nastajanju, ki sem ga med pogovorom opazovala in že sem se veselila 16. februarja, ko bo njeno vizijo mogoče ugledati v celoti. Na ogled bo do 11. marca.

Tema tvoje razstave v Kinu Šiška je dom, natančneje – pogled na TEŠ skozi okno tvoje otroške sobe. Kaj ti pomeni dom? Kakšne občutke ti vzbuja misel nanj? Gre za nostalgijo, občutek grenkobe, topline? 

Prve asociacije na dom so moji starši, otroštvo, hiša in vas, kjer sem odraščala do devetnajstega leta. Ni se veliko dogajalo, razen mogoče v času počitnic. Zavedanje te rutine me je precej deprimiralo. O domu kot takem že od nekdaj razmišljam, ker nisem čutila prave pripadnosti domu v fizičnem smislu. Nekako sem začela dvomiti v dom kot prostor, kjer si čisto miren, kamor se vračaš in kjer lahko ostaneš za vedno. To pa morda zato, ker nisem mogla razjasniti vprašanj, ki so se mi takrat pričela pojavljati; kako je mogoče da smo tu, sedaj. Potem sem te trenutke secirala z opazovanjem krajine čez okno in gledanjem na uro. Spominjam se, da sem zelo zgodaj občutila nek nemir. Kakor da smo ljudje v nekem najemniškem stanovanju, ki ne bo nikoli čisto naše, ker bo na koncu treba oditi. Poleg tega je tukaj še zavedanje življenja v mali vasi, kjer so bile najpogostejše in najbolj markantne informacije o tem, da je nekdo umrl. Razvedelo se je tudi, če se je kdo rodil, ampak zavedanje, da nekoga ni več, je imelo pomemben učinek name. Razmišljala sem, kako moram v šolo in še v naslednjo šolo in še v eno šolo in potem bom prišla nazaj in potem bom stara in bom umrla. Ni mi šlo v glavo, zakaj bi morala umreti.

So risbe, ki sestavljajo tvojo postavitev v Kinu Šiška, v kakšnem smislu narativno povezane? Pripoveduje katera kakšno zgodbo ali gre za vtise, prizore, ki so se ti vsedli v spomin? 

Ne, v bistvu ni nobene določene zgodbe. Gre za spomine na mojo otroško rutino. Vsako jutro od ponedeljka do petka sem vstala, šla na avtobus, ki me je peljal v šolo, oddaljeno pet minut, se vračala domov skozi vas, ki je ugreznjena zaradi rudnika, prišla domov in to je bilo v grobem to, poleg še nekaterih dejavnosti in sobotnega verouka. Ti dve poti sta se mi najbolj vtisnili v spomin. Pot do šole, ki je bila blizu elektrarne, in do cerkve. Gre torej bolj za občutke kot za zgodbe. Pri tej recimo (pokaže na eno od ploskev v postavitvi) sem razmišljala o poti, ki mimo naše hiše vodi do cerkve. In ker v takih cerkvah maše ni vsako nedeljo, sem vsako drugo nedeljo opazovala ljudi, ki so se tja odpravili že dve uri prej.

Kakšna pa je vloga elektrarne v tvojem odraščajočem pogledu? 

Pogled na elektrarno me je zelo zaznamoval. Ko sem takrat gledala skozi okno, mogoče nisem imela tega konkretnega občutka, ampak ko razmišljam za nazaj, nekako razumem to svoje obredno opazovanje. Mislim, da sta me elektrarna in jezero nekako povečala. Kakor da sem s tem, ko sem gledala ta prizor in padla vanj, pristala na vrhu dimnika in bila zmožna videti čez elektrarno in čez vse tiste hribe in še naprej. Tako sanjavo. Lahko bi rekla, da podoba elektrarne na nek način predstavlja smrt, kakor da s pogledom nanjo opazujem konec, čakam in preverjam, če je še vedno na pravi razdalji. In skozi seciranje te misli in interpretiranje okolja okoli mene, poskušam razumeti to absurdno situacijo našega obstoja, po drugi strani pa se zaposliti, medtem ko čakam na smrt.

Večkrat si že delala v tujini. V Beogradu, tudi v Sarajevu?

 Najprej me je pokojni profesor grafike na ALUO, Lojze Logar, poslal na poletno šolo v Bogdance, v Makedonijo. Tam sem spoznala veliko ljudi, saj je bila ta grafična delavnica namenjena študentom grafike vseh akademij iz bivše Jugoslavije. Povezala sem se z več ljudmi, še posebej pa s kolegico iz beograjske akademije in njihovo šolo, kjer sem kratek čas tudi gostovala in pridobivala znanje iz grafike. Kasneje sem se prijavila na grafični trienale v Beogradu, kjer sem nato razstavljala. V Sarajevu sem se lani predstavila v sklopu mariborske Grafične pomladi, marca pa me čaka še ena razstava in sicer v sklopu mednarodnega festivala Sarajevo Sarajevska zima v Historijskem muzeju Bosne in Hercegovine.

Jeseni 2014 si v Mariboru razstavila prostorsko instalacijo z naslovom Jovana. To pomeni, da je izkušnja tujine, novih ljudi, njihovega doma nate zagotovo naredila vtis. Kako je ta izkušnja vplivala nate in na tvoje delo? 

To je v bistvu zelo povezano z vprašanji o domu in minevanju. Na ta način iščem dom še nekje drugje, iščem stvari, ki me osrečujejo. Zato hodim v take kraje, kjer mi je prijetno. Ko se povežem z nekom, ki me fascinira, in vstopim v njegov prostor, občutim to kot nekakšno zadržanje trenutka. Na nek način sem ta dom našla tudi v Makedoniji in pravzaprav sem hotela zadržati ta občutek tudi kasneje. Kakor da čas ne mineva, ali pa da pozabim na to, da čas mineva. Razmišljala sem, da skozi potovanja zbiram take trenutke, kakor da bi zbirala znamke. Iščem ljudi, ki so srečni v svojem okolju. Za mariborsko razstavo sem pod vtisom Beograda razmišljala o tem, kako bi bilo, če bi združila Jovanin dom in svoj dom ali občutek, ki sem ga dobila tam in ki sem ga imela tukaj, ko prijateljica Jovana ni bila več neposredno prisotna v mojem življenju. Potem sem to združila v instalaciji.

Tvoja dela so zelo prostorska, četudi sta tvoja izhodiščna medija risba in grafika. Imaš poseben razlog za to, da svoja dela širiš v tretjo dimenzijo?

Prvi razlog je to, da skušam spoštovati in upoštevati naravo prostora, v katerem delam, tako da bi lahko prostor skupaj z delom zaživel. Najprej se skušam ozreti na prostor in šele potem načrtovati. Tega se poskušam držati, je pa pristop do dela spet odvisen od konkretne situacije.

Ampak verjetno tvoje delo zaživi na drugačen način, če je narejeno z mislijo na prostor? 

Namen povezovanja s prostorom je, da delo zaživi. Iskanje vedno novih form, glede na prostor in tudi na sploh, pa vidim kot nekakšno osvobajanje, bežanje iz lastnega formata. Možnost za smisel vidim v gibanju. Zato čutim nujo, da je to na nek način nakazano tudi v delu.

To torej pomeni veliko dinamiko v tvojem ustvarjanju. Ali ohranjaš v svojih delih kako konstanto ali poskušaš samo sebe izzivat v vseh vidikih svojega ustvarjanja? 

Ne izključujem možnosti, da ne bi nekoč naredila in razstavila deset klasičnih portretov, če bi imela razlog, zagotovo bi. Trenutno je naneslo tako, da v delu prevladuje risba. Glede procesa samega pa sem imela pogostokrat težavo, s katero se sicer še vedno ukvarjam, namreč da sem hotela zaobjeti veliko preveč stvari in se nisem mogla osredotočiti na nekaj dotičnega. Zato se počasi učim izčiščevati svoje delo, pri tem pa mi precej pomaga tudi delo v scenografskih vodah in dragoceni nasveti moje mentorice Zore Stančič. Pri postavitvi v Kinu Šiška sem se osredotočila na risbo, ker se mi zdi, da povsem zadostuje. Ozir na prostor in material potem dodata ostalo. Drugače pa mi je sama risba najbližje izrazno sredstvo, saj mi dovoljuje veliko mero neposrednosti in moč izražanja.

Način, na katerega se zdaj izrisuje postavitev, mi daje slutiti večplastnost spomina in vtise, ki se nalagajo eden na drugega in se na enak način prikazujejo v mislih. Kakšen je tvoj odnos do tega, da se tvoja dela interpretirajo na različne načine, da pride do dialoga ob in o tvojih delih? 

Večplastnost je pri mojem delu povezana s tem, da hočem, da deluje risba, da deluje prostor. Medtem ko sem v procesu prostorske realizacije, se ukvarjam bolj z likovno platjo, koncept je bil jasen, ko sem ustvarila risbe, skice. Sicer se mi pa zdi idealno, da prihaja do različnih odzivov. Tudi če nekdo vidi v delu nekaj, kar se meni zdi smešno, je to super. Pomembno je, da se nekaj sproži. Spomnim se pripetljaja, ko nam je na faksu pozirala neka oseba in jaz sem na steno ravno obesila eno svojih neštudijskih slik, medtem ko je pozirala. Oseba je sredi poziranja naenkrat vstala, vzela krpo, pokrila mojo sliko in začela govoriti, da so v njej hudiči. To me je sicer kar malo prizadelo, čeprav sem kasneje ugotovila, da pa to mogoče sploh ni tako napačno. Če bi se to zgodilo danes, mogoče ne bi naredilo prevelikega učinka name, takrat pa sem se počutila krivo, da rišem tako temačne stvari. Zdelo se mi je, da ni tako nepomembno, kaj dam na ogled.

Še vedno čutiš tako odgovornost? Ko delaš, imaš v mislih gledalce ali si bolj sproščena v ustvarjanju? 

Ne vem, ali se prav veliko ukvarjam s tem, kako bom učinkovala na gledalca. S tem bi mogoče izgubila pristnost. Zelo hitro opazim, ko hočem ugajati, ampak se kar hitro ustavim in si rečem: ”Gremo nazaj”. Mogoče čutim do gledalca podobno odgovornost kot do prostora. Gledalcu se poskušam približati s tem, da se čimbolj približam sebi, da sem iskrena. Mislim, da počasi prihajam do točke, ko bom razčistila s tem, ali bo moje delo silna umetnost ali ne, res si poskušam priti na jasno le sama s seboj.

Se ti zdi, da si se z motivom doma približala temu? 

Ja, mislim, da. O domu sem veliko razmišljala že od malega, še posebej pa sedaj. Vendar ne o domu v fizičnem smislu, bolj o stanju, ko človek doseže svojo celost. Hiša, stanovanje, rojstni kraj tako le ilustrirajo to celost, ki ji jaz pravim »dom«, mogoče bi lahko rekla, da to misel nekako prizemljijo. Morda se čisto na začetku ustvarjalne poti nisem počutila dovolj pogumno za tako intimno temo. Porajali so se mi dvomi o tem, ali so takšna vprašanja sploh pomembna, ali bi se morala morda ukvarjati z bolj aktualnimi temami, bolj družbenokritičnimi. Zdaj pa je do tega prišlo nekako spontano. Ko se mi ponudi nek prostor, se zdi stvar jasna. Veliko sem premlevala že od malega, ko so se dnevi ponavljali in sem v tej rutini razmišljala o tem, kako je mogoče, da je en trenutek zdaj in potem mine. Zdaj smo tukaj, potem smo spet in potem ne bomo več.

Zanimivo je, da upodabljaš te trenutke v obliki prizorov, slik, flashev. Kakor da tak trenutek, ko postane postane spomin, izgubi svojo vpetost v linearno zamejitev in tako postane snov za tvoje delo. 

Najraje in najpogosteje se izražam s hitro in izrazito risbo, ravno zato, ker se mi zdi najbolj pristna in neposredna v občutjih, ni zrežirana. Menim, da če začnem preveč razmišljati, je že konec. Kasneje pri interpretaciji takih risb lahko seveda razmišljam o tem, kaj sem ustvarila in se lahko nenazadnje tudi prebijem do gole ideje, sporočila, ki sem ga preko risbe prenesla na dan. Seveda ne gre povsem brez razmišljanja, ampak bistvene so hitre odločitve, ne cincanje. S takšnim izražanjem najbolje sprostim ustvarjalno nujo in časovno preganjavico, ki ju čutim. Takrat se mi zdi, da dejansko sem v tistem trenutku.

Umetnica se iskreno zahvaljuje podpornikom razstave Termotom in Pos plastika.