Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša: Janez Janša®

Leta 2007 so se trije umetniki z imeni Davide Grassi, Emil Hrvatin in Žiga Kariž včlanili v takrat vladajočo Slovensko demokratsko stranko (SDS). Nedolgo za tem so svoja imena uradno spremenili v ime prvaka stranke in takratnega premiera in tako postali Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša.

Nenavaden umetniški prijem je sprva deloval kot politična provokacija. Umetniki so se vedli dobesedno v skladu s sloganom stranke: »Več nas je, prej bomo na cilju!«, se udeleževali shodov in se na splošno vedli kot zvesti člani stranke. Toda popotresni učinki medijsko zloglasnega preimenovanja, ki so zabrisali mejo med njihovim zasebnim in javnim življenjem, umetniškim delovanjem, so pokazali, da je dejanje preseglo preprosto hojo po meji med umetnostjo in politiko. Nepredvidene posledice so razkrile vrsto zapletenih političnih, pravnih, ekonomskih, lingvističnih, filozofskih in psiholoških vprašanj, ki jih umetniki od tedaj s pridom uporabljajo kot material svojega lastnega umetniškega raziskovanja.

Zgodaj se je pokazalo, da prava vrednost geste ni bila v komentarju lokalne politične scene, ampak v odpiranju univerzalnih vprašanj o imenu, komu pripada in kako nas zaznamuje. Tako se odpirata vprašanji, zakaj prav ime Janez Janša, ali bi trije umetniki prav tako uspešno razkrivali in izpodbijali ustaljene norme in ali bi bili njihovi projekti enaki, če bi leta 2004 na državnozborskih volitvah zmagal LDS in bi leta 2007 na položaju premiera sedel Anton Rop?

Ne gre zanikati, da sta zgodnje delovanje umetnikov in sam proces preimenovanja neposredno povezana in uperjena proti delovanju predsednika stranke SDS Janeza Janše. A če bi v tem duhu razumeli glavnino ustvarjanja treh umetnikov, bi zgrešili bistvo in najzanimivejšo plat njihovega umetniškega raziskovanja. Njihovo delo se vse prevečkrat še zmeraj razume v tem lokalno političnem kontekstu, nekateri jih vztrajno interpretirajo kot dežurne komentatorje Janeza Janše in desne politične scene, medtem ko drugi razumejo delo »lažnih« Janezov Janš kot nemočno politično provokacijo.

Kljub temu pa je samo ime Janez Janša zagotovo ključno za njihovo ustvarjanje. Leta 2007 je bil nosilec tega imena politik na vrhuncu svoje moči, bil je vodja najmočnejše politične stranke, premier, »narodni heroj«, skrajno oboževan in prav tako skrajno osovražen, v slovenskem medijskem prostoru mu ni bilo enakega, bil je dejanska singularnost, fenomen. Samo ime Janez Janša je bilo zaznamovano z močno družbeno, politično in ekonomsko simboliko.

Lahko bi rekli, da gre v njihovem delu pravzaprav za sistematično multiplikacijo tega imena, ki vodi k izginotju subjekta, se pravi k izginotju izvirnega Janeza Janše kot nosilca imena in njegove simbolne funkcije. Vztrajno ponavljanje imena v delih treh umetnikov vodi k vzpostavitvi imena Janez Janša kot praznega označevalca. S tem pa dodajajo novo razsežnost svojemu raziskovanju imena in identitete.

Ob desetletnici preimenovanja so v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v sodelovanju z zavodom za sodobno umetnost – Aksioma in kustosom Domenicom Quaranto pripravili razstavo Janez Janša®.

Enega izmed prvih skupnih projektov novopečenih Janezov Janš Triglav na Triglavu (2007), s katerim so se poklonili klasičnemu performansu Triglav (1968) skupine OHO in nedavni ponovni uprizoritvi skupine IRWIN leta 2004, lahko razumemo kot poskus umestitve treh Janš v polje slovenske umetnosti. Umestili so se v družbo umetniških skupin, ki so v naš prostor vpeljale in utemeljile konceptualizem, in nakazali, kakšnih umetniških prijemov se bodo posluževali pri svojem delu.

Janezi Janša se v skladu s tradicijo konceptualne umetnosti poslužujejo številnih strategij, ki spodjedajo, dekonstruirajo in pod vprašaj postavljajo umetnostne strukture, ideologijo, mehanizme delovanja sistema in prostor prezentacije. Umetniška gesta preimenovanja jim omogoča, da vstopajo v različne družbene, kulturne in sistemske mehanizme, jih sprevračajo in jih uporabljajo kot orodje za problematiziranje univerzalnih vprašanj o identiteti ter njeni vlogi in vrednosti v času.

Projekti, ki jih lahko umestimo v zgodnjo obdobje skupnega ustvarjanja Janezov, raziskujejo pravne, medijske in strokovne posledice samega preimenovanja. Razmišljanja strokovnjakov, burne medijske odzive in pravne zaplete so skrbno zapisovali in z njihovo pomočjo zarisali široko tematsko polje raziskovanja, v katerega so vstopili s primarno umetniško gesto.

Med slednje sodijo tudi razstavljeni pravni dokumenti, ki predstavljajo edino materialno manifestacijo umetniškega dejanja spremembe imena. Osebne izkaznice, rojstni in potni listi so uradni dokumenti za dokazovanje istovetnosti, se pravi uradne listine s točno določeno uporabno in pravno vrednostjo, a z vstopom v umetniško institucijo kot dokument performansa postanejo tudi umetniški artefakti. Kot take jih Moderna galerija že od leta 2010 poskuša odkupiti, a prav zato, ker gre za uradne dokumente, tega ne more storiti.

Vprašanja o pravnem statusu umetniškega dela kot tudi tista o avtorstvu, lastništvu in avtentičnosti, ki še bolj neposredno raziskujejo pojem identitete v umetnosti, se zdijo vseprisotna v njihovem umetniškem delovanju. Umetniških norm in še zmeraj izrazitega individualističnega pojmovanja avtorstva se najbolj neposredno lotijo v seriji slik, naslovljeni Podpisi (2010). Upodobljeni podpisi treh Janš, ki jih je po naročilu naslikal slikar Viktor Bernik, problematizirajo pomen podpisa kot dokaz avtorstva in njegov vpliv na kulturno in tržno vrednost umetniškega dela.

S podobnimi vprašanji se ukvarjajo tudi v umetniški akciji Zaupanje. Še trajajoča akcija je predstavljena z veljavnimi bančnimi karticami posameznikov, ki so pri svoji banki naročili po svoji želji oblikovano kartico z motivom dela treh Janezov, ki so jo nato umetniki s podpisom spremenili v umetniško delo. Naročniki kartic tako postanejo soavtorji, solastniki in zbiralci umetniškega dela, ki pa obdrži vlogo osebnega in funkcionalnega predmeta. A poleg vprašanj, ki so notranja izključno umetnosti, se avtorji z vstopom v sistem financ ukvarjajo tudi s položajem posameznika in razumevanjem identitet v ultra potrošniškem, neoliberalnem družbenem ustroju.

V novejših delih še bolj direktno naslavljajo vlogo identitete v sektorju financ in potrošništva. Navidezno individualizacijo potrošnika problematizira triptih Vse o tebi (2016). Bančne korporacije s personifikacijo bančnih kartic omogočajo posamezniku, da s seboj v obliki plačilnega sredstva nosi priljubljen spomin ali motiv. Bančna kartica postane predmet, ki resnično odraža osebnost lastnika in sredstvo osebne identifikacije. Avtorji ponovno vstopijo v mehanizem korporacij in po dolgotrajnem tedenskem menjavanju iz preklicanih in veljavnih personaliziranih bančnih in kreditnih kratic sestavijo triptih, ki ponazarja njihove osebne izkaznice ali bolje rečeno avtoportrete državljanov Slovenije z imenom Janez Janša. Projekt zaradi ilustrativne vizualne podobne, ki jasno predstavlja sam proces in idejo, zagotovo sodi med najbolj prezentne.

Med slednje predvsem zaradi všečnih vizualnih lastnosti spada tudi 350 steklenic Janeza Janše (2017). V delu se sprašujejo, ali bi imela kokakola enak okus z drugačnim imenom. Umetniki tokrat vstopijo v ustaljen proces personifikacije izdelkov, ki ga ponuja eden od simbolov sodobnega korporativizma. 350 steklenic kokakole, ki nosijo ime Janez Janša, govori o težnji korporacij, da potrošnikov s pomočjo kozmetične prilagoditve ne nagovarjajo kot anonimne mase, ampak kot posameznike.

Najnovejše delo, razstavljeno v preddverju muzeja, smiselno nadaljuje umetniško raziskovanje in sistematično multiplikacijo imena Janez Janša. Plakat, ki služil tudi kot vabilo na razstavo, oznanja, da so umetniki ime Janez Janša registrirali kot blagovno znamko pri uradu evropske komisije za intelektualno lastnino. Z vzpostavitvijo blagovne znamke Janez Janša® umetniki vstopijo v prostor trgovanja in raziskujejo vrednost imena kot lastnine.

Razstava ponuja nazoren pregled desetletnega delovanja zdaj morda celo najbolj pronicljivih konceptualnih umetnikov pri nas. Razstavljena dela prikazujejo strategije, s katerimi umetniki vstopajo v različne družene mehanizme, in v vsakem delu na novo zastavijo vrsto večplastnih, kompleksnih vprašanj, hkrati pa vedno znova izzivajo ustaljene umetniške kanone. A največjo težo nosi prav prvotno umetniško dejanje trojice. Ko so se umetniki odpovedali svojim rojstnim imenom in postali Janez Janša, so omogočili, da je umetnost neposredno vstopila v njihova življenja – svoja življenja so spremenili v umetniški performans, v proces, ki najbolj neposredno raziskuje pojem imena in identitete.

Če poenostavimo, gre pravzaprav za vrsto konceptualnih vaj, s pomočjo katerih umetniki reflektirajo in interpretirajo osebno izkušnjo preimenovanja, raziskovanja in razumevanja imena in identitete, obenem pa nujno govorijo tudi o univerzalnih problemih identitete in vlogi posameznika v dobi biopolitike.