Ivan Dvoršak, fotograf in grafični oblikovalec
Ivan Dvoršak je v drugi polovici 20. stoletja deloval znotraj mariborskega Fotokluba in znotraj skupine Mariborski krog (1971 – 1974). V Umetnostni galeriji Maribor je tokrat prvič na ogled pregledna razstava njegovih sivo-črnih fotografij in izbor njegovega grafičnega oblikovanja. Obsežna razstava zaobjema Dvoršakovo navdušenje nad predmestnimi in industrijskimi motivi ter motivi posegov v naravo, pa tudi intimnejše motive interierjev. S področja grafičnega oblikovanja so na ogled nekateri še danes prepoznavni logotipi, v razstavo pa je vključen tudi sodobni avtorski poseg umetnice Aleksandre Vajd.
Kronološko postavljena razstava nas popelje od začetka 60. let prejšnjega stoletja, ko se avtor ukvarja s precej različnimi motivi: raziskuje teksture različnih površin, fotografira portrete, prizore iz vsakdanjega življenja; obiskovalca še posebej pritegne skupina fotografij otrok, do katerih je fotograf pristopal iskreno in duhovito. Vzpostavi se sivo-črna lestvica, ki zaznamuje tako razstavljeni del njegovega ustvarjanja kot tudi delo Mariborskega kroga. Razstavljenih je nekaj fotografij te skupine, ki so jo poleg Dvoršaka, ki je skupino slogovno najbolj usmerjal, sestavljali tudi Zmago Jeraj, Janko Jelnikar in Branimir Jerneić. Leta 1971 so s skupinsko razstavo v Razstavnem salonu Rotovž z enotnim pristopom do fotografije poskušali posredovati nova stališča v našem prostoru. Dela so razstavili nepodpisana, postavitev prilagodili prostoru, poenotili pa so se tudi slogovno (pri čemer je bil v osrčju Dvoršakov pogled). Razstavo je zaznamoval motiv predmestja, ki je Dvoršaka fasciniral že pred tem.
Več let se je umetnik ukvarjal s predmestji, industrijskimi predeli, opustil je portret in se namesto tega osredotočil na človekove sledi. Iz tega obdobja so fotografije, ki prikazujejo predmestja Maribora v vsej njihovi sivini: blokovska naselja, deževne ulice … Zaradi razpršene svetlobe je Dvoršak posebej rad fotografiral v oblačnem vremenu. V tem kontekstu je kot vrhunec njegovega dela izpostavljen poliptih Garaže (1973), katerih izrazito funkcionalno vrednost je fotograf prevedel v estetsko in prikazal realnost načina bivanja v 70. letih 20. stoletja, ne da bi ga poveličeval, temveč iskreno posredoval v vsej njegovi uniformiranosti.
Resnično prijeten kontrast deževnim cestam in razpadajočim fasadam je triptih Divan (1972). Gre za intimne posnetke fotografovega minimalističnega načina bivanja. Razmetan divan, posamezni kosi pohištva in mehka svetloba namizne svetilke ustvarijo tople, četudi samotne fotografije. Razstava je postavljena tako, da nas umetnik za trenutek povabi v svoj lastni svet, ki je skromen, a točno to, kar gledalec potrebuje med sprehodom po sivih ulicah, ki vseeno dominirajo v Dvoršakovem motivnem svetu.
Kasneje je Dvoršak začel eksperimentirati s konceptualno fotografijo in s sekvenčnostjo. Nastali so diptihi in triptihi, v katerih je bistveno sosledje dogodkov. Primer tega je diptih Avtobusna postaja (1978), kjer opazovalec začuti hitrost in minljivost povsem običajnega dogodka. Zanimiva pa so tudi dela, ki so nastala pod vplivom takrat zelo prisotnega land arta. Triptih Trak (1975) prikazuje pokrajino, ki jo prepreda beli trak in povezuje tri med seboj ločene posnetke v celoto, pri kateri ima s svojim posegom v pokrajino glavno besedo umetnik.
Drugi del razstave nas vpelje v Dvoršakovo delo grafičnega oblikovalca, začenši z izpostavitvijo fotografij, na katerih je jasna fotografova pozornost na grafično oblikovanje v javnem prostoru, ali pa vsaj pogostost pojavljanja logotipov, znakov, imen na njegovih fotografijah kot še en način prikaza sledi človeka v najrazličnejših okoljih. Postavitev njegovega grafičnega oblikovanja daje vtis delovne površine: na steni razobešeni logotipi, ki jih je Dvoršak ustvarjal za različna slovenska podjetja in ustanove; v vitrinah množica materiala podjetij, kjer je Dvoršak kreiral celostno podobo; kot posebej zanimiv dodatek pa Dvoršakov načrt dela, kamor je zapisoval tudi točno število ur, ki jih je porabil za različne naloge. Oko pritegnejo tudi plakati, ki jih je umetnik oblikoval za kulturne, politične in športne dogodke. Ta del razstave je precej manjši kot pregled umetnikove fotografije, a je njegovo grafično oblikovanje pošteno prikazano, tako da obiskovalec dobi vtis o širini Dvoršakove vpetosti v socialno in kulturno okolje.
Prav njegova vpetost v tkanino mesta pa je lepo zaokrožena v zadnji sobi, kjer so kot diaprojekcija na ogled Dvoršakove barvne fotografije mestnega dogajanja. Gledalca spomnijo, da sivine in dež niso nujno tisto, kar definira mesto, čeprav so nekaj, kar dela enkraten pogled izjemnega fotografa. Taisti izjemen fotograf se je namreč izkazal tudi kot kronist mesta v vsem njegovem vrvežu in barvah.
Zanimiva je odločitev vključitve avtorskega posega umetnice Aleksandre Vajd, ki pod naslovom »Cvetja dež nikoli ne ukloni.« Dvoršakovim fotografijam suhega cvetja vrača njihovo osnovno barvo z ustvarjanjem triptihov, ki vključujejo sivo-črno fotografijo, monokromni del in del, na katerem je upodobljena ženska silhueta. Te se pojavijo večkrat v kontekstu postavitve, tako kot cvetje in vaze. Ta barvita intervencija je učinkovit sodobni kontrast Dvoršakovemu oblačnemu, melanholičnemu vzdušju.
Razstava, ki bo v Umetnostni galeriji Maribor na ogled vse do februarja, je torej prelep pregled dela mariborskega fotografa, pregled njegove širine in obenem specifičnosti njegovega pogleda na ulice, v katerih je odkrival svoje ponavljajoče se motive. Pomeni prijeten pogled na sivino, ki jeseni in pozimi še toliko bolj očitno objame mesto, obenem pa nas seznanja z delom mojstra, ki je odločilno zaznamoval mariborsko fotografijo.
