Intervju s kolektivom M²: » Če se želiš boriti proti hudiču, ga moraš dobro spoznati.«
Umetniški kolektiv Kvadratni meter (v nadaljevanju M²) sestoji iz štirih umetnic, ki znotraj svoje prakse na lokalnem področju kritično premišljujejo trenutni sistem in naslavljajo tematiko slabih bivalnih pogojev, nedostopnih nepremičnin, problem gentrifikacije in vsesplošno stanovanjsko krizo. V obliki gverilskega interveniranja v javnem prostoru in domiselnih interaktivnih razstav v obliki performansov ter instalacij so aktivne od leta 2019. Kolektiv je trenutno najbolj aktiven na ljubljanskih tleh, sestavljajo pa ga Klara Kracina, Teja Miholič, Sangara Perhaj in Urša Rahne.
S kolektivom smo klepetali o njihovem splošnem delovanju in zanimivostih, predvsem pa o novem projektu Dobrodošli, ki se trenutno odvija v Projektnem prostoru Aksioma.
V grobem se vaši projekti delijo na intervencije oz. performanse v javnem prostoru in pa projekte izvedene znotraj določenih institucij. Katera praksa vam je ljubša; intervencije zunaj med ljudmi, vsem na očeh, ali tiste bolj institucionalne narave, pod okriljem – dobesedno pod streho – neke druge organizacije, galerije in ali ste si v tem odgovoru složne? Kaj bi rekle da so prednosti in slabosti obojega?
M²: V glavnem so nam ljubše intervencije, ki se zgodijo zunaj v javnem prostoru. S tem nagovorimo tudi tiste ljudi, ki niso v našem ozkem krogu kulturnikov. To je bila tudi prvotna ideja kolektiva; ulična intervencija, ki komunicira s širšo javnostjo, ne samo umetniško sceno. Če bi delovale zgolj v galerijskem prostoru, bi imeli naše delo in projekti občutno manjši vpliv, zdaj pa se nekako prelivajo izven institucije. Stanovanjski problemi se namreč tičejo zelo širokega kroga ljudi. Ne zdi se nam smiselno predstavljati se zgolj v galerijskem prostoru in tam kričati kritiko sistema – ker ravno to taistemu sistemu ugaja. V smislu da je galerija tisti prostor, kjer naj bi se odražala močna kritika, ne pa zunaj (kjer so dejanski problemi). Institucije imajo svoje prednosti – na primer v Cirkulaciji2 smo imele na voljo galerijo, ki je bila hkrati tudi produkcijski prostor; v času tistega meseca med kovidom je bil to naš prostor za delo. V galeriji, ki zagotavlja prostor in tehnično pomoč, so lažje izvedljivi tehnično zahtevnejši projekti, ki terjajo več časa ali pa morajo biti vodoodporni. Delo z institucijo olajša tudi zadeve kot so stiki z javnostjo, pridobitev sredstev, pa tudi odmev projekta v medijih.
Vsi izvedeni projekti do zdaj so bili nekako javni in skupnostni. Bodisi so se odvijali v javnem prostoru (Trg Republike, muzejska ploščad na Metelkovi, Prešernov trg) ali pa so znotraj galerijskih institucij omogočali neko interakcijo in skupinsko delovanje (igra Zemljo krast v Galeriji Alkatraz ali razstava v Cirkulaciji2, kjer so se obiskovalci lahko družili znotraj kubusa, vanj pa se je dalo skozi okno pokukati tudi z javnega podhoda pod Metalko). Trenutni projekt Dobrodošli pa je, brihtno ironično napram imenu, nekoliko bolj privaten, malo bolj intimen in s strani obiskovalca preračunljiv (prostora ne more obiskati vsak, potrebna je rezervacija preko resnične Airbnb platforme, tam zdaj ljudje bivajo in imajo zasebni prostor). Lahko bi rekli, da ni tipično zasnovana razstava, dostopnost pa je (razen za časa otvoritve – pa še takrat se je ljudi dobesedno »vrglo na ulico«) omejena. Je bil ta presek premišljena in zavestna odločitev ali se je zgodila organsko, z namenom, da se dokaže neko poanto? Ali je s strani organizacije ta projekt terjal kakšne posebne administrativne ali pravne izzive?
M²: Prvoten plan je bil malo bolj simboličen. Naša želja je bila omejit prostor, ki je drugače dostopen – in s tem ljudem sporočati problematiko izginjanja javnih prostorov. To je bil začetek ideje, potem pa se je to spremenilo v dejanski Airbnb. Me s publiko še vedno komuniciramo – samo ne več z odprtim okni, ampak z zaprtimi, s tem, da nekaj omejimo. Nekaj, kar smo občinstvu prej odpirale, zdaj zapiramo. Četudi je prostor zdaj omejen in zaprt, se okoli njega vzpostavlja neka skupnost ljudi, ki se borijo za isto stvar. Ob ponovnem odprtju galerije planiramo organizirati kakšen pogovor (podobno kot pri Spomeniku stanovanjski krizi) in projekt okrepiti z neko dodano vrednostjo.
Glede pravnih stvari bi poudarile, da smo redno na vezi z FURS-om. Izpolnile smo kopico stvari, da bomo o projektu lahko legalno poročale. Davek ni tako velik, a birokracije je ogromno; kup potrdil, vlog in obrazcev. Glede pravnega vidika smo imele sestanek in redno komunikacijo z odvetnico. Ker oddajamo prostor, ki primarno ni namenjen oddaji, smo bile pripravljene na kakšen zaplet – na to smo računale že od vsega začetka.
Projekt Dobrodošli se malo vrača k pomenu interierja in k notranjemu oblikovanju. Osvetljuje nek digitalni marketing, imitira t. i. »white woman’s instagram« fenomen, namiguje na izropano trgovino JSYK ipd. Projekte pred tem pa bi lahko kategorizirali kot bolj robustne, bolj tehnične, masivne, krepke (beton, teža, rokodelstvo, logistika…). Tukaj kraljuje ta lažna estetika domačnosti, pretiran kič, ogabnost. Koliko je tu posmehljive ironije in koliko vdaje v sad corpo life (po eni strani v smislu omejene dostopnosti poceni interierja in po drugi strani tega okusa potencialnih strank – ki bodo zdaj verjetno stanovanje najele iz vzgiba ironije – ki si takih stanovanj tudi resnično želijo)? Zakaj ste za projekt Dobrodošli izbrale ta način in ali se je v trenutku nastajanja projekta porodila kakšna ideja, da bi bilo stanovanje nalašč opremljeno čudovito? Videza dejanskega realističnega interierja ste se sicer poslužile pri projektu Najemnina + stroški v Cirkulaciji2, vendar je bil tam primarno izpostavljen problem kvadrature in sobivanja.
M²: Že od samega začetka je bil namen izpostavit točno to ironično estetiko. Pregledale smo ponudbo najbolj osnovnih Airbnb-jev v Ljubljani in naredile smo si moodboard. Želele smo zadeti točno to estetiko. Zdi se nam, da gre ta hostile estetika z roko v roki z naslovljenim problemom. Torej interier, ki je zelo hladen in neoseben, hkrati pa te sladko nagovarja in ti sporoča zadeve kot so »love« in »welcome home«. Zgodi se zanimiva kontradikcija med to distanco v smislu »mi poslujemo, vi ste zgolj stranke, ne se pretirano sprostit, mi imamo pogodbo«, hkrati pa »WELCOME HOME«. Že pristop je rahlo ironičen, nekaj je off. Veliko Airbnb stanovanj po dostopni ceni je dejansko opremljenih na tak način. Mentaliteta pa verjetno funkcionira v smeri hitrega poceni zaslužka. Lastnik nepremičnine želi nekaj zaslužit in se ne ukvarja z udobjem prostora, temveč kako hitro narediti »lepo« – to je kič za par evrov in to naredi svoje. Vprašanje je tudi v funkcionalnosti. Funkcionalne prostore se oddaja turistom, naredi se hostel ali Airbnb, nefunkcionalni prostori pa padejo na nas, navadne najemnike.
V nedavnem podcastu Ni nam vseen, kjer je bilo govora o nereguliranem področju nepremičninskega trga, govorite o tem pojavu kontradikcije zadnjega projekta. Pravite, da vas je mogoče malo skrbelo, da bi izpadle hipokritske v smislu, da ste iz javnega prostora – galerije – naredile Airbnb, nekaj, proti čemur se načeloma borimo, nekaj, česar ne maramo. Kako zdaj, po dveh tednih t. i. najemodajalstva, gledate na to in kakšne so dosedanje izkušnje z oddajo? Kakšna presenečenja? Poglobljena zgražanja?
M²: To nas je na začetku malo skrbelo. Po drugi strani pa je projekt ravno tako najbolj efektiven. Če bi samo uporabile galerijski prostor in ustvarile zgolj imitacijo stanovanja, ta zbadljiv moment ne bi obstajal. Me s tem oddajanjem po zaključku projekta ne bomo nadaljevale, tudi zaslužek bo porabljen za sprotne stroške (ceno smo nalašč določile izjemno nizko). Bilo nas je strah, kako bodo ljudje odreagirali, istočasno pa smo želele vzbuditi pozornost. Želele smo ustvariti resnično zadevo, ki dejansko obstaja, projekt deluje kot ready made. Če se ne bi oddajalo preko dejanskega Airbnb-ja, ne bi bilo resnično. Ta interaktivnost, ki nam je ljuba in s katero komuniciramo, se tukaj kaže na ta način. Prostora Aksiome tu ne definiramo kot galerijski prostor, ampak kot samo prostor. Projekt se nekako preliva, zgodila se je tranzicija; bil je v instituciji, zdaj pa ni več, saj so notri pravi ljudje, ki ga uporabljajo.
Na Airbnb-ju smo glede projekta in dejstva, da gre za galerijo, transparentne. Izkušnje do zdaj so pozitivne, večina strank je turistov. Iz empatičnega vidika, v smislu skrbi za te goste, nas tu pa tam malo skrbi in stiska, četudi se imajo oni bolje kot me v naših napol plesnivih najemniških stanovanjih.
Pri izvedbi intervencije Nepremičninski trg Republike, ki se je zgodila januarja 2021, so vam pomagali kolegi, prijatelji in vsebinski sotrpini. Tedaj ste iz kartona izdelali pravo mini mesto, ki je imitiralo Ljubljano – kar nekaj večstanovanjskih stavb, bloki, luksuzna stanovanja, hiše, stolpnice, zadruge… Izdelali ste jih v Rogu v obliki nekakšne delavnice in jih potem preko ljubljanskih ulic skupaj prinesli do trga Republike pred parlament, kjer ste to mesto dejansko postavili in ga naslovili Nepremičninski trg Republike. Imeli ste slovesno otvoritev, prerezali ste rdeči trak, po papirnatem naselju pa ste izvajali vodstva nepremičninskih agentov. Šlo je za ilustriranje absurda pridobivanja dostojnega bivalnega prostora, z malo dodanega črnega humorja in cinizma, ampak v glavnem obupa. Ali vam tovrstno sodelovanje in soustvarjanje s publiko pri tovrstnih intervencijah odgovarja? Ali vam je v interesu izvesti še kakšno, katere bi se udeležilo še več ljudi v smislu shoda, upora ali protesta in ali ste pri tej intervenciji naletele na kakšne težave pri izvedbi?
M²: Ta shod se je zgodil na podlagi našega sodelovanja s civilno iniciativo Kje bomo pa jutri spali. K sodelovanju so nas povabili zaradi naše dobro izoblikovane vizualne komunikacije. Preko dogovarjanj na skupščinah smo skupaj izvedli to akcijo. Slučajno je bil to tudi dan, ko je padla vlada, kar je pričakovano v celoti zasenčilo našo prisotnost. Težav nismo imeli, policija je bila zgolj prisotna. Te intervencije v javni prostor so v resnici protest. Niso zgolj umetniška intervencija – ampak protest z jasno opredeljeno vizualno vsebino. V primeru takšnih protestov je naša naloga jasna: kako na čimbolj smiseln in pameten način naše sporočilo komunicirat ljudem.
Avgusta lani ste v sodelovanju z IŠSP (Inštitut za študije stanovanj in prostora) in Aksiomo – zavodom za sodobne umetnosti Ljubljana na ploščadi na Metelkovi postavili Spomenik stanovanjski krizi. Kar nekaj govora je bilo o komplikacijah pri postavitvi in o širšem raziskovanju; kako sploh primerno osnovati tak spomenik, kako se izogniti rabi betona, umeščanje v prostor in sama izvedba performansa. Šlo je namreč za zahtevnejši konstrukcijski podvig, ki je vključeval statiko, gradbeništvo, mizarjenje, tehnike, prevoze, ometavanje ipd. Skulpturo ste mogle po preteklem terminu dveh mesecev odstraniti. Spomnimo se, da se je preko družbenih omrežij iskal prostor za varno in primerno hranitev. Ali je bil ta projekt tehnično bolj zahteven od tistega v Cirkulaciji2 in kje (če sploh) spomenik stoji danes, ali se bo vrnil in kje menite da bi mogel stati in situ za vedno? Ali so se vam tovrstni gradbeni podvigi že kaj zamerili ali jih skrivoma načrtujete nadgraditi in izvesti še več?
M²: Ta projekt je bil izjemno zahteven in izčrpavajoč. Večino smo zgradile same. Spomenik smo po več ur dnevno gradile na vročini v Kraterju. Občasno so nam na pomoč priskočili kakšni tehniki, strokovnjaki in prijatelji. Lesni inženir nam je pripravil načrte za izgradnjo – ogrodje je namreč iz lesa. On nam je povedal kje kupit kateri material, kako zadevo sestavit. On nam je izredno olajšal tehnični vidik, brez njega spomenik še danes ne bi stal. V Cirkulaciji2 je bila konstrukcija bolj enostavna, tudi fizično lažja. Tam smo imele več časa in tudi pomoč tamkajšnjih tehnikov. Tu pri spominku je bilo vse skupaj masivno.
Danes je spomenik zopet na Kraterju in služi kot skladišče za les in ostale materiale. Če bi ga kdaj želele obnovit in ponovno postavit – bi se to dalo. Verjetno bi mu najbolj odgovarjala vrnitev na ploščad na Metelkovi. Tam je bilo dovolj prostora, da ga okoliške stavbe niso požrle. Če bi ga nekam postavile za vedno, bi ga verjetno morale narediti na novo, spremenit temelje, ga izolirat, primerno pritrdit, premisliti o nabiranju vode ipd. Če bi imele na voljo več ljudi in strokovnjake za take zadeve, bi se takih podvigov lažje ponovno lotile. Zaradi naporov in celo poškodb se nam je malo zamerilo, ampak hkrati je bila to izjemno katarzična izkušnja.
Vaša prva intervencija v javnem prostoru se je zgodila leta 2019 pod naslovom Posodobitev makete Ljubljane na Prešernovem trgu. V koronskem letu 2020 ste imele nekakšno pavzo, potem pa ste tekom leta 2021 in zdaj 2022 izvedle še pet izjemno navdušujočih projektov. Kakšen je način oziroma praksa vašega delovanja, glede na to, da se vsaka ukvarja še s svojimi umetniškimi projekti in praksami, ki pritičejo drugih tematik – imate kakšen nepregleden dokument idej, zbirate stanovanjske izkušnje, raziskujete kaj morda počnejo drugi sorodni kolektivi, spremljate dejansko dogajanje trgu?
M²: Nekako gre za miks vsega naštetega. Večinoma izhajamo iz osebnih izkušenj nas, naših znancev in prijateljev, spremljamo tudi druge umetnike in aktiviste, ki se ukvarjajo s to tematiko. Poleg stanovanj nas je začel zanimati tudi prostor kot tak in javne površine; razširile smo koncepte na povezane dejavnike v smislu prostorske krize v Ljubljani. Po navadi se za projekte ne odločamo veliko v naprej, ampak se naslanjamo na aktualne razpise ali dogodke, ki nas zintrigirajo. Ali pa nas pritegne dogajanje v političnem prostoru, nakar se dobimo in brainstormamo o tem, kaj bi morda pripravile.
Glede na to, da je kolektiv včasih zajemal pet članic, zdaj ste štiri – ali bi rekle, da je kolektiv fluiden v smislu potencialne širitve? Morebiti zavoljo vsebine in/ali še večje raznolikosti medijev, spretnosti ipd., ali gre bolj za neko tesnejše prijateljevanje in skupno delo iz »gušta« (poleg seveda naslavljanja resnih problemov)?
M²: Rekle bi, da smo kar fluidne. Čisto na začetku nas je bilo osem. Ampak ob resnejšem in pogostejšem delu ljudje hitro odpadejo, ker enostavno nimajo časa. Intenzivno delo, ki postane skorajda redna služba, je naporno in redko dobičkonosno. Edino logično je, da se kakšni člani poslovijo. To je neke vrste passion project, ki ga delamo zato, ker hočemo/probamo nekaj premenit. Seveda smo odprte za sodelovanja, trenutna sestava kolektiva ni fiksna. Če nas je premalo tako ali tako ne moremo uresničiti vseh stvari, ki bi jih želele. Zdi se nam ključno, da sodelujemo z različnimi profili oseb. Če s kom zares dobro delamo in izvedemo kakšne bolj zahtevne stvari, je to super. Tako ali tako že zdaj vključujemo strokovnjake iz različnih področij; iz sociologije, arhitekture, urbanizma, gradbeništva, pravnike… Zavedamo se tudi, da zgolj naš pogled ne zadostuje. Me izhajamo iz osebnih izkušenj, hočemo pa prikazat in govorit o širši sliki, ki pritiče vseh nas.
Če še enkrat povzamem: ukvarjate se z nepremičninsko problematiko, gentrifikacijo, centralizacijo, s problemi trga nepremičnin za mlade, študente, z absurdnostjo neprimernih ponudb, izkoriščanjem najemodajalcev… Glede na to, da se v diskurzu politike sicer nenehno omenja te težave in da se po drugi strani v prestolnici nenehno gradi – in gradi se luksuzna stanovanja ali pa neprofitna stanovanja, ki so v prvi vrsti (če že komu) namenjena mladim družinam. Ali ste se pripravljene (ali pa ste se že) obregnit tudi ob ta problem glorificiranja tradicionalnih vrednot, kjer si stanovanje zaslužijo samo heteroseksualni pari z naraščajem? Ali vas vsaj znotraj umetniške prakse bolj zanima naslavljanje vsesplošnih problematik v obliki posledice (med razlogi ste sicer že izpostavile konkretno Airbnb, ne pa toliko drugih, razen pač kapitalizem)? Kaj mislite o tem?
M²: Ob tovrstne probleme smo se obregnile, ko smo razmišljale o nedostopnosti najemniških stanovanj za specifične skupine ljudi. V smislu nekih strogih pravil, ko najemodajalci ne želijo oddajati kadilcem, zavračajo domače živali, tudi otroke. Nekateri iščejo samo punce ali poročen par. Pogosto se izključuje določene ljudi. Na nepremičninah smo že zasledile oglase, v katerih je pisalo »oddajam izključno Slovencem«. Teh oglasov ni malo. Ta problem je posledica manka pravnih omejitev glede tega, kaj vse se lahko zapiše v najemniško pogodbo – ker so najemodajalci že iz štarta v poziciji moči. Tematika, kako se lotiti pridobivanja, ali pa apliciranje za ta neprofitna stanovanja pa je izjemno zanimiva, ker tudi tu obstajajo mehanizmi, ki to pridobitev otežujejo. Zdi se, kot da so ta socialna stanovanja večini ljudi nedosegljiva.
Kaj pa kakšni projekti, intervencije ali vsebinsko nanašanje na kakšno drugo slovensko mesto, ki bi morda imelo drugačne specifikacije, probleme, ali pa mogoče rešitve, na katere bi bilo treba opozorit? Se boste morda kdaj decentralizirale? Izpostavile problem centralizacije in slabega javnega prevoza kot razloga, da ljudje silijo v Ljubljano?
M²: Veliko razmišljamo o tem. Malo smo tudi odvisne od tipa dejavnosti; če imamo kakšne delavnice ali projekte, ki zahtevajo prostor, je to lažje izvedljivo v Ljubljani, na katero so tudi vezane naše izkušnje – tu najbolj vemo kaj se dogaja. Ključno se nam zdi, da pri projektih z družbeno noto izhajamo iz svoje izkušnje in da je specifično lokalno. Če bi šle delat v Maribor ali na obalo, bi bilo potrebno narediti raziskavo in se povezat s tamkajšnjimi ljudmi. Ne želimo izpasti, kot da pametujemo o mestu, v katerem ne bivamo. Vsako mesto je malo drugačno – četudi je ta problematika svetovna. Mislimo pa, da tako ali tako vse izhaja iz centralnega mesta. Problem gentrifikacije se hitro razširi drugam, četudi standard taistih mest samega sebe v resnici ne dohaja. Bilo bi zanimivo delati v krajih, kjer so se težave pojavile kot posledica dogajanja v prestolnici. Ljubljana tako ostaja srčika aktualnih težav in potemtakem naše osnovno izhodišče za delo.
Lektorirala: Ivana Rosa
