19. 5. 2016 / Podobe / Reportaža

Helsinki: Sakralna arhitektura v čaščenju narave

Cerkev Temppeliaukio in Kamppi kapela tišine, Helsinki, Finska

Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj

V središču mestnega vrveža velikih in hladnih Helsinkov se nahajata dve točki, kjer se lahko umirimo, zberemo misli in se odmaknemo od prenatrpanega vsakdana: Kamppi kapela tišine, projekt K2S arhitektov in Cerkev Temppeliaukio, delo arhitektov Tima in Tuoma Suomalainena. Arhitekturi druži sodoben, minimalističen dizajn in povezanost z naravo, ki se obiskovalca dotakne in v njem pusti posebno spiritualno občutje. Helsinki so bili leta 2012 brez dvoma upravičeno razglašeni za Svetovno prestolnico dizajna.

Luteranska cerkev Temppeliaukio se nahaja v Töölö predelu Helsinkov, sredi običajnega stanovanjskega trga. Prvi natečaj za cerkev, ki naj bi stala na tem mestu, je bil organiziran že leta 1932. Gradnja cerkve še kar nekaj časa po tem ni bila uresničena, sprva ker noben izmed prijavljenih načrtov ni navdušil žirije, kasneje zaradi vojne. Današnja stavba je delo bratov arhitektov Tima in Tuoma Suomalainena, njun načrt se je izkazal za najboljšega na tretjem natečaju. Cerkev je bila za javnost odprta leta 1969. Izklesana je neposredno v živo skalo, v masiven blok naravnega granita, ki je najbolj pogosta kamnina na Finskem. Predvsem med turisti je zato poznana tudi po imenu Kamnita/Skalnata cerkev (Church of the Rock ali Rock Church). Sprva je bila cerkev zaradi svoje nekonvencionalnosti kontroverzna za javnost, danes pa je vir nacionalnega ponosa. Njena oblika je priljubljena tako pri strokovnjakih kot pri ljubiteljih arhitekture. Cerkev je leta 2004 prešla pod spomeniško zaščito.

S ptičje perspektive cerkev še najbolj spominja na pristali vesoljski krožnik, obdan s kamnito ograjo. Streha z osupljivim premerom 24 m je pokrita s kar 22 km bakrenih lusk. Arhitektura se ponaša z odlično kombinacijo naravnih in umetnih materialov. Če stojimo pred vhodom v cerkev, nas njena zunanjost ne more zares prevzeti, ko pa prečkamo ploski trg in skozi glavni vhod, ki spominja na običajen cestni podhod, vstopimo v glavno dvorano, nam ta vzame dih. Surovi kamen, kombinacija rožnate tkanine in modrega lesa, prelepa glasba, bakrena kupola in pahljača sončnih žarkov ustvarjajo dodelan prostor, ki bi ga lahko oklicali za umetnino. Cerkev se zjutraj okopa v naravni svetlobi, ki se v prostor zliva skozi 180 okenskih šip, ki središčno bakreno kupolo povezujejo s kamnitimi zidovi. Na nekaterih mestih iz razpok v skali pronica voda, kar nudi še dodaten občutek naravnega prostora. Bakreno obarvan balkon nam ponuja lep razgled na cerkveni interier. Del tega so tudi velike bakrene orgle s triinštiridesetimi registri in tri tisoč in eno piščaljo, katerih zunanji videz je prav tako zamisel arhitektov. Cerkev nima zvonov. Prek zvočnikov na zunanjih zidovih se predvaja posnetek glasbe skladatelja Tanelija Kuusista.

Cerkev je zaradi svoje odlične akustike pogosto uporabljena kot prizorišče koncertov. Akustično kvaliteto omogočajo grobe, skoraj neobdelane kamnite površine ikonskih skalnatih zidov. Ti sprva niso bili vključeni v načrt, ki je zmagal na natečaju. Brata Suomalainen sta premlevala idejo neobdelanih sten, vendar sta menila, da bi se te zdele žiriji natečaja preveč radikalne. Kasneje sta ju k uresničitvi ideje s svojim znanjem akustike opogumila dirigent Paavo Berglund in akustični inženir Mauri Parjo.

Cerkev Temppeliaukio je ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti v mestu, tako za vernike kot za tiste, ki ne verujejo; vsako leto jo obišče kar pol milijona ljudi. Najbolje si jo je ogledati v jutranjih urah, ko je možno v miru uživati ob tihi pomirjujoči glasbi in občudovati sijaj jutranjih sončnih žarkov. Kasneje se hitro napolni s kopico klepetavih turistov.

Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj

Na južni strani živahnega trga Narinkka se nahaja luteranska kapela Kamppi, imenovana tudi Kapela tišine. Ukrivljeno sodobno konstrukcijo, ki spominja na leseno barko, je zasnovalo lokalno podjetje K2S arhitekti (Kimmo Lintula, Niko Sirola in Mikko Summanen). Kapela podobno kot cerkev Temppeliaukio služi kot zatočišče pred živahnim mestnim okrožjem in kot prostor za poglobitev vase. Že leta 2010 je bila ideja za stavbo nagrajena z mednarodno arhitekturno nagrado muzeja Athenaeum iz Chicaga.

Preddverje kapele je preprosto – hladne betonske stene kot zračne zapore varujejo sveti prostor pred hrupnim zunanjim okoljem. Asketska notranjost se ne razlikuje od zunanjosti; ukrivljena fasada brez oken, sestavljena iz naoljenih plasti jelše, ki se toplo odsevajo v svetlobi. Ta v prostor prodira skozi ozka okna na stičišču sten in stropa. Sončni žarki dajejo prostoru dodaten spiritualen značaj. Strukturni okvir je sestavljen iz lesenih plošč, izdelanih s CNC-rezom in povezanih s horizontalnimi prstnimi spoji. Interier je minimalističen; sestavljajo ga masivne lesene klopi in oltar, ki ga lahko prepoznamo po drobnem kovinskem križu. Ob stenah na tleh ležijo mehki rečni kamni v odtenkih sive, ki poudarjajo občutek povezanosti z naravo in nas vabijo k prijetnemu počitku. V stavbo lahko vstopimo le skozi glavni vhod, ki vodi v betonski hodnik, uporabljen kot razstavni in zbirni prostor. Od tam skozi prehod vstopimo v leseno kapelo. Majhen in topel prostor kapele obiskovalca navda z občutkom varnosti in mu ponudi prostor za umiritev. Upravo kapele si na partnerski ravni delita župnija v Helsinkih in Oddelek helsinške socialne službe, ki v kapeli nudi tudi svoje storitve. Predstavniki obeh služb so na voljo za osebne razprave. Kapela ne ponuja možnosti klasičnih cerkvenih obredov, kot sta krst ali poroka, za tihe trenutke in srečanja pa je odprta od jutra do noči.

Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj
Foto: Pia Marincelj

Cerkev Temppeliaukio in Kamppi kapela tišine sta sinonima dveh izrednih modelov cerkvene arhitekture v finski prestolnici. Oba druži preprost, a učinkovit dizajn, mir, osvetlitev z naravno svetlobo, ki v prostor prihaja od zgoraj in materiali, ki nam ponujajo hiter pobeg iz mestnega vrveža v naravo. Prav zaradi te značilnosti k obisku privabljata vse več ljudi, ki jih ne zanima njuna religiozna funkcija, temveč iščejo le prostor za umiritev, razmislek ali meditacijo. Stavbi za razliko od klasičnih sakralnih arhitektur jemljeta dih s svojo preprostostjo, ki ne potrebuje dekoracij in olepšav.