Hedonizem 2020–2021

Kdaj: 18. februar - 18. april 2021
Kje: Galerija S, Ljubljana
Predstavljene_i umetnice_ki: 
Boris Beja, Viktor Bernik, Nina Čelhar, Ištvan Išt Huzjan, JAŠA, Anja Jerčič Jakob, Aleksij Kobal, Gorazd Krnc, Arjan Pregl, Zora Stančič, Mojca Zlokarnik
Kuratorka: Petja Grafenauer

Do 18. aprila 2021 si lahko v Galeriji S na Ljubljanskem gradu ogledamo razstavo z naslovom Hedonizem 2020–2021, na kateri razstavlja deset članov Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Razstava raziskuje užitek v času, ki je vsem neznan in za vse drugačen, torej v času, zaznamovanem z epidemijo covida-19. Po besedah kustosinje razstave Petje Grafenauer je razstava s tem naslovom nastala prav zaradi vprašanja, kaj v tem času pomeni hedonizem. Dela so nastala v različnih obdobjih in posebne povezave med njimi na prvi pogled ni opaziti, vsem pa je skupno, da za ustvarjalce predstavljajo v povezavi s preteklim letom in hedonizmom. 

Smer ogleda razstave ni določena, ne glede na to, pri katerem vhodu vstopamo v galerijo, pa začetek razstave zaznamuje polovica diptiha avtorja Arjana Pregla. Ta nas z medmetoma OH in AH, ki nakazujeta vzdih užitka, uvede v razstavo. Večina del je razstavljena vzdolž stene galerije, vidimo pa tudi dela, ki so razstavljena po razstavnem prostoru, in slike, raztresene po živi skali, ki iz globin grajskega griča vstopa v galerijo. 

Ob vsakem umetniškem delu so zapisani zgolj avtor, naslov dela in datum nastanka. Na informativni tabli lahko sicer preberemo nekaj informacij o posameznih delih in o tem, kaj so avtorji z deli želeli povedati, vendar si lahko vsak posameznik sestavi svojo zgodbo in jo prikroji glede na svoja osebna dojemanja sveta ter lastna izkustva. Če v galerijo vstopamo iz lapidarija, naš pogled pritegne lesen stol, ki ga razstavlja Ištvan Išt Huzjan. Stol je postavljen na tri prazne steklenice ter tako izgubi ter tako (kot pohištvo) izgubi svojo uporabno funkcijo. Nehote pomislimo na nestabilnost in krhkost tega sicer masivnega kosa pohištva. Spominja nas na navidezno stabilno življenje, ki ga nepričakovan pripetljaj lahko spreobrne na glavo.

Sliki travnika Anje Jerčič Jakob sta naslikani na prosto padajoči neokvirjeni platni. Nastali sta v času izolacije. Lahko si zamislimo, da je pogled, ki ga predstavljata sliki, tisto, kar vidimo, ko ležimo nekje med bujnim travniškim rastjem. Delo dobro prikaže željo po pobegu na brezskrbna polja, med travne bilke in v užitek, ki ga lahko pri tem doživljamo. Obenem pa nas lahko spomni na gauguinovsko džunglo – tako kot je Gauguin »pobegnil« in se umaknil v polinezijske gozdove, tako lahko tukaj začutimo pobeg na tople, sončne travnike, pobeg nekam stran od trenutne situacije. Z uporabo zgolj črne in bele barve pa nas spomni, da iz trenutne situacije ne moremo pobegniti, ampak si lahko ta užitek pričaramo samo z begom misli. 

Slikarka Nina Čelhar je upodobila svojo predstavo o idealnem bivališču, moderno hišo z vrtom. Užitek lahko najdemo v razmišljanju, kako bi ob pravih pogojih lahko bil videti idealen dom, predvsem če je zaradi trenutnih razmer ta ideal še bolj negotov. 

Gorazd Krnc je na svoji sliki v tehniki kolaža upodobil prizor, ki spominja na prizor iz filma. Omejen je na neko sobo in dialog med moškim in žensko v trenutku, ko pritisnemo gumb za pavzo. Prizor bi lahko spominjal na omejenost na dom ali sobo v preteklih mesecih. Iz sivega betona z močnimi barvami izstopa naslednja slika, delo Mojce Zlokarnik. Živo oranžna površina z barvnimi črtami nam ponudi raziskovanje barve in elementov, razporejenih po površini. 

Arjan Pregel je v svojih delih z naslovom Ženske slike na svojevrsten način upodobil ženski akt, ki pa naj bi bil parodija na akt v zgodovini slikarstva. 

Slika z naslovom Nocturno Aleksija Kobala nosi letnico nastanka 2012, ko še ni bilo slutiti trenutnih razmer. Vidimo abstraktno arhitekturo, ki spominja na del neke tovarne, obenem pa ob natančnejšem pogledu iz slike kot iz meglice izstopa arhitektura, podobna mavzoleju ali palači. Vse skupaj učinkuje prazno in tiho. Ljudi ali česar koli živega ni zaznati, zato nas lahko spomni na podobo mest lansko pomlad.

Viktor Bernik hedonizem predstavi s serijo fotografij žensk, vsaka pa ima poleg sebe nek predmet, ki ga je umetnik izrezal iz fotografije. Ostal je samo bel prostor s formo tega predmeta, 

Kolaži Zore Stančič so nastali v času izolacije. Strani, iztrgane iz modnih revij, je umetnica potiskala z nemimi podobami ljudi. Z delom umetnica izraža svojo kritiko užitka ob spletnem nakupovanju. 

Kiparska postavitev Borisa Beje so prazni viseči okvirji, polepljeni z nalepkami z jasnim napisom “znižano – 50 %”, ki jih je umetnik pridobil v raznih živilskih trgovinah z nakupom znižanega blaga. Moja prva asociacija ob pogledu na skulpturo je bilo nenehno hrepenenje po vse več materialnih dobrinah, ki zaradi kričeče nalepke “znižano” kličejo po ugodnem nakupu ne glede na to, ali stvar v resnici potrebujemo ali ne. Kuratorka pravi, da je razstava nastala prav zaradi velike krize sektorja, v katerem delujejo razstavljavci, zato lahko skulpturo razumemo tudi kot komentar na to, da se je marsikdo znašel v slabšem socialnem položaju kot pred krizo. V drugem delu kiparske postavitve pa umetnik postavi dva mešalna stroja, ki imata v bobnih kroglice. Ko se bobna vrtita, se kroglice mešajo, podobno pa se dogaja tudi nam kot posameznikom, ki naj na to, kje se bomo znašli zaradi določenih sprememb, ne bi imeli velikega vpliva. 

Razstava se zaključi z drugim delom diptiha Arjana Pregla ter nas pripelje do vnovičnega vzdiha “oh in ah”.

Dela prikazujejo enajst različic dojemanja in razumevanja užitka ter bežanja iz trenutne realnosti. Pospremijo nas iz zaprtosti med štirimi stenami do vprašanja o stabilnosti življenja, nato nas predajo sanjarjenju o lepših in prijetnejših krajih ter nas skozi prizore neobljudenih mest, ki so nam bili še pred kratkim tuji, pripeljejo do razumevanja užitka ob materialnih dobrinah. Kljub temu da sta rdeča nit razstave hedonizem in raziskovanje užitka, pa je v delih zaznati grenak priokus realnosti življenja in ta priokus ostane še ob zapuščanju galerije. Učinek je ravno nasproten od tega, kar bi pričakovali. Lahko se zamislimo, kaj od užitka nam je sploh še preostalo in kaj lahko sami naredimo za to, da bi zadostili svojim potrebam po užitku v situaciji, v kateri smo se znašli. 

Uredil: Jernej Čuček Gerbec