28. 10. 2014 / Kritika / Podobe

Elektronska cerkev Marka Batiste

Svetloba kot snov ali material umetniškega dela, kot spremenljiv, transparenten, minljiv in hkrati neminljiv medij (material ali »nematerial«) umetnike zanima vse od začetka 20. stoletja. Eden prvih, ki je v svojih konstrukcijah uporabil svetlobo kot material, je bil predstavnik ruske avantgarde Moholy-Nagy. Podobno kot mnogi umetniki tistega časa je verjel v napredek in znanost ter trdil, da »energija predstavlja realnost bolje kot trdna forma, ter je luč in gibanje bližje modernemu svetu kot statični predmet«.

Z izrabo svetlobe v najširšem pomenu besede se je ukvarjala tudi osma edicija festivala Svetlobna gverila, ki je letos ponovno svetlila različna ljubljanska prizorišča in temačni, deževno obarvani uvod v jesen. S svetlobnimi instalacijami, objekti in projekcijami so se med 8. septembrom in približno 10. oktobrom 2014 predstavili mnogi domači in tuji avtorji, ki se ukvarjajo s svetlobo kot materialom ali le enim izmed elementov njihovih umetniških del, z njeno izrabo in predstavitvijo v razstavnih (javnih) prostorih. Naslov Svetla prihodnost je bilo razumeti (tudi) družbeno kritično: naš vsakdan ni najsvetlejši, takšna oz. kakšna se pravzaprav kaže prihodnost? Četudi se nekatera dela niso direktno kritično ukvarjala z vprašanjem prihodnosti ali družbenega stanja, so nas lahko z naselitvijo v Ljubljani, s svojo čarobno igrivostjo, poetičnostjo, vizualno všečnostjo, ironičnim podtonom ali s tem, da so nas, gledalce, sprejemnike, prestavila v nedoločeno, znanstvenofantastično pokrajino prihodnosti, spodbudila k razmisleku. Naj bo to razmislek o našem skupnem družbenem in tudi bivanjskem prostoru mesta Ljubljane, o tem, kako ga dojemamo, kje se nam zdi preosamljen, morda pretemačen ali pa presvetljen; na katerih mestih bi si želeli več podobnih prostorskih intervencij, morda bi si za določene objekte in instalacije želeli, da nas spremljajo vsakodnevno. Pa razmislek o skupni sedanjosti in skupni prihodnosti, o različnih vizijah le-te in o tem, kako jo lahko vsak od nas posvetli – naslov sam je že prijetno svetel.

V svojih umetniških delih, projektih in instalacijah so sodelujoči avtorji (vseh je bilo malo manj kot trideset) na zelo različne načine, z različnim izhodišči in v mnogovrstnih poetikah – pa vseeno – tematizirali materialnost nematerialne svetlobe. Del festivalskega dogajanja je bila tudi retrospektiva velikana filmske umetnosti, enega pionirjev animacije, Normana McLarena, ki je potekala pod okriljem Slovenske kinoteke; pa plesni performans Ples magnetne balerine, plesalke in koreografinje Andree Miltnerove, ki je bil tudi del programa festivala Mesto žensk (ta je letošnjega oktobra slavil svojo jubilejno 20. obletnico!).

Posvetiti se vsem umetniškim projektom je v kratkem pregledu nemogoče; izpostaviti le nekatere je glede na njihovo raznolikost umetniškega izraza težko. Prav zato bom osvetlila le enega izmed njih. Ob treh postavitvah, ki so ambient soustvarjale v Galeriji Vžigalica (Sence prihodnosti Maxa Sudhuesa; Svetla nova prihodnost Mirka Malleja v sodelovanju z mednarodnim kolektivom A. A. I. ter Sobežnosti Natalije R. Črnec, Nine Šulin in Andreja Hrvatina), ob Oblakih Tilna Sepiča, Moonolithu Martina Briclja Barage, dveh instalacijah v Galeriji Alkatraz (do 21. 10. je bila na ogled še druga, Tour de Tesla) ter mnogih drugih imenih, se je predstavil tudi intermedijski umetnik Marko Batista. »Elektroakustično svetlobno prostorsko instalacijo« z naslovom Elektronska cerkev je zasnoval v sodelovanju s Srdjanom Deba, do 26. septembra pa se je ta nahajala v Križevniški cerkvi.

Vprašanje je, če je bila narejena prav z mislijo na ta dotičen, majhen cerkveni prostor centralnega tlorisa, vendar ga je v vsakem primeru odlično naseljevala. Stiroporni minimalistični (ali pa morda suprematistični?) objekt ravnih ploskev in linij, ki je lebdel v sredini kvadratnega prostora, je s svojo lahkostjo in belino vzpostavljal dialog z masivnimi stenami cerkve. Prostor je bil temačen, poleg modrikaste svetlobe, ki je osvetljevala določene dele sten, je bil osvetljen le objekt, ki je deloval skoraj nematerialno. Nanj so se projicirale vizualizacije, rdeče, modre in bele črte, ki so nam mežikale in se enakomerno ponavljale; digitalno proizveden zvok, ki se je odbijal od sten, se je lahko zdel kot šum stroja, brnenje več strojev; sodeloval je pri ustvarjanju neke nadrealne, morda vesoljske atmosfere, vsekakor atmosfere, ki je v cerkvi nismo vajeni. Tišino in običajno cerkveno kontemplacijo je prekinila drugačna tišina in kontemplacija; zvok, slišni signali so bili nemoteči in skoraj pomirjujoči; kje se nahajamo (in kam gremo?), smo se lahko spraševali tudi ob tej instalaciji; le mirujemo ali se na kaj pripravljamo oz. bi se morali na kaj pripravljati? Kam gre ta nezemeljski objekt, bo odplul navzgor, se bo cerkev odprla v nebo in nas bo vzelo zraven?

Prišel je lebdeči objekt, ki je zmotil naš vsakdan. In zdaj ga tudi že ni več – vsaj ne v tem razstavnem, cerkvenem prostoru. Instalacija, ki je bila na ogled od 8. septembra (dnevno med 18.00 in 23.30 uro), se je s 26. septembrom poslovila. Atmosfera prostora je lahko marsikoga spomnila na atmosfero iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma (npr. Kubrickova Vesoljska odiseja 2001). Ali pa nas morda asociirala na cerkev prihodnosti; morda jo bomo imenovali prav elektronska cerkev in v njej preko nekega vmesnika in njegovih avdio-vizualnih signalov komunicirali z Bogom, z neznanim, z nadnaravnim …

Estetski in predvsem izkustveni potenciali objekta Elektronska cerkev, ki se je vzpostavil kot celostna umetnina, torej niso bili pogojeni samo z uporabljeno tehnologijo in omenjenimi avdio-vizualnimi dražljaji, ampak tudi s specifičnostjo prostora, z arhitekturo, v kateri se je instalacija nahajala in v kateri se je to »performativno dejanje« brez živega človeškega performerja izvajalo (računalniško sprogramirana projekcija iz treh projektorjev). Gledalčevo doživetje je bilo odvisno tudi od tega, kje v prostoru se je nahajal in od sočasnega števila prisotnih obiskovalcev. S podobnimi vprašanji bivanja in dobesednega »naseljevanja« prostorov, s preučevanjem soodvisnosti podobe, zvoka in videa, se je Batista, »eksperimentator zvoka, digitalne video slike in perfomer računalniško generiranih matric« (kot je predstavljen na spletni strani zavoda Aksioma), ukvarjal že v svojih prejšnjih umetniško-raziskovalnih projektih, npr. v intermedijskem performansu Opolit, pa v razstavi z naslovom Začasni objekti in hibridni prostori, ki je bila na ogled v Galeriji Vžigalica in sicer pred kratkim, letošnjega maja in junija 2014.

Svetlobna gverila je s svojo raznolikostjo, s številnimi svetlobnimi objekti in instalacijami v javnem in v galerijskem prostoru, s projekcijami, performansi in delavnicami obogatila ter razširila umetniško jesensko sceno ter naš skupni, ljubljanski prostor.